Slovenskega naroda sin

Pr' Hostar al pa Pr' Pepiju

Z Janom si ogledava znameniti film Pr' Hostar. Sej sploh ni tolik smešen, kolkr je žalosten, ker prikazuje pristne hribovce, s svojimi elementarnimi seksualnimi in materialnimi nagoni. Nekaj gegov je res svetskih, npr. klobasa suši, pa prtički iz toaletnega papirja, pa slovenska hrvaščina (dobro sutra, si me uprašao, još nisu sahranili (pripravili jedi), jebodrom). Ganljivo resničen je portret Janeza, ki ga mati (alias Pehta) hrani s klobaso in kruhom kot dojenčka ter finalna scena, ko Janezek prizna: »mat, men je tolk lepo pr' vas, da ne bom nikol odšel stran«. Veliki Magnifico ima legendarnih 2 minuti, ko leži v postelji, s čikom v ustih in rdeče-zlato knjigo Naša beseda v roki ( portret slovenskega razsvetljenega umetnika). Poslušajte tudi izbrane primere učenja slovenskega jezika Bosanca na delu v Sloveniji. Marcel Štefančič bi rekel. ŠE KAR ZA (no ne vem, če ta kategorija obstaja).

Za sociološko študijo »ta pravga Slovenca« pa ni treba v idilično podalpsko pokrajino. Dovolj je, da se zapeljete čez barje, tja na Ig, v Hram pr'Pepiju. Tam se za pozdrav različni Jožeti, Josipi in Pepiji (ker jim je večinoma tako ime) najprej natulijo:

»A si že kej klou?«

»Drva ja, prašiča pa ne.«

»Pa saj maš sam dva prašiča.«

»Ja, enga zame in enga za ata.«

»Francka je rekla, da je tvoj kufe zan'č«

»Jst bom pa tkole povedou, da so njene pečinice za en drek, tko, da bo vedla. Pa sva kvit!«
»Tele ljubljančan pa k nam hodja po jajca, k jh sami nimaja« (huronski smeh Pepija in Pepinota kot pri starčkih na balkonu iz Muppet showa)

Besede nad oblaki

Moja potovanja z letali in besede nad oblaki. Gor grede si poln pričakovanj, vse je še nematerializirano. Nazaj grede si pa krepnjen od doživetega in premlevaš vtise. Najbolj krepnjena sem bila po službeni poti v Pariz, kjer smo celo noč ponočevali, »vlomili« v hotelski bazen, zjutraj pa vsi pomečkani imeli sestanke na sedežu Renaulta. Drugič sem bila tako pomečkana ob vrnitvi iz Osla, ko sva z Majo celo noč prebedeli na letališču med džankiji in našimi jugosi. Besed je bilo bolj malo, ker sem večinoma potovala sama. Sem pa vedno z zanimanjem opazovala potnike na letalu in si predstavljala njihove zgodbe. Letalo je vedno neko stičišče zgodb npr. parov različne narodnosti, kariernih možnosti, hrepenenja po boljšem življenju nekje v tujini….

Zdaj pa od mojih besed na oblaki k romanu Besede nad oblaki Evalda Fliserja. Iz recenzije citiram:

Roman zajema prav vse aktualne nesrečne pojave na tem planetu, kot so vojne, revščina, lakota, izkoriščanje ljudi, naravne katastrofe in človekovi uničevalni posegi v naravo. Petsto potnikov na letalu je vzorec za vse človeštvo, letalo prispodoba planeta na robu prepada. Pogovori med potniki so zgodbe o ljubeznih in partnerskih odnosih v vseh različicah, o spolnosti, prostituciji, strahovih, o vprašanjih Boga in religij, o fanatizmu, vprašanjih umetnosti, izvirnosti, iskrenosti in neiskrenosti, o boleznih, umiranju, smrti, o malih prevarah, velikih goljufijah, davčnih utajah, o tekmovalnosti, pohlepu, zločinih, kaznih ter maščevanjih. Pogosto si sopotniki izrekajo bojazen o morebitni katastrofi njihovega poleta. V romanu prevladujejo pesimizem, razočaranje in svetobolje.

