O ženskah

Enkrat sem že pisala o sestrstvu in o tem, kako se ženske med sabo intuitivno podpiramo. Blizu nam je čustvovanje in naši govorni centri znajo o tem tudi pripovedovati. Skratka, z ženskami (ki si jih seveda same izberemo, ker so iz raznih obzorij duha) smo na znanem področju. Kaj pa sociološki in antropološki vidik ženske? Pa ikonografija skozi zgodovino, ki jo je seveda najbolj zaznamovala cerkev?

V poslovnem svetu ženske vse bolj delujejo z »moško« energijo, ker se morajo uveljavljati v man's world. Kar pozabljamo, da si lahko dovolimo biti ranljive ali pokazati, da smo krhke. Tudi v tem se skriva moč. Ali pa biti kritične do sodelavca, a mu hkrati pokazati, da smo mu vseeno naklonjene. Enako kot pri otroku, ga okaraš, istočasno pa mu pokažeš, da ga imaš še vedno rad. Na žalost se je veliko žensk pomožačilo, posledično pa so se moški feminizirali. Ok, seštevek je v redu, samo vsak pol posebej pa ni v redu.

Ikonografija žensk? V cerkveni dogmi prevladujejo moški: oče, sin in sveti duh. Samo eno mesto so prihranili za mater božjo Marijo. Še dobro, da je Dan Brown napisal Da Vincijevo šifro in ustoličil Marijo Magdaleno, kot Kristusovo partnerko, enako po stanu in ki je nadaljevala njegova učenja po njegovi smrti. O iskanju svetega grala (sang real) je leta 2006 pisala tudi Kathleen McGowan, ki prav tako zagovarja tezo, da sta imela Marija in Magdalena otroka, ki je nadaljeval genetsko linijo. Seveda uradna cerkva to vse zanika, prav tako zanika obstoj evangelija po Magdaleni. Evo, še en primer, kako nam hočejo ukrasti našo ženskost.

Dajmo ženske, zmobilizirajmo naš zgodovinski spomin in se spomnimo biti spet ženske. Nežne, razumevajoče, včasih malo mistične, hkrati pa samozavestne in močne. Naj moški del v nas počiva, oziroma prepustimo to vlogo našemu moškemu.

Želja po preživetju

All life demands struggle. Those who have everything given to them become lazy, selfish, and insensitive to the real values of life. The very striving and hard work that we so constantly try to avoid is the major building block in the person we are today.

Pope Paul VI

V mesecu boja proti raku dojke in raka na splošno razmišljam o volji do preživetja vseh tistih, ki so ga premagali, pa naj bodo mali bolniki iz društva Mali vitez ali pogumne ženske in moški (slednji ravnokar ustanavljajo društvo Onko meni – bravo fantje) vseh starosti, ne glede na spol in število.

Neverjetno je, kako življenje najde svojo pot. Pa naj bo iz tiste prajuhe, ko se je po naključju zgodil preskok z mitohodrijske celice v prokariotsko celico. Razvoj na Zemlji kaže, da gre za skrajno neverjeten pojav, saj se je v celotni zgodovini planeta primeril samo enkrat. Vse večcelično življenje (rastline, glive, živali) je namreč potomec prve evkariontske celice (tako pravijo evolucionisti, seveda jim nasprotujejo kreacionisti s svojim Božjim načrtom). Sicer pa je za preživetje in obstoj posameznika bolj pomembna njegova karma in dharma, kot kako, kje in zakaj se je paramecij preobrazil v višjo celično obliko, a ne?

Enako voljo do preživetja vidim, ko pogledam kako npr. rastlinica zraste iz minimalne režice, kjer si ustvari zadostne pogoje za rast. Pa orhideje, ki rastejo v najskromnejših pogojih vlage in zemlje, a ustvarijo prekrasne cvetove.

Ali pa če gremo k človeškemu faktorju, če se spomnim mojega Jana, katerega embrio je že bil zapisan v kartotekah za odpis, pa me je neki glas iz onostranstva poklical, da se to svetlobno bitje mora udejaniti. V kartoteki smo prekrižali njegov odpis in nanjo udarili žig: POTRJEN ZA PREŽIVETJE.

Življenje vedno najde pot, čeprav naokrog in po ovinkih, zato je vedno upanje: zate, zame, za vse nas. Samo želeti si je treba!

Katalonija pod pendreki ali Non pasaran

Ko sem po televiziji slišala, da španska vlada pošilja na referendum v Barcelono 26.000 tisoč policistov, se mi je zdelo, da to ne more biti nič dobrega. Katalonija je (podobno kot Slovenija nekoč za Jugoslavijo) preveč dobra molzna krava, da bi ji pustili odcepitev.

In se je zgodilo, in to v 21. stoletju v središču mame Unije, da policisti z vso silo zamahujejo po starih, mladih, otrocih, jih vlečejo za lase, nanje streljajo z gumijastimi naboji!!!! Tega svet ni videl. Smo mislili, da se to lahko dogaja samo na daljnem Vzhodu, kot npr. na trgu Nebeškega miru v Pekingu, kjer je bilo ubitih nekaj tisoč študentov in intelektualcev, ki so protestirali za večjo politično in družbeno svobodo. Si je res treba svobodo ali odcepitev priboriti v potu in s krvjo? Pol pridejo pa ta pametni birokrati in nabijajo o neustavnosti in dialogu. Juncker je zaskrbljen, Cerar in Evvjavec sta zaskrbljena …A Katalonci pa niso bili nič zaskrbljeni, ko so podprli slovensko samostojnost?

Barcelona vre. Ravno sem prebrala knjigo Ruiza Zafona Senca vetra, ki je nesmrtni spomenik temu večnemu mestu, polnemu sanjskih dadaističnih slik in zgradb. Mesto, ki je odprto do vseh narodnosti in ki je letos že krvavelo pod terorističnimi streli, zdaj pa trpi pod škornji svojih bratov. Kako dobro dé, ko vidiš posnetke, ko hotelirji izganjajo Guardio civil iz svojih hotelov (A včeraj si tolkel po naših, danes naj bi ti pa stregli kosilo in večerjo?) Mržnja se prenaša povsod, še v Madrid na nogometne zelenice, kjer so na tekmi izžvižgali katalonskega igralca Pikeja.

Narod je vstal kot eno in to se imenuje pravica do samoodločbe. Lahko se še ne vem kako igrate z raznimi neustavnimi pogruntavščinami, ampak to je temeljna pravica narodov. Priborilo si jo je tudi 900 ranjenih v barcelonskih nemirih. Kje je bila zanje možnost dialoga? Los hermanos catalanes, mi smo z vami!