petek, 10. november 2017

Sodobna pehta ali kako te z grafologijo olupijo kot čebulo




Ko takole križarim po mestu in iščem zdrave navdihe za svoj telešček, naletim na bio trgovino RŽ pri Stari cerkvi. Trgovina se šibi od bio izdelkov. Gospa Viktorija, ki trgovino vodi, je prijazna živahna gospa, ki je pokopala še ne trideset-letnega sina, umrlega za rakom. Takrat si je obljubila, da bo po svojih močeh pomagala ljudem v stiskah. Ja, tako je to, vsak po svoje rinemo svoj cankarjanski voz pomoči sočloveku v klanec. Eni s povezovanjem in politiko društev, kot so na primer skupine za samopomoč, drugi spet z besedo (tri knjige treh Darij: Darje Molan, Darje Rojec in Darje Avsec) pesmijo, čajčki ali bio žiti.

Vse šteje, vse hasne …Če ne takoj, pa malo kasneje. Milena iz sežanske skupine je dobro ugotovila, da v lokalnem glasilu objavljajo same »marinade«, npr. tri strani opisa kostanjevega piknika, članke o dejavnosti »rakavega odreda« pa težko kdaj objavijo. »Ma ne smejmo obupat,« pravi in se strinjam z njo.

No, zdaj pa nazaj k moji zeliščarki Pehti. To je gospa Magdalena, ki ob petkih gostuje v Ržu. Diagnozo postavi na podlagi grafologije, ki jo je študirala v Ameriki. Je prvobitna ženska, malo podobna Svetlani Makarovič, samo bolj pristna in zemeljska. Na papir napišeš nekaj stavkov, potem te pa začne lupit kot čebulo. Začne s talenti (kar je dobro s psihološkega stališča). Z zelo lepo, izpisano pisavo niza alineje in oblikuje tvoj psihoprofil. V desetih minutah pride do jedra mojih napetosti. Kapo dol! Brez visokoleteče filozofije. Predpiše mi kapljice Plahtice in Hildegarde 15. Spomnim se, da je vse dobro treba uživati po kapljicah (mogoče bom prešla tudi na pitje piva po kapljicah, hihi).

Jesenski Kras



Kraška pokrajina. Kamnita in otožna. Jeseni odeta v bakrene odtenke. V vinu je skrita njena božansko-mistična esenca. Na srečanju s skupino za samopomoč v Sežani, sem se srečala s svojo dušno sestro Sonjo Lozej, žal že preminulo, ki je tako kot jaz stopala iz teme v SVETLOBO. Na srečo je za seboj pustila sled, pesniško zbirko z naslovom Bolečino sem ujela v pesem. Objavljam eno od njenih presunljivo lepih pesmi:


NOV SVET PRED MANO SE ROJEVA

Nov svet pred mano se rojeva
in prihaja vame skozi
vdih, smeh, jok in zvok.

Z odprtimi rokami, radostjo v srcu,
Sprejemam vase to novo rojstvo.

Zavedajoč se, kaj mi je podarjeno,
pogoltnem vase vso grenkobo.

Iz bolečih ritualov v noči prebujam se
v želeno SVETLOBO
Z njo padam in se dvigam.

Sonja Lozej



petek, 3. november 2017

Povej mi, kako voziš in povem ti, kakšen človek si




Ljudje se delimo na flegmatike, kolerike, sangvinike in melanholike. Pa na odločne in mlačne. Pa na take, ki veliko gestikulirajo ali samo grdo gledajo in stiskajo roke na volanu. Vožnja z avtom je tisti lakmusov papir, ki pokaže,  kakšen vrste človek si na poligonu prometa. Če si malo sposodim psihotipe iz astrologije, bi bile reakcije različnih znakov na izsiljevanje s strani drugega voznika naslednje:
Oven: Prekleti kreten, ustavi ob cesti, da te sunem na gobec.
Bik: Sploh se mi ne da ubadat s tabo, osel izsiljevalski. Mudi se mi ne en dober zrezek z gobami.
Dvojček: Ravno telefoniram, tako da se nimam časa ukvarjat s tabo, ubogi izsiljevalski homunculus.
Rak: Joj, joj, kako si me izsilil, še dobro da sem ohranila mirno kri in se nisem zaletela.
Lev: Ok, si me izsilil, pa kaj je to proti veličini življenja, itak bova oba prišla na cilj.
Devica: Za dva centimetra mimo avta si mi švignil. Če jaz vozim s hitrostjo 100 km/h, moraš ti voziti vsaj s 110 km/h.
Tehtnica: Všeč mi je, če me kdo prehiteva, če je to všeč tudi njemu.
Ribi: Kako lepe oči je imel tip, ki me je ravnokar prehitel.