Nekaj obližev na prevladujoči ton polaga prvo poglavje, pogovor med očetom in sinom, osemletnim dečkom, ki, kot zvemo pozneje, celo prepreči sproženje bombe na letalu. Čeprav zveni skoraj naivno, je prav ta otroška želja po ponovni združitvi ločenih staršev in hrepenenje po materi, h kateri ga spremlja oče po dveh letih materine odsotnosti, povzročila preblisk človečnosti kot bilko upanja v svetu, v katerem niti otroška nedolžnost ne šteje več. Seveda so razmisleki in spraševanje znak treznega razuma, zvijačnost in laži včasih pogoj za preživetje, a ljudje, čeprav tudi sami nepopolni, se v stvarnosti (bralci pa v literaturi) razveselimo likov in dejanj, ki presvetlijo sivino in žalost ter povrnejo vero v dobro.

V pogovorih med sorodniki in partnerji, ki na dolgem letu razrešujejo svoje odnose, se postopoma razkrivajo zamolčane skrivnosti, skrivni nameni, nedolžne ali zahrbtne zvijačnosti. Potniki, ki so naključno razporejeni na sosednjih sedežih ter dovolj radovedni in odprti, da načnejo pogovor, si v igri podajanja nasprotnih mnenj na koncu snamejo maske. Velika večina potnikov je zatopljenih v spremljanje gibanja letala na zaslonih ali v gledanje filmov in molk. V človeškem vzorcu je to molčeča, ravnodušna in vase zaverovana brezbrižna množica.

Napredek znanosti in tehnologije ima lahko uničevalne posledice in besedna umetnost so zgolj ponovitve, vse je reinterpretacija in imitacija že zapisanega. Pesniki nimajo moči, da bi se približali pravi substanci, ki jo nosijo v sebi, vse je le približek poezije z veliko začetnico. Je izvirnost sploh še mogoča, se sprašujejo pisatelji med potniki na letalu. Je med potniki zato toliko citatomanov, ki se v pomanjkanju lastne izvirnosti in ustvarjalnosti urijo v pomnjenju in reproduciranju misli znanih osebnosti in stavkov iz literature? Potujejo na tekmovanje v Brisbane, na katero je prijavljenih 400 tekmovalcev z vsega sveta. So oni zrcalna podoba nemoči ustvariti nekaj novega? So mejnik, do katerega so prišli sodobni ustvarjalci? Ali je to zgolj opozorilo in želja po preseganju slepega kopiranja brez navdiha? Končnih odgovorov na ta in številna druga vprašanja in premišljevanja ni, vse je odprto in tudi usoda poleta 2191 Singapore Airlines je prepuščena naši domišljiji.

Saj ne, da ne bi bil roman zanimiv za branje, ampak se mi zdi prenatrpan. Kot Fellini, ki ga težko prebaviš. Poln je nekih statističnih podatkov, kot da bi pisatelj hotel sešteti čim več najbolj mejnih človeških bivanj: od kurbe z zvodnikom, homoseksualcev, zapuščenih sinov in spodletelih igralcev… Preveč vsega in preveč naključij. Zato me roman ni kupil. Marcel Štefančič bi rekel: ZADRŽAN.

What a great day to die

11. november je v ezoteriki pomemben datum, odprejo se tako imenovana vrata 11 - 11, ki predstavljajo možnost komunikacije z zgornjim svetom, ki predstavlja svet idej ali apsolut, kjer je vse, vendar še ni realizirano.

Veliki pesnik in trubadur Leonard Cohen je to vedel, zato je ta dan odšel v večno svetlobo. Pesnik so že po defaultu blizu mistiki in duhovnim sferam. Poezija je dešifriranje skritih kod bivanja, pretakanje zlatih besed, ki zaplešejo svoj ples na belem papirju. Lahko jih tudi zapoješ, recitiraš, šepetaš. Kot ta trubadur, ki je začutil, da se njegova ljubezen Marianne počasi poslavlja iz tega sveta in da se ji bo kmalu pridružil.

Objavljam Cohenovo besedilo, ker smo bile tudi me nekoč nekomu Marianne in Suzanne.

***

Come over to the window, my little darling,
I'd like to try to read your palm.
I used to think I was some kind of Gypsy boy
before I let you take me home.

Now so long, Marianne, it's time that we began
to laugh and cry and cry and laugh about it all again.

 Well you know that I love to live with you,
but you make me forget so very much.
I forget to pray for the angels
and then the angels forget to pray for us.

Now so long, Marianne, it's time that we began ...

We met when we were almost young
deep in the green lilac park.
You held on to me like I was a crucifix,
as we went kneeling through the dark.

