O čuječnosti

V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je čuječnost opredeljena kot: pazljivost, skrbnost, opreznost.

Pomeni biti tukaj in zdaj, z vso pozornostjo, ki jo premoreš. Biti pozoren do sebe, do drugih, do narave do vsega bivajočega.

Ne pustiti, da se ti koščki osebnosti razblinijo po preteklosti, ker spomine kot v pravljici Janko in Metka trosiš po tleh, da bi spet našel pot do njih, ko se boš naslednjič odpravil na to pot spominov in tovarištva.

Ne pustiti, da ti pričakovanja in sanjarije rišejo slike, ki se ne bodo nikoli uresničile, ker se bo pač vse zgodilo, tako kot se mora, ko bo prišel njihov čas. Ni princev na belem konju, so samo ljudje, ki smo si jih izbrali po božanskem načrtu za potovanje in učenje v tem življenju.

Če nisi tukaj in zdaj, zamudiš jutranjo roso, ki se blešči na travi, pogled drage osebe in sporočila, ki ti ga pošilja, meglico na nebu, ki bo zdaj zdaj izginila, spokojnost večera, ki je opravilo svoje poslanstvo, kapljo, ki pada z lista, solzo, ki se je utrnila in se bo kmalu posušila.

Vse naokoli so znaki, ki nam dajejo različna sporočila. Zadnjič sem prvič opazila kot tempelj izdelan vhod v Plečnikovo cerkev v Šiški. Ves čas je bil tam, vozila sem se mimo, a se ga nisem zavedala.

Ali ko sem se na Irskem prvič zavedla svetlobe na nebu, ki je v interakciji z mano. Kadar me zagrne tema, pogledam v nebo, in ponavadi izza oblakov posveti sonce. Samo zame, ker sem takrat odprta za to sporočilo.

Stvari nas kar pokličejo, samo slišati in videti jih moramo.

Zato čuj, odpri čute in nikoli ne boš več zamujal, kar ti je namenjeno!

Zemljevid neke bolečine

Zavedam se, da téma ni ravno primerna za poletni čas kislih kumaric, a kaj ko se trenutno ukvarjam prav s tem, s fizično kostno bolečino artroze desnega gležnja. Saj vemo, da bolečino delimo na psihično in fizično in da psihična bolečina, če je ne zdravimo, bolj boli kot fizična. Se strinjam, s psihičnimi travmami sem se veliko ukvarjala, jih čistila in odpuščala …

Ampak zdaj je nastopil čas fizične bolečine. Preživela sem že nešteto migren, granulomov, bolečin v križu, raka na dojki, odstranitev jajčnikov. Trenutna bolečina pa je vedno najhujša. Po Luise Hay pomeni bolečina v gležnju občutek krivde, zaradi česar je korak naprej negotov??

Zagotovo sem v življenju na  novih križpotjih, ampak zgodba s tem mojim gležnjem sega 30 let nazaj. Povezana je s krivdo do sošolke, ampak z njo sva zadevo zgladili. Zdaj se je na gleženj obesila artroza in mi spremenila življenje. Noge so moj pogon v svet, nosijo me v drago naravo, na potovanja, od točke A do točke B.

Zdaj zaradi bolečine izračunavam, koliko korakov moram narediti do parkinga, do službe, do doma starejših, do zdravstvenega doma. Pravijo, da so diamanti najboljši prijatelji žensk! Zame so najboljši prijatelji stoli in klopce, na katerih lahko oddahnem po 50 m hoje! Učim se hoditi kot otrok, štejem si korak, sestavljen iz dveh gibov: leva, desna, leva desna, ne nagibaj gležnja preveč v desno, spusti bok, prilagodi gib leve noge, da ne bo korak preveč sunkovit. Jesus… Človek glede na svoj hendikep vidi samo to točko pri ljudeh, kako lahkotno stopicljajo naokoli, grejo na izlete in v daljne kraje …

Bolečina spremeni odnose med ljudmi, eni z njo nastopajo, drugi, kot jaz, jo nosijo sami in nočejo, da se drugi z njimi ukvarjajo. »Pusti me pri miru«, si mislim, »bom že kako«. Lažje nosim svojo bolečino, kot da opazujem tujo. Biti moraš faca, da zaradi nje ne postaneš zagrenjen, da se ne počutiš manjvrednega, da narediš vse, kar je v tvoji moči, da jo odpraviš. Če je treba tudi s kirurškim nožem, tableti, alternativo in psihično močjo.V bistvu pa te bolečina spominja, da si živ, da preko nje rasteš in se učiš, da jo premaguješ. Kajti samo tako lahko prideš v svetlobo in ne z udobnim ležanjem na mehkih pernicah.

8. avgusta imam pregled pri ortopedu, do takrat pa bom krevsala po 100 stopnicah navzdol do službe in nato po 100 stopnicah navzgor do doma, si dajala hladilne blazine, se prepuščala zdravilnim rokam moje predane zdravilke in lastnim začetniškim rokam. In odgovarjala na stalna vprašanja: »Zakaj pa šepaš? A te tko boli? Kaj je pa blo? A se da kej popravt?

10 razlogov, zakaj obožujem morje

Današnji pristop je po vzoru schnel kurzov ali bližnjic do sreče, kot to prebiramo v Sensi ali drugih dušeslovnih knjigah:

1. Ker je tako veliko, zelenomodro, včasih krotko kot mucek, včasih podivjano kot tiger

2. Ker je tako mokro, napeto, kot zmečkan celofan, ko nanj posije sonce ob šestih popoldan

3. Ker je polno rib, planktona, alg in skal

4. Ker diši po soli in drugih mineralih in mi prečisti vse dihalne poti

5. Ker se mi ovija okoli rok kot moker pajčolan

6. Ker je pristajalna plošča za galebe

7. Ker je drsalna plošča za jadrnice

8. Ker me spominja na rodno deželo pred velikim pokom

9. Ker mi srce zapoje ko se poženem vanj in se uskladim z vesoljnimi vibracijami

10. Ker je tako moje, vsakič ko mi valovi pobožajo noge in sva za trenutek ENO.

 Iz druge roke ali po poteh izgubljenih in najdenih predmetov

V Poreču me pot zanese v tole zanimivo starinarnico v nekem zapuščenem objektu. Že vstop je zanimiv, kot da vstopamo v dnevno sobo.

 

Zadaj je neke vrste atelje, predmeti pa naloženi iz vseh vetrov in obdobij. 

 

Tukaj so končale sablje, kristal in pribor propadlih meščanskih družin, čevlji, prti, slike itd. 

Podobe nekega minulega časa.

Najdem zanimive popisane prstane. Ko jih hočem plačat, najdem lastnika starinarnice, ki ravno obeduje vampe. Kupčijo skleneva kar med obedom. To je učinkovitost, hihi.

Motovun - mestece na hribčku

Leži na hribčku, kot orlovo gnezdo. Znano je po filmskem festivalu. Ob vznožju se tare turistov. Po zlizanih kamnih se povzpnemo na obzidje iz 15. stoletja. Povsod diši oz. smrdi po tartufih, ki so tukaj glavna prehrambena atrakcija. 

Analiziram svoje obiske kulturnih znamenitosti. 

Najprej si ogledam "big picture". Potem se posvetim podrobnostim in skušam podoživeti takratni čas. Lepo se me vedno dotakne. Vtis spravim v duhovno mapico z naslovom: Ne pozabi!

Šele potem je na vrsti fotkanje in zapisovanje. Da ne bi bila kot japonski turisti, ki sploh ne vedo, kje so bili, dokler si doma ne ogledajo tistih tisoč posnetkov...