Zdaj pa malo mojih avomobilskih izkušenj z avtomobilizmom. Sem ženska in imam izpit od svojega 18. leta. Lahko si predstavljate, da sem na cesti doživela že vse mogoče. Čeprav se ukvarjam z jogo in različnimi načini umirjanja pretiranih rekacij, me včasih izsiljevalski vozniku tako razkačijo, da jim spustim ubijalski pogled ali kakšno slabo željo, kar mi ni v čast. Zdi se, da avto izzove v nas najnižje vibracije. Pred časom sem doživela dvakratno izsiljevanje na Verovškovi v Ljubljani. Zavijam na levo iz Drenikove in čakam nasproti vozeča vozila. Po desni me prehiti Citroen in švigne prvi mimo mene. V meni se že dviga vročica jeze. Vozim za njim in mu v mislih pošiljam strele in mrtvaške glave. Na koncu enosmerne Verovškove se postaviva vštric, tako da si z zanimanjem ogledam tega izsiljevalca. Preseneti me, da je sivolas moški prijaznega obraza, z dolgolaso sopotnico. Nasmehne se mi, kot da ni nič. Skoraj že hočem spustiti steklo in mu čestitati za odločno vožnjo, ko spremeni smerni kazalec in me še enkrat izsili pri vožnji v mojo smer. Bravo, sivolasi gospod, danes si pa pravi zmagovalec, ker si me v dveh minutah dva krat izsilil. Naj ti bog da srečo pri tvoji vožnji in naj ti sopotniki odpustijo tvoje vozniške grehe. Tudi jaz ti jih moram, da dokažem, da sem boljši človek kot ti!



petek, 27. oktober 2017

O ženskah





Enkrat sem že pisala o sestrstvu in o tem, kako se ženske med sabo intuitivno podpiramo. Blizu nam je čustvovanje in naši govorni centri znajo o tem tudi pripovedovati. Skratka, z ženskami (ki si jih seveda same izberemo, ker so iz raznih obzorij duha) smo na znanem področju. Kaj pa sociološki in antropološki vidik ženske? Pa ikonografija skozi zgodovino, ki jo je seveda najbolj zaznamovala cerkev?

V poslovnem svetu ženske vse bolj delujejo z »moško« energijo, ker se morajo uveljavljati v man's world. Kar pozabljamo, da si lahko dovolimo biti ranljive ali pokazati, da smo krhke. Tudi v tem se skriva moč. Ali pa biti kritične do sodelavca, a mu hkrati pokazati, da smo mu vseeno naklonjene. Enako kot pri otroku, ga okaraš, istočasno pa mu pokažeš, da ga imaš še vedno rad. Na žalost se je veliko žensk pomožačilo, posledično pa so se moški feminizirali. Ok, seštevek je v redu, samo vsak pol posebej pa ni v redu.

Ikonografija žensk? V cerkveni dogmi prevladujejo moški: oče, sin in sveti duh. Samo eno mesto so prihranili za mater božjo Marijo. Še dobro, da je Dan Brown napisal Da Vincijevo šifro in ustoličil Marijo Magdaleno, kot Kristusovo partnerko, enako po stanu in ki je nadaljevala njegova učenja po njegovi smrti. O iskanju svetega grala (sang real) je leta 2006 pisala tudi Kathleen McGowan, ki prav tako zagovarja tezo, da sta imela Marija in Magdalena otroka, ki je nadaljeval genetsko linijo. Seveda uradna cerkva to vse zanika, prav tako zanika obstoj evangelija po Magdaleni. Evo, še en primer, kako nam hočejo ukrasti našo ženskost.

Dajmo ženske, zmobilizirajmo naš zgodovinski spomin in se spomnimo biti spet ženske. Nežne, razumevajoče, včasih malo mistične, hkrati pa samozavestne in močne. Naj moški del v nas počiva, oziroma prepustimo to vlogo našemu moškemu.