Oh so long, Marianne, it's time that we began ...

Your letters they all say that you're beside me now.
Then why do I feel alone?
I'm standing…

Your letters they all say that you're beside me now.
Then why do I feel alone?
I'm standing on a ledge and your fine spider web
is fastening my ankle to a stone.

Now so long, Marianne, it's time that we began ...

For now I need your hidden love.
I'm cold as a new razor blade.
You left when I told you I was curious,
I never said that I was brave.

Oh so long, Marianne, it's time that we began ...

Oh, you are really such a pretty one.
I see you've gone and changed your name again.
And just when I climbed this whole mountainside,
to wash my eyelids in the rain!

Oh so long, Marianne, it's time that we began ...

 

 

Objavljam, torej sem

Po moji prilagoditvi Descartovega načela:

Imam blog, torej sem in Imam Facebook, torej sem še bolj, prihaja še različica delavnice za somozaložnike, ki se glasi:

Objavljam, torej sem v NUK.

Sošolka Pavla, ki je tam v službi in me je spravila  na seznam povabljencev, me pred dnevi retorično vpraša, kaj žene Slovence, da se zadolžijo in se podajo v neznano dogodivščino imenovano samozaložba. Narcizem zagotovo ne, ker če kaj Slovenci kot narod nismo, nismo narcisoidni. Morda pozerstvo posameznika ali pa bolj verjetno potreba, da svojo zgodbo deliš z drugimi. Dramatik Eugene O'Neil je že davno zapisal: Na svet pridemo zlomljeni in v kosih. Zlepi nas edino empatija drugega človeka. To je to! Empatija drugega kot lepilo. Ali pa potreba po ustvarjanju, samorealizaciji, kjer pa spet potrebuješ DRUGEGA, ker drugače gre samo za samozadovoljevanje (zadnjič je ena stand-up komičarka izjavila: Če se samozadovoljujem, se lahko tudi samozaposlim!)

No, torej po marmornih blodnjakih te monumentalne Plečnikove zgradbe se prebijemo v čitalnico rokopisne zbirke. Jao, ne maram muzejev in vitrin, ker mi smrdijo po kadavrih in formalinu. Povabljenci so »senior scholars«, med njimi je, zanimivo, veliko moških. Poznam edino zelenooko psihiatrinjo Zdenko Čebašek.

Nekaj zanimivih poudarkov iz predstavitve Andreja Blatnika:

Knjiga je »naprava za vsebino« (too  much). Danes je vsebin več, kot jih lahko použijemo.

Slovenska posebnost je, da so pesniške zbirke med najbolj prodajanimi knjigami!?

Navdušil  me je »case study« znamenite Milene Miklavčič, avtorice knjige Ogenj, rit in kače, niso za igrače. Ko je založniku ponudila, da izda to knjigo, je rekel, da je to »sranje, ki ga ne bo noben bral«. Kot klena Gorenjka je rekla, da je ne bo noben jebal (njene besede) in šla v samozaložbo. Iz izkupička prodaje si je kupila avto in garažo. Publika, ki jim predstavlja spolno življenje naših babic in dedkov, se pogosto zgraža nad predstavljeno vsebino, medtem ko je pornografija prosto dostopna povsod! Z velikim žarom hodi po vsej Sloveniji in predstavlja svojo uspešnico. Kot terapijo za predsodke slovenskega naroda glede »angavljenja v postelji«.

Movember

Spomin skozi ameriško literaturo

Drevesa so vse bolj gola, moški pa vse bolj zaraščeni. Tud Jan si pušča brkice, ker je že ozaveščen. Jaz sem čez vikend levila staro kožo. Napadel me je namreč virus z neznosnim vrtenjem v glavi in blaznim potenjem. Prav je, da kdaj padem dol in se zapredem kot buba ter prespim nekaj dni, da se potem spet dvignem kot feniks (ha, ha, no, mal pretiravam). Sem si vseeno v nedeljo popoldan privoščila sprehod čez Tivoli do mame v Rožni dolini. Od daleč zagledam »civilna aktivista« lutkarja Braneta in njegovo novo punco. Hitro zavijem na drugo potko, ker mi ni do pogovora. Navedena gresta mimo prijetnega kotička pod Tivolskim gradom, kjer teče potoček in je v senci grmička par nizkih štorov. Ko sem šla mimo, je tud mene prizor šokiral. Vesela družba je namreč za spomin na zadnjo večerjo pustila na mizi vse embalažno okrasje, kartone, papirje, prazne flaše...

