Budistični praznik in Iz oči v oči z Vesno Milek

Po tedenskem počitku na vikendu, sem ta teden spet v Ljubljani. Po šihtu obiščem »svoj« gozd na poti sedmih mostičkov, spremembo katerega iz »golega v košato« sem spremljala od 15. marca naprej. Tako blizu mi je, tako moj. No, ne samo moj, tudi drugih sprehajalcev: lepo zagorelih atletskih moških, kolesarjev, sprehajalcev psov, pa tudi kakšna slavna oseba se znajde vmes. Tako mi npr. včeraj pride naproti dolgokraka Vesna Milek. Mi je blizu, ker je kar zaznamovala naš novinarski prostor, obvlada filozofijo, literaturo, kinematografijo, gledališča. Čestitam tudi, da je šla od blizu pred kamero, kjer uspešno, včasih pa manj uspešno kramlja z gosti. Približujeva se ena drugi in si mislim: A me boš pogledala, ali ne? To je moja priljubljena igra z nasproti hodečimi. Zdaj, zdaj bova vštric. In pok, nič, gospa gleda v tla, zatopljena v svoje misli in intervjuje … Pa nič, si mislim. Zato nimam nič manj …

Danes je najpomembnejši lik zame Buda. Budisti na prvo polno luno v maju praznujemo Vesak. To je ključni dogodek duhovne vitalizacije človeštva - energije iz Šambale, ki se prevajajo prek Bude, sprejme Maitreja kot predstavnik človeštva.

Na Zahodu (v Sloveniji) nič novega. Čim je nevarnost korona krize malo mimo, se je začelo prerivanje med črnimi, zelenimi, rumenimi in rdečimi. Fuj, Slovenci res nismo zreli za demokracijo, vsak vleče na svojo stran. Prihaja še socialna in gospodarska kriza. Med prevozniki je že prišlo do prvega samomora. Moj bog, kam pelje ta družbeni red.

V ponedeljek pa juhuhu spet začne obratovati javni prevoz, tako da bomo spet deležni »delovnih ročic« naše zdravilke. Najbrž smo že vsi zategnjeni, ker smo vso žalost in stres kumulirali v ramenskem obroču. In še največja novica: mamo lahko obiščemo na Bokalcih, sestra ima že termin, 12. maja, jaz pa potem naslednji teden. Babica, zdrži, prihajava!!

Imam krompir ali o trdoživosti

Imam krompir takole dobesedno v zemlji na vrtu in tudi preneseno. Imeti krompir, pomeni imeti srečo, nekaj kar dobiš v zibko in ni povezano s tvojimi prizadevanji.

Pa se zamislim, kje je ta moj krompir. Vsekakor v pozitivni naravnanosti in neke vrste trdoživosti. Angleški izraz »resilient« pomeni: ki odskoči, prožen gibek … To lastnost imam po mami, ona je trdoživa, oče je bil bolj mehak in je tegobe absorbiral z modrostjo in ne z akcijo. Bolj Gandhi s svojim pasivnim odporom.

Jaz sem seveda skupek obeh. V puberteti sem imela obdobja »melanholije«, potem se je pa po socializaciji v različnih službah in nekako po tridesetem letu začela razvijati tale moja »elastičnost« na izzive in preizkušnje. Začela sem se postavljati zase.

Dobro brušenje elastičnosti je partnerstvo. Treba je zarisati meje, se znati boriti za svojo identiteto. Potem sem za petdeseti rojstni dan dobila preizkušnjo z rakom. Seveda so bili padci in vzponi, sem pa vseeno izšla močnejša in zrelejša. Sledila je globoka venska tromboza in hitra menopavza. Si mislim: »Darja, skoraj povsod si šla v vrsto. A res potrebuješ toliko izzivov?«

Z zdravilko, ki je iz podobnega testa, praviva, da sva kot transformerke, po vsakem padcu se na novo sestaviva in greva naprej. Se odbijeva kot žogici. Problemi so različni, a odziv je dodelan: sprejeti težavo, jo ozavestiti, razmisliti, kaj lahko narediš, da jo razrešiš. Če moreš spremeniš, če ne, vzameš za gotovo. Pristop mora biti pragmatičen, brez velikih čustvenih nihanj, to je čas, ko je na delu um in ne srce.

Če malo razširim razmišljanje, kdo so bili trdoživci v zgodovini. Najbrž vsi revolucionarji Che Guevara, Gandhi, Nelson Mandela, mati Tereza, Jose Bove, James Tobin, Noam Chomsky, John Cavanagh, Vandana Shiva, Edward Goldsmith itd. itd. Bitko za sočloveka so postavili pred svoje lastne interese.

Ali pa žvižgači, kot je Julijan Assange z razkrinkavanjem umazanih iger velikih na »Wikileaks«, Greta Thunberg, borka za podnebne spremembe, in nenazadnje tudi Ivan Gale v aferi lobiranja slovenskega vrha v trgovino z maskami, v »kateri padajo maske.«

Izpostavljanje te lahko stane življenja, ker se velikokrat sokrivci poskrijejo v svoje luknje in te pustijo na čistini.

Ampak, taka je namreč karma nekaterih na velikih odrih, mi mali plebejci pa bijemo svoje bitke na svojih "malih" odrih. Vsak dan. Pa zato niso nič manj pomembne …