Kr neki

Ko sem ravno pisala o vonjih in vohljačih, sem na netu zasledila informacijo, da bi v prihodnosti lahko podgane in miši genetsko spremenili, da bi zaznali oziroma izvohali določen vonj.

Raziskovalci so uporabili genske spremembe, s katerimi so naredili miši boljše pri zaznavi določenega vonja. Poskus so izvedli z dvema znanima vonjema – kemikalijama, ki imata sladek vonj, podoben jasminu in drugim, z vonjem poprove mete. Raziskava je pokazala, da so mutirane miši lahko zaznale manjše količine omenjenih vonjev kot nemutirane miši.

Če bomo našli receptor, ki ga aktivira kokain, lahko ustvarimo glodalce super vohljače. Si predstavljate miš komisarko Reksico, kako vohlja med prtljago in potnice, ki skačejo na stole in mize, ker se bojijo miši.

Življenje slavnih

Princ Harry se je odločil, da se bo pred očmi celega sveta testiral na okužbo z virusom HIV in s tem pomagal ozaveščati javnost o tej problematiki ter k temu dejanju spodbujal še druge.

Testiranje so v živo predvajali na uradni Facebook strani kraljeve družine. "Gej ali ne, bel, črn ali oranžen ... Zakaj se ne bi testiral?" je dejal ob tem.

Bravo, Harry. Kaj takega naš predsednik ne bi zmogel, ker se boji igel.

Ti pa Harry priporočam, da zdaj ko si tak dec, poskušaš še sam iztisniti zobno pasto na zobno krtačko, ker ti menda služinčad tudi to naredi. Boš videl, kako paše!

Še eno imam v zvezi s kraljico. Hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović je popolnoma zgrešila protokol pri rokovanju in kraljico pokroviteljsko prijela z levico čez podlaket. Da se zna, ko smo mi Hrvati. Sliko svojega štiridelnega moža je pa izrezala iz skupinske fotografije s kraljico. Da ne bi metal sence nanjo …

Veš poet svoj dolg?

Te dni se veliko govori o Nobelovi nagradi za literaturo. Zagotovo je Dylan velik pesnik, ki poje o krivicah in miru. Ampak nagrada za literaturo ob vseh literatih velikanih, ne vem…. Kot je dejal veliki Rabindranath Tagore: Največja nagrada za človekov trud ni tisto, kar bo zanj dobil, temveč tisto, kar bo postal. ... No, oba sta postala legendi in oba sta dobila nagrado za literaturo. God bless.

Ne morem si kaj, da ne bi objavila Dylanovega besedila pesmi Like a Rolling stone. (ne dolgo nazaj je bil dan brezdomcev s sporočilom, da brezdomec lahko kadarkoli postaneš tudi ti…)

Once upon a time you dressed so fine
Threw the bums a dime in your prime, didn't you?
People call say 'beware doll, you're bound to fall'
You thought they were all kidding you
You used to laugh about
Everybody that was hanging out
Now you don't talk so loud
Now you don't seem so proud
About having to be scrounging your next meal

How does it feel, how does it feel?
To be without a home
Like a complete unknown, like a rolling stone

Ahh you've gone to the finest schools, alright Miss Lonely
But you know you only used to get juiced in it
Nobody's ever taught you how to live out on the street
And now you're gonna have to get used to it
You say you never compromise
With the mystery tramp, but now you realize
He's not selling any alibis
As you…

How does it feel, how does it feel?
To be on your own, with no direction home
A complete unknown, like a rolling stone

Ah you never turned around to see the frowns
On the jugglers and the clowns when they all did tricks for you
You never understood that it ain't no good
You shouldn't let other people get your kicks for you
You used to ride on a chrome horse with your diplomat
Who carried on his shoulder a Siamese cat
Ain't it hard when you discovered that
He really wasn't where it's at
After he took from you everything he could steal

How does it feel, how does it feel?
To have on your own, with no direction home
Like a complete unknown, like a rolling stone

Ahh princess on a steeple and all the pretty people
They're all drinking, thinking that they've got it made
Exchanging all precious gifts
But you better take your diamond ring, you better pawn it babe
You used to be so amused
At Napoleon in rags and the language that he used
Go to him he calls you, you can't refuse
When you ain't got nothing, you got nothing to lose
You're invisible now, you've got no secrets to conceal

How does it feel, ah how does it feel?
To be on your own, with no direction home
Like a complete unknown, like a rolling stone

O začetkih

Začetki so pomembni. So polži, v katerih je zvit pergamentni papir z zapisom vseh mogočih  potekov nadaljevanj.

So semena, ki nosijo genetski spomin uresničitve.

Pot se začne  s prvim korakom.

Življenje se začne s prvim dihom.
Dan se začne z odpiranjem oči.
Ljubezen se začne s pogledom in smehljajem.
 

Jajce razbijemo, da bi si naredili omleto.

Torto z nožem zarežemo, da jo lahko zaužijemo
 

Tudi začetek zveze z nekom, ki ti je všeč, je težak. Najbolj mi je všeč tisi trenutek  preden se zgodi, ker je takrat še vse mogoče. Kot pri misli, ki je neopredmeten zvok. Ko jo izgovorimo,  jo opredmetimo in postane beseda.

Najprej si svetlobna leta narazen, potem pa se združiš v skupnem prostoru, kjer se tipaš, vonjaš, okušaš …

Potem je, kot je. Sežeš tako daleč in globoko, kolikor ti dovolijo tvoje zaznave in kolikor si se pripravljen potruditi.

 
Včasih bi ostala brez začetkov in bi vsem stvarem  pustila, da lebdijo v tem kozmosu  same po sebi brez mojega delovanja. Kot marionete, ki brez spiritus agensa ležijo na tleh, a imajo vseeno svojo identiteto.

