22. junij 2017

Okruški časa

Dva dni po Kresni noči.

Britanska kraljica je ob odprtju novega parlamenta nosila klobuk v barvah zastave EU, v katerem je (kako perfidno) obsodila brexit. Vse je en sam božji simbolizem. To je ta »soft« način vladanja, ne poveš nič, v bistvu pa poveš vse. London res postaja pravi adrenalinski park, ki se lahko konča, kot bi rekli naši vrli Štajerci »s črevi na plotu«. Dragi Slovenci, odsvetujem obisk tega mesta, ker nikoli ne veš, kdaj boš končal pod kolesi kakšnega fanatičnega blazneža. Kam plove ta svet, povsod policija, količki, bodeče ograje z žiletkami, špice za golobe?

Slišim, da bo za predsednika kandidiral tudi Andrej Rozman Roza. Fajn, estradniki, kar tako naprej. Med kandidati imamo nekdanjega komika in sedanjega kamniškega župana Marjana Šarca ter sedanjega komika Žigo Papeža (zakaj le hoče biti predsednik, če je že papež?) Soočenja bi lahko bila zelo zanimiva. Sploh pa, kaj nepredvidenega se lahko še zgodi narodu, ki ima za ljubljanskega župana Slovenca srbskega porekla ali pa za župana Pirana temnopoltega človeka??

Slovenijo je pretresel umor umetnika Gašperja Tiča. Ne zanimajo me natolcevanja o njegovi zvezi z 20-letnim fuzbalerjem in članom tujske legije Štefanom Cekićem. Ko sem slišala za 11 vbodov, mi je intuicija dejala, da je šlo za zločin iz strasti. Ne vem, kako bi te lahko ideološka debata v smislu: »Brecht mi ne leži, ali kdo je najboljši fuzbaler na svetu« sprovocirala tako žalosten zaključek vikenda. Meni je vsakega človeka žal, še zlasti če konča takole med štirimi stenami, v na novo kupljenem stanovanju, v katerem je zgleda začenjal novo življenje. Prijatelji so mu v slovo zapisali tole pesem Salvadorja Quasimoda: "Vsakdo sam stoji v srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden, in je takoj večer«. Pomislim na vse ljudi žejnega in lačnega duha, ki iščejo svoj žarek v srcu zemlje. Pa naj jih iščejo pri istem ali nasprotnem spolu ali v intelektualnih oz. umetniških svetovih.

Vsem iskalcem želim, da se čim prej odžejate in nasitite, da ne boste storili smrti »z ostrim predmetom«.

Spusti se angel z neba

in nasiti moje žejno srce.

Štirideseta obletnica mature, pa kaj potem?

Vse so samo številke, 40. obletnica, šestdeset let, 4.g., dva otroka, trije vnuki, tisoč in xxx plače, 350 € invalidnine, marker 14, 30€ za plačilo itd.itd.

Z Majo že od daleč vidiva skupinico pred Šubičevo gimnazijo. Ker imam ta slabše špegle jo vprašam, če so to naši (zato je treba vedno hodit v paru, da se dopolnjujemo, a ne?). Maja pravi, da so. »Glej Samota, Vando, Bredo«. Prideva čez semafor. Sploh ne vem, kakšen je protokol. Se rokujemo, objamemo, samo nasmehnemo?

Vsujemo se v predverje, kot smo se tolikokrat v tistih štirih letih. Gremo do našega razreda v prizidku prvega nadstropja in se posedemo nekako tako kot smo sedeli. Vanda se spomni skoraj za vsakega.

Jaz bolj medlo. Edini flash je, kako pišem matematično nalogo in se potim, ker mi matematka, pa čeprav smo imel Šukija, ni šla od rok, oz. od možgan. Na katedru je narisan penis z napisom tičomer?? A tkole je napredna današnja generacija, da organ vrže na merilnik in si ga izmeri? Pa da je to ravno na mojem nekdanjem mestu? (Freud ali Jung bi vedela kaj povedati o tem).

Naslednja in končna postaja je nekdanja gostilna Koper, zdaj Eksperiment. Posedemo se v atriju in se začnemo odžejati z alkoholnimi tekočinami. En ali dva alkohola ne pijeta, drugi pa to počnemo kar z užitkom. Oziram se okrog sebe in primerjam gubice in podbradke sošolk, pa maščobne trebuščke. Vidim, da je večina zelo fit, od sošolcev noben nima pivskega trebuha, lepe so mi sive glavice, ki ne prisegajo na barvila lasne industrije.

V glavi mi odmevajo tile koščki konverzacije, ko se poparčkamo in sežemo malo globlje v življenje:

»Niso važne materialne dobrine, ampak kakšne odnose imaš z bližnjimi. To je tisto, kar ti ostane.«

»Trudim se, distancirati od stvarnosti in političnih svinjarij. Zato TV ne gledam več. Včasih mi uspe, včasih ne..«

»Včasih sva z možem sama hodila na morje, zdaj imava pa vsakič več vnučkov s sabo. V službi sem vse bolj počasna, vse več časa potrebujem za opravila…«

»Če se partnerja ne spoštujeta in nista frenda, no go.«

»Flat bom oddala in odšla v Indijo. Tukaj me nič ne zadržuje.«

»A ti imaš tud taka »težka« gesla, kot npr. 1,2, 3 ali 7, 8, 9?«

»Shit, kje so moji špegli? A mi posodiš svoje? Joj, ti si kratkovidna, to mi nič ne pomaga…«

»Treba je imeti vizijo, ko bomo šle v penzijo. Pol bom delala samo za dušo. Mal že vem, kaj bom počela. Rada bi napisala knjigo…«

Vzdušje je prima, nad nami modro nebo, ki se počasi preveša v mrak in potem v trdo temo. Vse so samo trenutki, ki naj bi jih čim bolj zaužili in použili.

Smeh, objem,  Belo pismo, ki priplava do nas, skoraj bo Svitanje in na svidenje čez 10 let.

15. junij 2017

Vročina pritiska in moje rožice in pridelki v Iški so izpostavljeni hudi pripeki, ker sem tam samo ob vikendih. Zato se, ko odpeljem Jožeta na Polikliniko, na hitro odločim zamenjati vozni pas in jo namesto v Stegne mahniti do Iške. V avtu vedno poslušam radio Rock (seveda, a smo rokerji, al nismo?) in se predajam naključnemu izboru komadov tiste pol ure, ko sem aktivna poslušalka. Najbolj me zadanejo Eagelsi (Hotel California), Led zeppelin (Stairway to Heaven), Wish you were here (Pink Floyd), Brians Adams (Summer of 68).

Pšenica je že zrela in blago poplesava z vetrom. Kako mehkobna je pokrajina ljubljanskega barja, po kateri počasi vijuga reka Iška kot zaspana kača, ki počasi prebavlja pogoltnjene miši. Peljem mimo modelarjev, ki upravljajo svoje aviončke. Spomnim se na balonarsko nesrečo na Barju leta 2012, v kateri je umrlo šest ljudi. Po kakšnem ključu je usoda razdelila karte ljudem za večna lovišča, da so zasedli  prekate v balonu, ki jih je zajel ogenj in v katerih so živi zogleneli. Smrt v ognju. Kot pri sežiganju čarovnic.

Ali pa na primer smrt policista na Ižanki, ki so ga poklicali na nujno intervencijo, psihični bolnik, ki je vse insceniral, se mu je pa čelno zaletel v avto. Jaz take kraje imenujem osi zla, v katerih se naberejo slabe silnice in čakajo na igralce. Kot v računalniški igrici ali na božji stavnici. Nič se ne da preprečiti. Ali kot pravi mati Tereza: vedno si tam, kjer moraš biti in vedno se ti zgodi to, kar ti je namenjeno.

No, jaz sem v avtu in uživam v jutranji sliki pokrajine. V Iški me najprej oblaja sosedov pes in obmijavka sosedov maček. V šali pravim, da imamo tidve živali v solastništvu.

Ko točim vodo v kanglo se zavem, kako dragocena tekočina je to in kako dragocena bo šele postala. Dva dni nazaj sem si gledala super film o vodi z naslovom Dva kisika, en vodik.

Nazaj grede se spomnim mame, ki je že pol leta na Bokalcih. Pravi, da ji je tam kar dobro. Ne druži se veliko z ostalimi stanovalci. Največkrat sama sedi na delu, ki povezuje obe krili te graščine in zre v daljavo. Bog si ga vedi, kaj premišljuje, ali pa morda samo meditira in samo jè. Ko me vidi prihajati, mi pomaha. Zavem se, da se bom tega trenutka spomnila tudi, ko je ne bo več. Saj take posebne trenutke ali besede si zapomnimo, ko naših dragih ni več. Oče je odšel že pred petimi leti, pa mi v ušesih še vedno odmeva Gorski vijenac, ki mi ga je recitiral.

V nedeljo sem bila na Bokalcih priča ganljivemu prizoru med mamo in sinom. Sin je mamo dvignil iz invalidskega vozička in jo ljubeče in skrbno podpiral pri hoji. Stopicljala je kot ptiček. Potem se je začela tresti in suvati okrog sebe ter spuščati neartikulirane glasove in krike. Mene je kar zvilo, sin pa je zgleda tega vajen in jo je ljubeče posadil nazaj na voziček. Jao, kaj če se bo to kdaj zgodilo tudi meni in mojemu sinu Janu?

V službi po starem. Prevajalka prevaja, kaj če drugega!?

Zvečer imamo štirideseto obletnico mature (fjuu, kako čas beži). To bo priložnost za primerjavo s sošolkami, kje sem s svojimi gubami, podbradkom in maščevjem okoli trebuha. No, seveda se bolj veselim odnosov in bližine z mojimi štiriletnimi sopotniki na Šubički. Kaj si bomo znali bistvenega povedati o naši življenjski filozofiji?

Čisto pravi dnevniški zapis

Tolikokrat govorim o dnevniku, v bistvu pa nisem še nikoli opisala enega celega dneva v življenju neke matere, žene, prevajalke, sodelavke. No, tukaj je:

13. junij 2017

Zjutraj se s kolesom odpeljem v službo v Stegne. Pot med vodi po makadamski poti, mimo vrtičkov in tenis igrišča. Uživam v pogledu na cvetoče trate, ki se pozibavajo v vetru. Pozdravim tudi velika drevesa na poti, ta čudovita starodavna bitja, kot pravi naš učitelj joge. Tale čas košnje in čričkov imam najraje.

V službi imamo spet frko z informacijskimi sistemi. A je to vpliv retrogradnega Merkurja ali pa nesposobnega vodenja našega direktorja, ki pri IT podjetju ne zna udariti po mizi. Dve uri s sodelavci gledamo v zrak in smo na tehnološki ustavitvi dela. Sploh si ne morem več predstavljati, kako bi živeli brez interneta in tele računalniške škatlice z Windowsi. Ali pa brez Facebooka, prek katerega skupaj s prijatelji delimo misli in gledamo v svet.

Za Zbornik Izrekanja, ki bo izdan ob desetletnici teh pesniških dogodkov, pripravljam izbor svojih pesmi. Kako težko se je med njimi odločiti, katera gre naprej in katera ne, ker so vse moji otroci. Končni izbor bo itak naredila pesnica Ana Porenta.

Po kosilu in drugih banalnih življenjskih opravilih je na vrsti hišni kino. Na Cinemaxu 2 si ogledam odličen francoski film z naslovom Zadnja lekcija. Babica, ki praznuje 92. rojstni dan svoji družini najavi, da se je odločila čez dva meseca umreti. Da ima dost, da je živela dovolj dolgo, da se želi posloviti še pred plenicami in bebavostjo. Potem se začne bitka prepričevanja, sin je odločno proti in ji v precej nasilni sceni odnese zalogo tablet, ki si jo je pripravila za odhod (no, potem te tablete pomlaska njegov pes, ker jih je pustil kar zunaj, sam ne srečo od njih ne umre– nauk: lahko se ti maščuje, če se vtikaš v namere drugih). Hčerka se po dolgem premisleku in zelo težkega srca odloči, da bo spoštovala to njeno odločitev. Ko starčica zavije vse paketke svoje dediščine za člane družine, se po telefonu poslovi od hčerke, ki s svojo družino in starkinim črnim sosedom ter črno služkinjo (ki je prijetna debeluška, polna afriške modrosti in lepih afriških pesmi, s katerimi uspava starčico). Moj komentar: med svojim egoizmom in bolečino zaradi izgube ljubljene osebe in spoštovanjem njene odločitve, da dostojanstveno odide, mora prevladati slednje. V življenju imamo dovolj časa, da ustvarimo pristne človeške odnose in bližino. Ne čakat do konca in potem nekaj na hitro krpat. Najhuje je, če nisi sposoben oprostiti zamer, ki te potem žrejo do konca dni, ker jih nisi uspel zgladiti z odhajajočim.

Ob pol dvanajstih zvečer pritisnem na off na daljincu in se spravim v posteljo. Seveda sebe še ne morem dati na off, ker imam glavo polno misli. Poskusim z avtogenim treningom. Nič. Poskusim še z meditacijo za srčno čakro, ki nam jo je zadnjič na jogi pripravila Tadeja (tko uživam v njeni vadbi zdaj, ko nam je zbolel učitelj joge). Zmehčam mišično napetost, čutim prijetno gomazenje okoli srca in grem počasi v nočno nirvano. Nočko!

Kam toneš, zelena dežela?

Pa smo jo dobili, svojo veliko okoljsko katastrofo, požar v tovarni Kemis. Ta je umeščena v bližino stanovanjskih hiš, kmetijskih površin, na območje Nature 2000 in na vodovarstveno območje.

Še preden se je pogorišče malo ohladilo, je bilo na dlani, kako je nesreča daleč presegla sposobnost in zmogljivost občine, da usmerja in obvladuje dogajanje. In vrhniška občina najbrž ni ena od najmanj sposobnih v državi.

Minister Gregor pa nič. Vlada se pač ni dala vreči iz postavljenega tedenskega delovnega ritma: kibernetska varnost, množično vrednotenje nepremičnin, nova gradbena zakonodaja ... In tudi ko so se Vrhničani spraševali, kaj konkretno zanje pomeni tisočkrat presežena meja živega srebra, se vladi ni zdelo potrebno, da bi vsaj poskusila ustanoviti povezovalno multidisciplinarno skupino strokovnjakov, ki bi koordinirala dogajanja in poskrbela za celovito obveščanje. Ne le s podatki o meritvah, ampak tudi s komentarji, kaj izmerjeno pomeni. Tako pa so šla priporočila od tega, da je treba "solatko" oprati, do navodila čez nekaj dni, da jo je treba zvezati v vreče in odložiti, pa bog ne daj na kompost.

In potem imamo tu še Kemis, podjetje, ki skladišči 1500 ton nevarnih snovi, in direktor reče, da ne more povedati, kaj je gorelo, ker je zgorel tudi strežnik, na katerem so beležili podatke o stanju skladiščenega materiala. Varnostnega arhiviranja pa podjetje, katerega naložba je znašala 6,9 milijona, nima!!

No, potem so se res malo zmigali, premir Cerar je priznal, da je bil odziv na katastrofo res slabo koordiniran. Predsednik republike Borut Pahor je sprejel gasilce, reševalce in druge, ki so pomagali pri gašenju, ter se jim zahvalil. Po njegovih besedah so se vse intervencijske službe odzvale ustrezno in brezhibno opravile delo. 2.6.2017, šestnajst dni po požaru, je imenovan koordinator civilne zaščite Srečko Šestan.

Okoljska organizacija Alpe Adria Green, ki je angažirana tudi pri boju proti ekološko podobno spornemu projektu Magne Steyr v Hočah, od glavne inšpektorice ministrice za okolje, zaheva, da vzorčenje in analize okolice požara v Kemisu izvede neodvisni tuji referenčni laboratorij, ter oceni tveganje za otroke, nosečnice ter zaposlene v Kemisu, in da se tovarno Kemis na Vrhniki enostavno zapre. Ta primer je preizkus za vse podobne morebitne okoljske katastrofe, saj imamo v Sloveniji v Sloveniji še 62 obratov, ki pomenijo večjo potencialno nevarnost!

Če je izkoriščanje neizogibno, zakaj se ne bi izkoriščali sami?

Zdaj gremo pa malo v digitalni svet in rudarjenje podatkov, kjer smo vsi »podatkovni sužnji«. Izkoriščajo nas podjetja, ki jim podatke brezplačno posredujemo. V Delu preberem, da medtem ko ljudje na spletu brezplačno delijo všečke, fotografije in druge vsebine, korporacoije prek svojh zelo zmogljivih strežnikov s podatki strani uporabnikov kujejo ogromne dobičke. Umetnica Jennifer Lyn je registrirala korporacijo, ki je dobesedno njeno življenje. V bistve je ona sama izdelek svojega podjetja, saj vključuje njene pretekle izkušnje in sedanje sposobnosti, ki so na voljo kot njene biološke, fizične, psihične soritve in sicer geni, dela, ustvarjalnost, kri, znoj, solze itd. Njen potencial je na voljo v obliki delnic.Tako ji nihče ne more ukrast njene idetitete.

Uau, tudi jaz dajem na voljo svojo kri, znoj, solze … Kdo kupi moje delnice? Kdo da več?