I will say it only once

Včeraj sem slišala, da je umrl René iz serije Halo, halo, ki nas je do solz nasmejala.

Potem sem se pa spomnila na francoskega velikana, Jacquesa Préverta, katerega pesem podarjam vsem svojim frankofonskim prijateljem:

Oh, je voudrais tant que tu te souviennes,
Des jours heureux quand nous étions amis,
Dans ce temps là, la vie était plus belle,
Et le soleil plus brûlant qu'aujourd'hui.

Les feuilles mortes se ramassent à la pelle,
Tu vois je n'ai pas oublié.
Les feuilles mortes se ramassent à la pelle,
Les souvenirs et les regrets aussi,

Et le vent du nord les emporte,
Dans la nuit froide de l'oubli.
Tu vois, je n'ai pas oublié,
La chanson que tu me chantais.

C'est une chanson, qui nous ressemble,
Toi qui m'aimais, moi qui t'aimais.
Nous vivions, tous les deux ensemble,
Toi qui m'aimais, moi qui t'aimais.

Et la vie sépare ceux qui s'aiment,
Tout doucement, sans faire de bruit.
Et la mer efface sur le sable,
Les pas des amants désunis.

Nous vivions, tous les deux ensemble,
Toi qui m'aimais, moi qui t'aimais.
Et la vie sépare ceux qui s'aiment,
Tout doucement, sans faire de bruit.

Et la mer efface sur le sable
Les pas des amants désunis...

Kaj boš pa zdaj naredila?

Tale zapis mi pa zelo diši po »sestrskem« pristopu, o katerem sem pisala v enem svojih prejšnjih objav, tj. poslušanje, sočustvovanje, nerazsojanje, nesoljenje pameti. Zato tole vabilo na delavnico tapkanja Berte Rebol v Medgeneracijski center Nova Gorica objavljam v celoti:

Tapkanje je del mojega življenja že sedem let. Ko pogledam nazaj, vidim predvsem to, kako sedaj lahko v življenje spravim nekaj, kar je pred tem obstajalo v mojem svetu vrednot le kot ideja, le na načelni ravni. 

   Zadnje dni razmišljam, kako se je spremenil moj način pogovora s prijateljicami. Vedno bolj postajam poslušalka, ki poskuša razumeti in sočustvuje in vedno manj se vpletam s svojimi stališči in pogledi na situacijo, v kateri je nekdo drug. Poslušam, sprašujem in tapkam. Prijateljice že med pripovedovanjem pridejo do novih spoznaj, do drugačnega pogleda na dogodke in ljudi. Enako se dogaja tudi meni, ko so poslušalke one. Namesto nasveta je med nami najbolj pogosto vprašanje:

- "Kaj boš pa sedaj naredila?" 

   V procesu učenja tapkanja z nekom drugim udeleženci seminarjev naredijo vajo v trojicah: eden je klient, drugi izvajalec tapkanja in tretji je opazovalec. Vsi se preizkusijo v vseh treh vlogah. Vedno znova se izkaže, kako izjemno težko je biti v vlogi opazovalca. Opazovalec se ne sme vpletati, ne sme komentirati. Gleda in je tiho. Najlažja naloga je hkrati najtežja. 

   Skozi to izkušnjo ozavestimo, kako močno smo naravnani na to, da govorimo in veliko manj na to, da poslušamo. Pomembna kvaliteta izvajalca tapkanja pa je ravno poslušanje. Poslušanje z vsemi čuti in polna prisotnost.

   Lani sem po eni od delavnic vlogo izvajalke definirala s tem besedami:   

Moja vloga je ta, da sem z vami na tisti stopnici potovanja do višjega nadstropja, na kateri ste se zataknili. Tam sem skupaj z vami toliko časa, da sprejmete svoje občutke, dogodke in vse vpletene, se umirite in pomirite. Vsi ste naredili največ, kar ste vedeli in zmogli glede na znanje in zavedanje, ki ste ga imeli takrat. Da to lahko naredite, vam moram zagotoviti varen prostor. Varen prostor je občutek, da ste v redu, da ste sprejeti. Ko se razkadi čustvena megla in sprejmete sebe in vse vpletene, se vam spremeni pogled ali zorni kot na ta in podobne dogodke. Sami opazite, da je pred vami nova stopnica in jaz vam zaželim srečno pot.

   Vloga izvajalca tapkanja ni dajanje nasvetov, čeprav včasih tudi izleti kakšen. Nasveti so bolj v smislu, kaj in kako lahko tapkate, da boste bolj v stiku s sabo, bolj prisotni. Kakšne odločitve boste v življenju izbrali, pa veste vi.