 

Jesenski utrinki

Hibernira medved, ko se mu umiri srčni utrip in zniža telesna temperatura. Hibernira tudi računalnik, ki smo ga kao ugasnili, sistem pa je še vedno v teku. Torej to je, kot da te na zunaj ni, navznoter pa malo si.

Jeseni začnem hibernirati tudi sama. Moje življenjske funkcije se počasi obračajo navznoter. Zunaj je lepa barvna naravna kulisa, noter se me pa počasi polašča jesenska melanholija. Veter vrtinčni listje in v zraku je beseda: ODHAJANJE. Pridejo kostajnarji in sproži se spomin na komad Jean Michela Jarra (tukaj), ki najbolje ponazarja jesensko nostalgijo. Nanj sem plesala za izpit pri izraznem plesu, kot pri filmu Flashdance, sam da sem bila jaz navadna amaterka in da se je moj ples hitro končal.

Vonj je bil od zmeraj moj časovni stroj, ki te popelje v natančno tisti trenutek, ko se je enak vonj pojavil v preteklosti.

Jutranji vonj po prežgani kavi je leto 1963, Breg ob Ljubljanici in nezaželen odhod v vrtec.

Vonj po zrelih jabolkih je leto 1968, ko imamo obiranje jabolk v našem sadovnjaku na Dolenjskem

Morski zrak pred nevihto je leto 1975 v Omišalju, ko se zvečer na skrivaj pretihotapim iz naše počitniške hišice, da se dobim z novim fantom iz sosednje vile

Vonj po kostanju je oktober 1985, Elizejske poljane v Parizu z oddaljenim napevom valčka ...

Zdi se, da esenca nosi nek čarobni napoj, ki se v trenutku odklene in te preplavi. Brez tega se ne bi mogla razviti industrija parfumov. Pa Bachove kapljice z zdravilnimi esencami. O esencah  govori tudi Alenka Rebula.

A veste, da obstajajo tudi vonjalne blagovne znamke (olfactory trade mark)? Ponujajo dišeče niti za vezenje, po pivu dišeča peresa puščice, z vonjem vrtnic odišavljene gume ... Si nas kar predstavljam, kako hodimo po trgovini in snifamo izdelke.

Vstala Primorska ali v Deželi Mandal

(Kako je klovnesa-doktor Darja pregledovala, ali se Goričanke znajo smejati)

Ko štiri Ljubljančanke spustiš na pot v Novo Gorico, mora iti kaj narobe. Zaplezamo se pri krožišču, ker se pripeljemo iz druge smeri, kot so bila navodila. Pa še zamujamo; v Medgeneracijskem centru nas pa čaka polna dvorana obiskovalk, ki  brnijo kot jata čebel. Kako naj zdaj razpostavimo polžke in svečke in kdaj naj Maja odvije svoje instrumente iz vseh omotov?  Hvala bogu, da imam jaz lažji rekvizit, tj. rdeči nosek, ki ga zlahka nataknem in sem pripravljena. Seveda mora ekipca še na stranišče in moja gostiteljica se poheca, da smo prišle direkt iz LJ, da uporabimo njihovo stranišče.

Malo zadihane in rdečih lic potem počasi krenemo skozi predstavitev. Ganjena sem, ko vidim da te ženske glavice pred mano pijejo moje besede, prikimavajo in se nasmejejo ob duhovitih objavah. To rabimo, srčne ženske, ki ne filozofirajo, ki ti stisnejo roko in te objamejo ter ti prišepnejo, da so se tudi same ali njihovi najbližji borili s to boleznijo. In da so zmagale! Ja, moje sestre, skupaj smo močnejše in vaš smeh mi je še dolgo v noč odmeval v srcu. Ko sem na steni centra videla isti stih Martina Luthra Kinga, ki je vodilo moji knjigi, sem se počutila, kot da sem prišla domov. Saj vem, da ni naključij in da se je tako moralo zgoditi.

Aleksandra mi je podarila nagelj z rožmarinom (rožmarin ima svoj duh, naj bo zelen al' pa suh), ki mi bo v spomin, na ta posebni dogodek. Ivanka, Milojka, Nada, Ema, Vesna, Stana,Vilma, Marija, Zorica, da naštejem samo nekatere, pa so mi podarile stisk roke, objem, nasmeh,  da mi je bilo še dolgo toplo pri srcu.

Podarjena mandala je pa itak sveti krog, v katerem smo vsi, ki se imamo radi!

Kam pa tebe pelje srce?

V petek, 29.9., na moj rojstni dan, je bil tudi svetovni dan srca. Pa ne tistega lectovega ali rdečega Valentinovega. Srce je mišica, ki producira daleč največ električne energije v našem telesu, od 40 do 60krat več kot naš drugi najmočnejši organ – možgani. To energijo vsebuje vsaka celica in jo lahko izmerimo z napravo EKG. Elektromagnetno polje, ki ga ustvarja, obkroža naše telo v krogu 360ih stopinj, v  oddaljenosti več kot enega metra od srca in je kar 5000krat večje od elektromagnetnega polja možganov.

Je pa tudi središče zavesti in ljubezni. V njem začutimo čarobnost bivanja, svobodo in hvaležnost, da smo.

Kajti Lepoto ali Ljubezen

Vibracijo in Glasbo

Mir in Harmonijo lahko samo čutiš, ne pa umevaš.

Ko meditiram na srčni prostor vidim prostrano temno jezero. Preprosto sem! Slutim obrise lotusa, ki bo nekoč zrasel v mojem srcu.