Tihožitje za umret. Kot bi Picasso izrezal papirnate oblike in jih prilepil v zeleno naravo.

Naj se vidi, da smo bli tukaj in da smo se imel fajn! (Kjer osel leži, dlako pusti). Z zgornje potke opazujem moja dva aktivista, kako bosta odreagirala na to sceno, čeprav že slutim, kaj se bo zgodilo. Seveda potegneta iz žepa vsak svoj telefon in fotkata. Fotkata za s(pomin) o(pomin)! Se mi pa takoj utrne spomin, kako sem s taistim Branetom davnega leta 1980 fotkala jaz. Prvič mi je povedal za grobo zrnate filme. Izbrala sva si zelo eksotično in smrdljivo okolje, in sicer ljubljansko smetišče, kjer sva pozirala v razpadajočem avtobusnem vagonu (Street Car Named Desire). Zadnje čase se mi dogajajo takile arhetipi, to so energetske podobe iz preteklosti. Ena podoba zbudi drugo in nato se sproži čustveni spomin. Natanko v tej osi prostora in časa sva malo više nad prizorom »svinjske« večerje z Branetom ležala v travi (Catcher in the Rye) in sanjarila o nemogočem. Šestintrideset let po tem sva spet v tem dvojcu prostora in časa. Starejša, drugačna, a še vedno ti in jaz!

Arhetipi

 

Nikola Tesla, Tomaž Pandur in golobi

Najbrž se sprašujete, kakšna je povezava med zgornjimi subjekti? Včeraj sem bila na razstavi o Nikoli Tesli v CD, Tomaž Pandur je režiral predstavo Tesla Electric Company, v New Yorku pa obstaja Nikola Tesla Street corner, kjer je na stara leta hranil golobe. In ena taka bela golobica je nekega dne priletela na okno Anje Petrovič kot klic, da nadaljuje s predstavitvijo Teslovih metamorfoz. Za dobro človeštva in napredek kot je rekel ta veliki um, čigar vseh izumov še do danes nismo doumeli. Na razstavi je v nas strmel ta veliki mož, enkrat iz fotografije, drugič iz Meštrovičevega kipa, vedno s kazalcem na sencih, ki kaže na pomen uma. Vmes so svetili neoni in se bliskale strele, ko smo kot šolarčki preizkušali njegove izume. Razmišljam, kako je biti tako pred časom, ko si nerazumljen, v svetu, kjer ti kjer le morejo mečejo polena pod noge. Enako se je zgodilo Tomažu Pandurju, vsaj v Sloveniji, kjer mali zapečkarski duhovi niso razumeli veličine. Hvala bogu, da obstajajo širša obzorja, da lahko razširiš krila in greš drugam, kjer so ugodnejši vetrovi.

Ko trčita taka dva vizionarja, kot je Nikola Tesla in Tomaž Pandur, se mora zabliskati. Zato je na predstavi Tesla Electric Company na Brionih sodelovalo tudi nebo s svojimi strelami. To je ta arhetipska povezava med podobami, mrežami in sanjami v spanju in pozneje tudi v budnem stanju. To je ta DNK vsega bivanja, s katerim smo ENO. Hvala sanjalcem in sejalcem svetlobe!

Moje svetlobne stopničke dviganja zavesti so:

PREBUJENJE

SVITANJE

RAZSVETLJENJE

 

Skrito.si

Kako sploh govoriti o tem, če je skrito? Morda pa je skrito za druge, ker je intimno in se tiče samo tebe samega. Na primer na jogi govorim samo o zunanjih manifestacijah svojega notranjega razvoja. Čeprav pravim, da grem do nazga, sem nekje zagrnila zaveso, postavila mejo in napisala STOP. NO TRESPASSING. Ne govorim o kvantnih preskokih, malih čudežih, ki se mi dogajajo, nostalgičnih sanjarijah, … ker je to samo moje. Tudi otrok reče za svoje igračke: MOJE! To je moja ptica v duši o kateri je Michal Snunit takole lepo zapisal:

Globoko v našem telesu živi duša. Živa duša je še ni videla, pa vendar vsi vemo, da je tam.
Pa ne le to: vemo tudi, kaj je v njej.

V njej, prav sredi nje, stoji na eni nogi ptica. Ta ptica je stanovalka naše duše. Čuti vse, kar čutimo mi.

