Danes je luna prazna,
številke obolelih s koronavirusom rastejo, borzni indeksi padajo.
Včeraj
sem izvedela, da se je s tega sveta poslovil moj sošolec iz gimnazije Miran. S konceptom
smrti sva si kar blizu, a vedno, ko odide nekdo iz moje generacije, se zamislim.
Ko se bomo dobili na obletnici, bi umrle lahko zamenjal avatar, kot v predstavi
Dragana Živadinova Noordung 1995-2045. No, mi smo generacija 1958, tako da bomo
leta 2045 že vsi svetlobni avatarji. Miran mi je bil pri srcu, bil je prijazen
dolgolasec, zaljubljen v sošolko, s katero sta se stalno držala za roko. Sam je
izdeloval zvezke iz recikliranih materialov in jih skupaj šival s sukancem. Če
slišim besede »po dolgi in težki bolezni« takoj pomislim na rak, ki te razje do
kosti. Naj tvoja lepa duša, Miran, zdaj brez bolečin leti v svetlobo!
Danes
razmislek o naših fizičnih telesih. Utelešenje duše v fizično telo poteka postopoma.
Pri tem se atman (individualna duša, sebstvo) odeva v oblačila iz vse grobe
snovi, v 'atome' s počasnejšo vibracijo, v fizično telo (oz. »telo iz mesa«
dobesedno iz besede »carne«). Pa še ena avtomobilska primerjava: Malo pred
rojstvom ali pa šele po rojstvu pa atman vstopi v svoje novo vozilo tudi z
zavestjo. Šele takrat je voznik zares v vozilu.
No
in potem s tem fizičnim telesom delamo, kakor delamo. Lahko smo do njega
prijazni in prizanesljivi, ga treniramo, ali pa ga polnimo s temnimi mislimi,
alkoholom, cigaretami… Izbira je naša.
Bolezen
se začne v čustveno-energetskem sistemu in se šele potem izrazi na fizični
ravni. Zato jo je treba zdraviti pri vzroku.
Ko
pa je naše fizično telo iztrošeno in je duša izpolnila svojo nalogo, zapusti to
»minljivo« mesno obleko in odleti domov v svetlobo. Se opravičujem tistim, ki ne verjamete v dušo.
Veliki a malo čudaški
Salvador Dali je narisal tole sliko: Jutro in Večer našega telesa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar