Javno protestiram

-       da se poljski državljan, tj. države, ki je v 2. svetovni vojni izgubila najvišji odstotek prebivalstva, in sicer 22%,

-       v državi, v kateri je bilo zloglasno taborišče Auschwitz,

-       po 72 letih svobode, demokracije in razvoja civilizacije,

 -       v Evropskem parlamentu, zadolženem za demokratični nadzor nad institucijami EU,

pojavi sovražni govor brez primere proti ženskam in migrantom, zabeljen z nacističnim pozdravom.

Predsednik parlamenta  lahko tega poljskega poslanca Janusza Korwino-Mikke-ja neposredno odstavi, kar je v opisu njegovih nalog. Vendar pa je svoj glas za odstrel dvignila tudi civilna iniciativa in število podpisanih se približuje milijonu!

Je mogoče, da v 21. stoletju na dobro plačanih evropskih stolčkih sedijo taki izvoljeni predstavniki ljudstva?

Dobro si oglejte tega gospoda na sliki, če ga boste kje srečali, da ga spomnite na najmračnejše ure evropske zgodovine in vsaj 100 let boja za ženske pravice. Zdi se, da je vse te lekcije prešprical in da se je rodil v napačni državi (moral bi se roditi v državi, ki je na zemeljvidu levo od Poljske)

Zapiski iz izolske knjižnice

Zeleno, ki te ljubim zeleno in modro, ki te ljubim modro. To je enačba za morje, ki ga imam tako rada, a ga je vseeno kar nekako premalo v mojem življenju. Pred predstavitvijo se sprehodim do obale, do tega zeleno-modrega lepotca, ki je včasih krotek kot mucek drugič pa razbesnjen kot volk.

Razprem vsa čutila in gledam mehko vegetacijo ter kot džanki vonjam slan zrak ...
Seveda me po vseh krajih najbolj zanimajo ljudje. Kakšne vibracije oddajajo, so zainteresirani, si gledajo v oči, govorijo z rokami, se smejejo, se poslušajo?

Knjižničarki sta mi všeč, takoj je na delu gostoljubje. Pravita, da me bosta kar obe spraševali. Hitro najdem primerjavo s ping-pongom in sendvičem. Utemeljita, da je to zaradi večje objektivnosti, ker imajo vsake oči svojega malarja (se strinjam). Učenki glasbene šole Maja in Ela zagodeta na svoja violončela kot bi vedeli, da je ta instrument zame eden od najbolj opojnih in čarobnih, najbrž zaradi zvočne  lestvice, ki je uglašena z mojo dušo.

Vprašanja so dobro namerjena  in nič ne prizanašajo. Prvič odgovarjam na vprašanje, kaj menim o teoriji, da si bolniki sami prikličejo raka. Po kratkem razmisleku se moram kar strinjati, ker pride bolezen zaradi napačnih vzorcev pa tudi zato, ker si sami dovolimo, da nas zagrabi kot tiger v Pijevem življenju. To je potem priložnost, kažipot, plavanje ali utopitev. Zame je bila priložnost, da sem zlezla iz polžje školjke, se postavila na svitlo, premagala strah pred nastopanjem, začela objavljati poezijo. To je ogromno. Zato je tudi moje sporočilo vsem, da pojdite na plano, komunicirajte o težavah, razbijajte tabuje, ki vas utesnjujejo, pojte, kričite ali plešite, da se sliši vaš glas, da pustite svoje sledi. Pa seveda trije S-ji: sinergije, sodelovanje, sestrstvo.

Na koncu, kaj mi sporočajo prazni stoli na predstavitvi? To, dragi bralci, da imamo za vas rezerviran stol, ki ga ne zasedete, da niste zraven. Pomeni, da mora moj potujoči Monty Python še  in še trkati na številna zaprta in odprta vrata, da bi moj glas segel v deveto vas ...

Počitniška pretegovanja

Najprej je bil pust krivih ust. Zame eden najboljših praznikov, ker je barvit in šegav. No, če ste pogledali na Facebook, ste razumeli o čem govorim.

Potem mi je pa na misel prišla tale definicija lepotice z vnetljivim intelektom (sam da ne bo prišlo do samovžiga)? Je to mogoče Iris Mulej (156 točk na inteligenčnem testu)? Ali pa morda Melanija Trump (no, ona je sicer lepotica,  nima pa preveč intelekta, tako da ni bojazni, da bi se kaj vžgalo, sorry).

