Komu zvoni

Če se le da, se vsak dan odpravim v bližnji tivolski gozd. Opazujem, kako raste čemaž in kako se napenjajo popki. Krošnje se potiho olistavajo, popki bodejo ven in kmalu se bodo razpočili. Zato vam kličem, da se ne dajte k(o)roni, ki bi vam jo radi poveznili na glavo. Pojdite v gozd, bodite zraven v tem ključnem trenutku pred velikim pokom zelene eksplozije. Zdaj je najlepše, tisti trenutek PRED. To je kot erotika, tista napetost, preden se zgodi. Potem je itak tko kot je.

Svoj imunski sistem napnem kot netopir. Enako sem se počutila pri drugi nosečnosti v starosti 41 let. Če si pozitivno naravnan, si zavarovan. Tako me npr. čebele nikoli ne pičijo, ko v Iški pobiram po tleh gnilo sadje.

Veliko se te dni govori o samoizolaciji in o frustracijah zaradi omejitve gibanja. Ljudje smo svobodna bitja, radi imamo, da nas noben ne omejuje, da gremo kamor želimo in kadar želimo. Pa ste kdaj pomislili na Stephena Hawkinga, ki je kar lep del življenja preživel priklenjen na invalidski voziček in v posteljo? Vseeno je bilo v njegovi glavi celo vesolje. Naš duh je svoboden in lahko leti kljub ujetemu fizičnemu telesu. Podobno je v sanjah, mi letamo po astralnem svetu, naše telo pa lepo počiva na blazini. Zjutraj se spet ujameta in gresta v nov dan.

Je pa res, da je vse človeštvo povezano. Skupaj si delimo tale naš "začasni dom". Ameriški dijaki, ki so prišli žurirat v Kalifornijo, so še ne dolgo nazaj prisegali, da jim ena taka koronica že ne bo pokvarila zabave. Danes je v Ameriki že 82.000 okuženih in 1200 mrtvih!!

Za konec pa tale lep uvod Ernesta Hemingwaya v knjigo s pomenljivim naslovom: Komu zvoni:

Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se (Evropa) svet zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.