Kadar nas kdo prizadene, ptica v duši vsa potrta caplja naokrog.

Kadar nas kdo ljubi, veselo skaklja in poletava, gor in dol, sem ter tja.

Kadar nas kdo pokliče, skrbno prisluhne, da bi videla, kakšen klic je to.

Kadar se kdo jezi na nas, se zvije v pernato kroglico in vsa žalostna molči.

Kadar nas kdo objame, se ptica v duši tako navduši, da kar raste in raste, dokler nas vseh ne zapolni.
Tako dobro ji namreč dene, kadar nas kdo objame.

Globoko v nas živi duša. Živa duša je še ni videla, pa vendar vsi vemo, da je tam. Ni ga bilo še na svetu človeka, ki ne bi imel duše. Prižge se tisti hip, ko se rodimo, in nas nikdar ne zapusti – niti za en sam samcat hip ne – vse dokler živimo. Kakor zrak je, ki ga dihamo, od trenutka, ko prvič vdihnemo, do trenutka, ko zadnjič izdihnemo.

In iz česa, sprašujete, je ptica, ki prebiva v duši? Sliši se čudno, ampak je res: iz samih predalčkov. Predalčkov, ki jih ne moremo kar tako odpreti, saj je vsak zaklenjen s posebnim ključkom! Le ptica sama jih lahko odklene. In kako to stori?

Oh, čisto preprosto: s svojo drugo nožico.

Na eni namreč, kot smo že povedali, stoji, z drugo, tisto, ki jo ima spodvito pod perutjo, kadar počiva, pa obrača ključe predalčkov, ki bi jih rada odprla. Potem samo še povleče za ročaj in spusti tisto, kar je notri, ven.

Vsako občutje, ki se nas dotakne, je shranjeno v svojem predalčku, zato je takih predalčkov nešteto: eden je za srečo in eden za žalost; eden za zaupanje in eden za sumničavost; eden za upanje in eden za brezup; eden za potrpljenje in eden za nestrpnost. Je predal za sovraštvo in predal za ljubezen. Še celo lenoba je pod svojim ključem, pa domišljavost tudi. Posebno skrbno zaklenjen je predalček, ki hrani naše najgloblje skrivnosti – in komaj kdaj se odpre.
So pa še drugi predali in v njih je vsa mogoča šara, kar se je lahko domislite.

Včasih lahko ptici prišepnete, katere ključe naj obrne in katere predale odklene. Zaželite si, recimo, molčati, in ji to sporočite. Ptica vam rade volje ustreže in odpre predalček za molk.

Drugič spet pa se, muhava kakor je, odloči kar po svoji glavi in odpre, denimo, predal z žlobudravščino. Takrat kar čvekate in česnate, ne da bi sami hoteli.

Ali pa se trudite, da bi koga potrpežljivo poslušali, pa presneti ptič potegne ven predal z nestrpnostjo, in sogovorniku nataknjeno sežete v besedo.

Včasih proti svoji volji postanete ljubosumni. In drugič spet ste ljudem samo v napoto, pa čeprav bi jim radi pomagali.
Ptica v duši nas pač ne uboga vedno in nam tu pa tam kakšno zagode.

Ampak saj sami veste: vsakdo je malo drugačen. Nič čudnega, ko pa v vsaki duši stanuje malo drugačna ptica.
Če pri vas najrajši odpira predal zadovoljstva, ste sebi in drugim v veselje.

Če pa pogosto odklepa predal z jezo, ste gotovo jeznoritež in rogovilite, vse dokler ga ne zapre.

Ptica, ki se slabo počuti, odpira takšne predale, da se slabo počutite še vi.

Ptica, ki se dobro počuti, pa odpira same takšne predale, da se dobro počutite tudi vi.

Nadvse pomembno je, da ptici v duši čim skrbneje prisluhnemo. Včasih nas namreč kliče, pa je ne slišimo.
Kakšna škoda! Toliko zanimivega nam ima povedati o nas samih!
Zaupala bi nam rada, kakšna občutja zaklepamo v svoje predalčke.

Nekateri jo slišimo ves čas. Drugi skoraj nikoli. Tretji spet – enkrat samkrat v življenju.

Zato ne bi bilo napak, ko bi vsaj tu in tam – morda v kaki tiho noči,
ko vse spi - prisluhnili ptici v duši, ki ščebeče globoko globoko v nas.