   Na delavnicah Vzemite usodo v svoje roke pa bomo raziskovali, ali lahko izberemo čustva in kaj nas pri tem ovira. Ali boste prišli na delavnico ali ne, je tudi ena od izbir.

Babica se opravičuje in vas pozdravlja

Imeti babico je tako, kot bi imel vojsko./To je za vnuka največji privilegij – vedeti, da imaš nekoga, ki se vedno postavi na tvojo stran, ne glede na to, kaj se zgodi. Celo takrat, ko se motiš.

Pravzaprav še posebej takrat./

Babica je meč in ščit v enem, to je posebna vrsta ljubezni, ki je pametnjakoviči ne razumejo.

Oprosti, ker morem umreti.

Oprosti, ker sm umrla. Oprosti,

ker sm bla stara. Oprosti, ker sm te

zapustila in oprosti zarad prekletega

raka. Oprosti, ker sm bla včasih

bolj usrane kot neusrane. Rada te

mam bolj kot desettisoč pravljič-

nih večnosti. Polovički (bratcu, op.

p.)povej pravljice! In varuj grad!!

Varuj svoje prijatle, ker bojo oni

varvali tebe. Grad je zdej tvoj. Ne

poznam nobenga pogumnejšega in

pametnejšega in močnejšega, kot

si ti. Ti si najboljša od nas vseh.

Odrasti in bodi drgačna in ne pust

nobenmu, da ti govori, da ne smeš

bit drgačna, ker so vsi superjunaki

drgačni! In če se bo kdo delal norca

iz tebe, ga brcni u stikalo.

Iz knjige Fredrika Backmana

Pogled na Svitanja skozi Okno

PRIPOROČAMO BRANJE

 

Znova je tu knjižica, ki obeta. Tistim, ki smo se spopadli z rakom, in tudi vsem drugim. Našim svojcem, prijateljem, spremljevalcem pa tudi popolnim tujcem. Ali pa njim še bolj. Tudi Darja se je znašla v trdem primežu življenja. Zato želi spregovoriti, biti slišana. Ko piše, je sama, tako kot je sama na izletih v okoliško naravo, kjer prisluhne le žuborenju Iške. Kjer lovi trenutke, ki so podarjeni. Tudi ona bi nam rada predala sporočilo, ki ji ga je zašepetalo Življenje. Da bo vsem tistim, ki hodijo po njeni poti, lažje in da se bodo lahko izognili čerem strahu, skrbi, jeze in žalosti. In ustvarjalno zaživeli kljub bolezni. Zakaj blog, zakaj ne kar stari dobri dnevniški zapisi? Avtorici Darji Avsec blog daje neizmerno več možnosti, da je iskrena, da se priduša, zakolne, da neposredno komunicira z bralci, da se ji ni treba ukvarjati s slovnico, pravopisom in ločili, čeprav mora vse našteto kot prevajalka iz francoskega jezika odlično obvladati. Ali pa ravno zato, da uide poklicni rutini. Uporablja pogovorni jezik s številnimi angleškimi besedami in navedki, predvsem tistimi iz naše skupne mladosti iz nekega drugega časa in družbenega sistema. Blog ji torej daje možnost nadvse sočne, iskrene in srčne pripovedi. Je hkrati izpoved, prozno besedilo, organizator misli, dnevnik bolnice št. 8505708 in laboratorij prečiščevanja misli in čustev, kot ga označuje sama. Odziv bralcev jo sproti opogumlja, »pametna« tehnologija postoteri hitrost informacije.

 

Knjižico Darja posveča vsem svojim učiteljem, med katerimi so starši, mož, otroka, prijateljice, zdravilke, spomini. Prav tako tudi nekatere znane osebnosti, ki so sicer izgubile tuzemske bitke, a pustile neskončno veliko sledi. Darja se ne boji. Svoj blog je začela pisati spomladi 2008. Pomagal ji je, da se je z neizprosno diagnozo lažje soočila. A ne toži, pač pa sprejema vse, kar ji bolezen in zdravljenje prinašata, vse oblike konvencionalnega zdravljenja in tudi alternativo. Pri pisanju bloga, ki je zanjo terapevtsko, ohranja vedrino, jasen pogled na svet in se prav ničemur ne umika. Čim se postavi na noge, ji – radoživi in radovedni – sledimo na njenih popotovanjih, tudi v preteklost, po vsej Evropi. Iskrivo se odziva na tekoče dogajanje v družbi, veliko bere in ostaja zvesta svoji veliki ljubezni – filmu. Tudi s smrtjo očeta se dostojanstveno sooči, čeprav ji je neskončno hudo. Njena mladost, ki ji žal odmerja le nekaj prostora, oživi pred nami, postane tudi naša. Prijateljstvo zmaguje v vseh bitkah … In ljubezen, v vseh znanih in neznanih oblikah.

