Samost in osamljenost

7. dan dela od doma

Danes bom pisala o samosti in osamljenosti. Najboljši recept v teh dneh je gledati film Sam doma v samoizolaciji, tako da si sam na kvadrat. Všeč so mi slikovite primerjave, kot. npr. Janka Petrovca, da smo kot vžigalice. Ne smemo stati preblizu, da se ne vžgemo.

Ali pa na Radiu 1, kaj reči, ko nas zdaj ko smo več doma, otroci zalotijo pri »tistih« dejanjih. Priporočajo izjave, kot mamica očitu masira hrbet, oči mamico gujsa …

Poštar ne zvoni več dvakrat, ampak ti v nabiralnik kot gnilo jajce odvrže obvestilo o priporočeni pošti in se moraš sam odpraviti ponjo.

So dnevi, ko popolnoma pozabim na koronico, pa spet drugi, ko čutim, kako mi kot nevidna zanka zateguje vrat. Podzavestno smo kar mislili, da bo v kakšnih 2 tednih epidemija izzvenela, vendar je vse več indicev, da smo ga nasrkali kar za 2 do 3 mesece. Bolje je nič pričakovati kot da si potem razočaran. Ampak vseeno ostaja notranji nemir, kaj bo z mamo na Bokalcih, ki ne more uporabljat Skypa, da bi govorila z nami? Pa kdaj bo Verdi operiran, ko je imel napotnico za zelo hitro in danes datum operacije, pa ni prejel še nobenega obvestila? Našega ljubljenega vodjo v službi zanima samo, če imamo dovolj dela, ne pa če smo še vedno zdravi, odgovorni in  prištevni.

Zdaj pa k današnji temi. Biti osamljen zame pomeni, da si želiš biti z drugim in si osamljen, ker tega drugega nimaš ali ne najdeš. Počutiš se nepopolnega, ker iščeš dopolnitev zunaj sebe. Lahko si v zvezi, vendar ker te ta ne izpolnjuje, se čutiš osamljenega.

Samost pa si izbereš sam, ker se zavedaš, da vsak lahko stoji sam zase in je neodvisen. Tudi v partnerstvu. Od tu do tu si ti, od tu do tu sem jaz, od tu do tu sva pa skupaj. Duhovni razvoj gre vsekakor v smeri samosti, tj. poglabljanja vase, prepuščanja duši, da spregovori in se uglasi z egom. Tega ne smemo zamenjevati z indiferentnostjo ali občutkov večvrednosti. Taki samostojni in realizirani ljudje so vedno pripravljeni pomagati sočloveku, saj smo končno vsi tukaj, da »služimo«.

Paramahansa Yogananda je dejal: "Tista zlata kozmična nit, ki veže atome, je nežna zavest duha.." In tisto, kar povezuje atome v eno obliko (telo ali predmet), taista sila zavedanja, prepoznavanja povezuje tudi tebe in mene … vse nas med seboj, na neviden, nedoumljiv način v Eno.

Zato si želim, da bi bili čim več SAMI in čim manj OSAMLJENI.