Pr' zobozdravnik (alias pr' Hostar)

Tole objavo posvečam zobozdravstvu in svoji življenjski izkušnji z zobmi. Če se namreč spomnim nazaj, sem zaradi svojih težav z zobmi ure in ure prebila po zobnih ordinacijah. Osnovnošolsko trpljenje se je odvijalo na Aškerčevi. Tam se je začelo s prvim granulomom na enici. Potem pa tisti, ki imate s tem izkušnje veste, kako poteka zdravljenje: najprej prevrtamo zob, potem korenine zdravimo z raznobarvnimi iglami (kot pri Mikadu: dajte mi rdečo, rumeno, zeleno, zlato iglo ….) Po koreninah hrustajo igle in žage, da o bolečini, ko gre igla čisto pod nos sploh ne govorimo. Edina pozitivna stran iz tega obdobja je bila moja brhka zobozdravnica, katere fotografija je bila tudi na škatli za pralni prašek …

V srednješolskem obdobju so mi z zalivkami (jasno, amalgamskimi) zapolnili večino zob. Na faksu se spomnim, da sem imela težave z modrostnimi zobmi, ko so prodirali v svet, se mi je vnela dlesen in  so mi med njo in zob zatikali tiste trakove. Na dvojkah, trojkah, štiricah so se vrstili granulomi. Ko sem eno leto živela v Franciji, mi tudi ni bilo prihranjeno. Fasala sem granulom in zelo drago zdravljenje ter vnetje mehurja. Zobje in mehur so zgleda pri meni indikatorji težav s prilagajanjem.

Spomnim se, da je okoli štiridesetega leta, ko sem bila še pri Renaultu, spet bila veselica z obema enicama. Potem ko je zobozdravnica dr. Čuferjeva jemala vtis za nov nadzidke, se je spet pojavil granulom in namesto enotedenskega čakanja na nove zobke, se je zdravljenje zavleklo na mesec in pol. Vmes sem dobila začasno protezo, tako imenovanega zajca, ki sem ga pri hranjenju jemala ven in potem spet v zobe. Groza, ko vidim na policah tiste razne protetične zobe in pripomočke, me kar strese.

Ko sem bila stara približno 45, se mi je vnel peti živec. Preden je zobozdravnica pogruntala, od kod pekoča bolečina kot bi v živec zasajal nož, je minil en teden. Vsak dan sem bila pri njej. Po posvetu z drugim zobozdravnikom smo poskusili s tableti za vnetje živca (s katerimi se zdravi tudi epilepsija, prosim), mi je počasi odleglo.

Zaradi parodontoze so mi izpadle šestice. Kadar mi čistijo zobni kamen me boli kot hudič, ker mi dlesni zelo krvavijo in se hitro vnamejo.

Zdaj se je zobna epopeja že približala sedanjemu obdobju. Trenutno se moja nova mlada zobozdravnica ukvarja z nadzidkom za trojko. Najprej je bil gor granulom, potem se je zob zdrobil, ker je bil mrtev… Pri jemanju odtisa, saj veste grizenje v plastelin, ni mogla sneti tiste žlice, ki ti jo zabije pod nebo. Sem se ustrašila, da bom vse življenje ostala  s »tem nagobčnikom«. Hvala bogu, da je bil v sosednji ordinaciji dr. Lukanovič. Moja drobna zobozdravnica ga pokliče: »Tomaž, pridi pomagat«. Tomaž pride, malo potrese žličko in jo potegne ven. Zraven ne pozabi povedat zgodbe, kako je eni gospe pol ure vlekel žlico ven, da sta bila oba upehana (no spodbudno, a feelinga glede pacientov vas pa niso naučili tam na stomatologiji?)

Če strnem svoje vtise: tista jarka svetloba v zobni ordinaciji, pa svedri, igle in špičasti pripomočki za žokanje po dlesnih, pa vonj po krvi mi še v tem trenutku zbujajo nelagodje v spodnjem delu trebuha. Iščem kakšno spodbudno misel za konec. Ko je obisk pr' zobozdravnik za tabo in ko mine bolečina,  je pa le lepo živeti. Saj je človek veliko več kot njegovi zobje, a ne?