Darjina Svitanja bodo prav gotovo našla pot tudi k tistim, ki niso vešči pisanja bloga in morajo v rokah začutiti papirnato knjigo. S pisanjem bloga nadaljuje, saj piše tudi v imenu tistih, ki tega iz najrazličnejših razlogov ne zmorejo, pa bi imeli veliko povedati. S tem pa ostaja glasnica naše bolečine in predvsem upanja.

 

Mojca Vivod Zor za glasilo Okno

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dva filma: the Piano in From the land of the Mooon

Oba govorita o strasti, ki te zažge in razžre. V Klavirju mora Ada s telesom priigrati nazaj tipke svojega klavirja.

V drugem najnovejšem filmu z letošnjega festivala v Cannesu z naslovom Mal de Pierre pa se junakinja (igra jo Marion Cotillard) spusti v strastno avanturo z vojakom, ranjenim v vietnamski vojni. Oba se zdravita v švicarskem zdravilišču. Enkrat na teden pride fotograf in smehljajoče varovance ovekoveči na fotelju, z ošiljenimi švicarskimi gorami v ozadju. Ko Marion proti koncu filma pogleda to fotko, gledalca šokira, ko vidi, da je na sliki samo ona. Je bila strast torej zgolj umišljena?

Sicer pa obe junakinji končata v konvencionalnem življenju, ker se seveda s tako uničajočo strastjo ne da živeti. Ada poučuje klavir in ima namesto odsekanega prsta (kazen mora biti, kazen je vzgojna) železni naprstnik. Njen prvotni klavir v enem najlepših posnetkov v kinematografiji lebdi v globoki morski vodi, ona pa je privezana nanj kot s popkovino. Film se konča s temi verzi Thomasa Hooda:

"There is a silence where hath been no sound. There is a silence where no sound may be—in the cold grave, under the deep deep sea".

Marion pa s svojim dolgočasnim možem obišče njegovo uničeno vas v Španiji in s tem prvič potrdi voljnost za njuno zvezo. On je vedel že veliko pred njo, da njen veteran ne obstaja, pa ji je vseeno pustil njene sanje.

Kako pa je z vašimi strastnimi razmerji in kako vaši partnerji gledajo na to?

Pogled skozi okno v novo leto ali kako me je zatajil irski škrat

Pri dobrem krčmarju Pepiju pofotkam lepo okno z ledenimi rožami. Nazdravljamo z zdravilnim pivom in se z ostalimi pacineti, ki so tudi na zdravljenju, gledamo v oči in smo polni dobrih želja. Jože čaka na novo kolekciji "pin-up girls" v predverju krčme. Jao Pepi, če bi imeli vice police, bi ti že zdavnaj cenzurirali tele razkrečene babe ....

Zadnjič pri Pepiju srečam Aleša, ki je čisto kot škotski škrat, samo v izdaji XXL. Ker smo bili že malo v "hlapih" , sem ga vprašala, če mu je že kdo rekel, da ima anglosaško fizionomijo. Clo me je popravil, da je bolj irski škrat. What? Si pa poznavalec, si mislim. No, ne bodmo malenkostni, pač spominjaš na škrata... In letos se tale škrat spet oglasi, tokrat trezen, da nam zaželi novo leto.  Takoj mu dam hitri test: Si ali nisi irski škrat? Debelo me pogleda, vsa mistika izpuhti in reče, da NI. Klinc, zdaj sem  izgubila še tega edinega ižansko-irskega škrata. To ti je Darja razlika med fikcijo in realnostjo.

Grem v svojo spovednico, da si malo izprašam vest, popucam, kar je treba. Na očesu se mi je naredil ječmen prvič v življenju. A to pomeni, da nečesa nočem videt? Je  moje letošnje najlepše darilo v obliki "medvedka iz preteklosti" prišlo z namenom, da se pokesam za svoje ne preveč korektno obnašanje do njega? Prosim kozmos za odpuščanje, pustim za sabo staro skorjo in se ukoreninjim z novimi, močnejšimi koreninami.