Belo se pere na devetdeset

Draga Bronja,

tvoja zgodba je presunljiva, strašna, a tudi neizmerno lepa, opisana brez olepšav, v neposrednih, kratkih stavkih. Kot vešč slikar rišeš podobe in barvaš razpoloženja. Tudi sama sem pisala dnevnik o raku, a nikoli tako poglobljeno, tako iskreno, kot ti. Zraven narišeš še fresko življenja v Jugi, ki se ga še tako dobro spomnim. Od Gavrilovičevega doručka, škatel Peko čevljev, Dekorativne, rdečega pasoša, s katerim smo lahko šli po kavbojke in long plejke v Trst …

V knjigi je toliko gorja, da me stiska v grlu. Včasih moram odložiti knjigo, da predahnem … Smrt matere, ki otroku (kaj šele najstnici pri 14) ne sme nikoli umreti. V imenu te izgube nato napišeš roman v 2. osebi, kot da materi pripoveduješ vse travme, ki se vam bodo dogajale v nadaljevanju, z grozovitim sporočilom, da je dobro, da je umrla, da ne vidi vsega tega trpljenja!! Njo ščiti smrt, ti pa si morala vse to videti in preživeti!

Potem sledi tvoje soočenje z rakom, s faktografskim zapisovanjem zabadanja igel, bruhanja, brezupa, izdaje domačih. Kako lucidno opišeš soočanje z boleznijo: »Ko kličem druge, ne jokam več. Navajam se na raka v sebi, neverjetno, kako hitro se navajam nanj. Šele nekaj ur vem zanj, pa je že malo moj. In bolj, ko je moj, manj se ga bojim. In manj, ko se ga bojim, lažje krotim njegovo divjanje, njegovo silovito butanje v sebi.«

Pa o tolažbah najbližjih in diktatu pozitivizma, češ, da se bo vse uredilo: »Vem, da mi hočejo dobro, vem pa tudi, da te tolažbe slišim zato, ker nimajo poguma, da bi povedali pravo resnico.(…) Osamljena sem s strahom, ker ge ne delijo z mano, ker mi ga ne pustijo, ker mi ga ne priznajo.«

Malo si oddahnemo in že je tukaj spet nedoumljiva nenadna bratova smrt. Vmes je tako malo sončnih dni, ki pa zagotovo so, da se lahko znova sestaviš. Padaš v brezna in plezaš iz njih. Med zapletenimi človeškimi odnosi, v katerih je veliko neizrečenih zamer, ki zastrupljajo srca.

Kratka epizoda o novem fantu in že se začne poslavljati babica Dada v Domu odcvetelih ali uvenelih občanov. V sobi za umiranje v prvem nadstropju te prevzema neka čudna radost, da boš z njo, ko nje zate ne bo več. To umiranje opišeš: »In nič se ne bojim, ker smrt je naseljena v meni že leta. Ukročena je, sklanjana, premišljena, moja. Je le tišina, ki je bela, je le slovesen mir.«

Kot balzam na rane je potem katarzično očiščenje travme s tvojim dedkom, ki je ob poroki prekinil vse stike s tvojo mamo in njeno družino. Zaradi »bednega« listka, na katerem ga je tvoja mama povabila na poroko, ker ga ni osebno dobila. Tukaj ti je bila dano poslanstvo, da na novo vzpostaviš družinske vezi, čeprav za nazaj. Za odpuščanje nikoli ni prepozno …

Dedka Lojzeta odpelješ na mamim grob: »Pred tvojim grobom stojiva. Lojze in jaz. Stojiva dolgo in on je vse manjši in vse bolj težak. (…) Potem se on obrne vate, obrne se nazaj v tvoj beli kamen. »Oprosti, ti zašepeta. Odpusti mi, Mita moja, odpusti mi. In tesnoba vseh let se več kot za misel v tišini sestavi v spokoj.«

Optimističen zaključek in tudi na hitro navrženo dejstvo, da imaš dva otroka, da si se z Blažem razšla, ker imaš veliko napak, med njimi, da npr. preveč soliš jedi, hihi.

Draga Bronja, po vsem, kar si preživela, si postala tako močna in modra, in tako naša. Naj ti literarni venec krasi lase,ne kot trnjeva krona, ampak kot svetniški sij in zahvala za tvojo čudovito izpoved.

Hvala tudi za navodila za pranje perila. Mimogrede, moje bele pesmi se perejo na devetdeset, črne pa na šestdeset.