Sem igračka za navijanje?

Pred časom se mi je v glavi prikazala slika, da sem igračka za navijanje. Ko jo naviješ skače, se smeje in zraven še tolče na činele. Got the picture? Če prevedem v svoj vsakdanjik: ob sobotah vstanem, se usedem za računalnik in napišem blog ob lončku dišeče kavice (mnm), potem se umijem in oblečem in že načrtujem nakupe,kaj bomo kuhali. Če sem v Iški, se je treba v hrib razelektrit. Potem kuhanje in malo počitka, zvečer pa branje Sobotne Dela ali kakšne druge literature in zvečer spet en krog po Iški. V glavi se mi že pletejo novi projekti: kakšen bo francoski prevod izbrane poezije, me bodo sprejeli v Francoskem inštitutu na literarni večer, koliko dni imam, da oddam naročeni prevod v službi in še in še. Polna glava bistvenih in nebistvenih stvari. Zvečer se velikokrat ne znam »ugasniti« in kar še nekaj bluzim in kombiniram … Si rečem: »Taka sem, mi škorpijoni rabimo veliko izzivov , da ni nikoli dolgčas.« Človek misli, kako je pameten in da lahko s svojimi racionalizacijami vse skompenizra in se dela frajerja, češ, jaz zmorem. Vendar pa telo ne laže. Prišel je račun in opozorilo: »Treba se bo upočasniti, draga Darja, ker imaš prehitro bitje srca, drugače se boš prehitro »znucala«. Pa bi še kar nekaj »glihala« in se pogajala, a se zavem, da je treba opozorilo vzeti zelo resno. Si dati v glavo afirmacijo: POČASI IN UMIRJENO. Nikamor se ne mudi, še najmanj pa ne h kakšnemu srčnemu infarktu ali paničnemu napadu. V mojem življenju je bilo že toliko napetosti v službi, treme pred nastopanjem, ambicioznih projektov, čustvenih izčrpavanj, bom čisto iskrena, tudi strahov,…da je čas, da si vzamem pavzo in vlijem mir v srce. Seveda mi bo pri tem pomagala moja draga zdravilka, a večino dela moraš opraviti sam. Je že tako, da so eni ljudje po naravi bolj anemični, drugi smo pa kot novoletni ognjemet, ki prasketa na vse strani. Z leti se pač moramo umiriti in čuvati energijo za tisto, kar nam je najdragocenejše, to sta ljubezen in mir v duši …

Lepota črno-bele fotografije

V Kinodvoru si za zamudnike ogledam črno-bel film Pawla Pawlikovskega Hladna vojna. Kako zelo udarno in estetsko lepe so črno-bele barve napete ljubezenske drame, med umetniškim vodjem glasbeno-plesne skupine Mazurek in eno od pevk v zboru. Dogaja se na Poljskem, v Vzhodni Nemčiji, v Parizu in celo v Jugoslaviji. Na koncu zaradi neizvedljive ljubezni vzameta bele tabletke, ki sta jih naložila v verižico, in naredita samomor v lepi črno-beli končni sceni pogleda na žitno polje …

Viharni vrh

Saj poznate znamenito zgodbo o nesmrtni ljubezni med glavnima junakoma? Catherine se zaljubi v posinovljenca družine Heathcliffa. V zgodbi je razdvojena med ljubeznijo do njega in svojo družbeno pripadnostjo. Ker izda svoje srce, se Heathcliff maščuje družini Linton, v katero se Catherine poroči, in družini, ki ga je posinovila. V vlogah sta odigrala odlična igralca Juliette Binoche in meni ljubi Daniel Day Lewis.

Naj živi črno-bela fotografija!

 

Kaj vidim skozi Okno glasila onkoloških bolnikov

Danes se odpravim skozi nekoliko zasneženo Ljubljano. Moj končni cilj je Onkološka klinika, tokrat ne na pregled ampak po zadnjo številko glasila Okno, v katerem so mi na dveh straneh objavili moje pričevanje o premagovanju raka.

Pa pejmo. Prvo dejstvo: danes sem »stopila v taščine čevlje«. Najbrž boste rekli, da to ne more biti nič dobrega. Res je, moja tašča je bila zelo dominantna gospa in nama je z Jožetom zagrenila marsikateri dan, a zadnja leta svojega življenja se je unesla in sva postali kar prijateljici. Za današnji pohod si prvič po njeni smrti obujem njene sive snežke, pa da vidimo, če me bo njena energija obvarovala pred plundro.

Drugo dejstvo: Ko grem mimo luštne trgovinice in delavnice z glino na Vošnjakovi cesti, me kar noter potegne. Ena ženska ustvarja z glino. Ko jo vprašam, če se da kaj kupit, mi po angleško odgovori, da bo poklicala Mio. Mia je ena taka frikica s spletenimi kitkami, komunikativna in gostoljubna. Povabi me, naj kadarkoli pridem na delavnico oblikovanja gline. Počutim se kot v študentskih časih, ko smo bili še vsi friki. Kupim si porcelanast kip mačke in eno skodelico za kavo (naj živi Cankarjeva skodelica kave…)

Tretje dejstvo: Os po Moša Pijadejevi in Slomškovi sem v svojem blogu že opisovala. To je bila pot mojega zdravljenja, saj sem po njej pred desetimi leti 30x korakala na obsevanje. Nikjer drugje v Ljubljani ne najdete toliko opečnatih zgradb kot tukaj.

Četrto dejstvo: na Taboru je meni ljuba kavarnica SEM. Takoj pofotkam vhodni portal in asociacijo na osebo, ki jo imenujem Čebelica.

Tudi tale šotorček s posodo za ogenj je zanimiv:

Česa vsega človek ne vidi! Na vogalu najdem »Počesalnico«, si morete misliti. Greš na primer na kavico v SEM-a, prej si pa omisliš eno česanje. Seveda, če imaš kaj počesat, kar pa v mojem primeru redkih las ne pride v poštev (hihi).

V trenutku, ko pokličem Iwo, zazvoni v cerkvi Srca Jezusovega. Očitno bo najin pogovor potekal na višji duhovni ravni, ker mi cerkveni zvonovi vedno dvigajo želje proti Maternici stvarstva, kot imenujem tisto središčno točko, iz katere vse izhaja.

Peto dejstvo: končna destinacija: Onkološka klinika. Ura je že pol šestih. Še nikoli nisem bila tukaj tako pozno. Stavba je temačna in tiha. Zlovešča. Rak je tiha in zahrbtna bolezen, dokler ne postane podivjan in boleč predsmrtni ples. V visokih drevesih pred stavbo se derejo vrane, kar ustreza vzdušju Tisnikarjeve slike.

Vstopim. Ljudi skoraj ni več. Valovanje Noetove barke z obupanci na krovu je utihnilo in glasovi ne kličejo več imen po ordinacijah. Za danes je seansa zaključena, jutri se zgodba ponovi, z drugimi imeni …

Za pultom poiščem zadnjo številko Okna. Že velikokrat sem uporabila asociacijo z oknom, kot pogled skozi okno, gledati ven, gledati noter, odprimo okno ipd. Jaz štirikrat na leto odpiram okno moje duše, ko spregovorim učencem zdravstvene šoli in jih ozaveščam o preventivi pri raku.

Sem kar malo »važna, ko mi je Društvo onkoloških bolnikov objavilo Mojo zgodbo, ki širše kot prva objava zajema tudi moja potovanja in poezijo. Pa ne gre za hranjenje mojega ega, ampak za seganje do ljudi. Če se moja zgodba dotakne vsaj enega, sem zmagala!