Ne, tako je novinarka Marta Pirnar v intervjuju za Cosmopolitan označila Vesno Milek. V nedeljskem intervjuju na R1 je povedala, da prvega dela te kategorizacije ne priznava ... Jaz jo kar cenim, ker je nenavadna (malo me spominja na "čarovnico iz Kleka", pa saj je tudi doma v Cerknici, a ne?) Rada gledam njene oddaje Od blizu. Kako je "sekljala" monsinjora Rodeta. Seveda je intervju vedno tudi priložnost za ustoličenje lastnega znanja in bistrine duha. Prizna, da včasih, podobno kot Marcel,  toliko časa vleče iz sogovornika, dokler ne izreče, kar si sama želi slišati.

Fajn je bil intervju z Boštjanom Videmškom, ker je tudi sam ikona slovenskega osveščujočega novinarstva. Videl in pokazal je že toliko človeških stisk in grozot, da ni čudno, da je njegova mimika kar nekako rezka, tudi če se zasmeji, je smeh grenak in leden. A še vedno verjame v človeka in  možnost njegovega izboljšanja!

Sicer se pa Slovenci nimamo kaj bati za našo prihodnost, saj so najrazličnejši slovenski strokovnjaki v Viziji 2050 napisali, da bomo takrat srečni. Do takrat dragi moji, se mora pa vsak sam zase znajti s svojim intelektom ali brez ...

Dolina šentflorjanska

Dokler nas bodo na okopih varovale mračne sile pred tem, da spregledamo, se nimamo česa bati. Ja, takole sem razkajfana, ko po svetu in tudi pri nas vidim reakcionarnost in prepovedi (»ban« po angleško, ki onomatopoetsko izraža, da greš VEN, ker nisi naš …) Trump je »zbenal« državljane nekaterih muslimaskih držav iz svoje America first. Hvala bogu, da nadzornika nadzoruje nadzornik –ustavno sodišče- in je moral prepoved umakniti.

No, mene osebno pa je razkajfal odnos škofjeloške knjižnice do ponudbe predstavitve Svitanj pri njih. Najprej časovnica: dopisovali smo si od PAZI: 16. junija naprej. Vmes so bile 3-4 mesečne pavze pri njihovem odzivanju, ki so se vsakič začele: Iskreno se opravičujemo za pozen odgovor in blablabla. 1. oktobra jim spet pišem. Odgovorijo mi 26. januarja, da jih skrbi glede vsebine in obiskanosti predstavitve. Halo! Rak je pa res nekaj tako zaznamovanega v našem svetu, da o tem res ne bi radi vznemirjali poslušalstva. Na zagovornico kličem priče:

Mileta Vrega, Nelo Sršen, Borisa Veneta, Sanjo Rozman, Mojco Vivod-Zor, Darjo Molan itd. itd.

Najboljš, da v tej dolini šentflorjanski tiščimo glavo v pesek, si nadenemo še plašnice, da bo sigurn, in skurimo vse takele čarovnice, ki vznemirjajo naše zenovsko umirjenost. Tud Milena Miklavčič ima s svojo knjigo Ogenj, rit in kače, za katero tudi ne moremo rečt, da obravnava kakšno lepo in prikupno tematiko, podobne izkušnje, ko jo zavrnejo z »Nein, danke«.

Zadnjič je Boštjan E. Župančič v odličnem intervjuju z Vido Petrovčič govoril o feminizaciji poklicev in da smo po tem, glej ga zlomka, Slovenci na osmem mestu v svetu. Za feminizacijo je značilna ženska empatija in tudi dejstvo,  da se projekti nekako ne pripeljejo do konca. Ko takole pisarim po slovenskih knjižnicah za termine so povsod ženske. Manj ali bolj odzivne, a še vedno empatične. No tele iz škofjeloške knjižnice so pa očitno zaščitnice pred vdorom grdob iz zunanjega sveta. Imajo pravico do odločanja o vsebinah? Imajo.  Sem njihovo zavrnitev vzela preveč osebno, ker sem nekdanja rakava bolnica in zato podzavestno želim, da me obravnavajo drugače? NE!

Sem normalna in zrela oseba, ki želi svojo izkušnjo deliti s čim več ljudmi. Ko se zaprejo ena vrata, se odprejo druga. Iz zavrnitve se duša največ nauči, zato moja duša, odjahajva vsem zaprtim durim naproti …

Bolj star bolj nor

Vse mladosti in vse lepe starosti prehitro minejo."  (John O'Donohue)
 
Skrivnost lepe starosti je dostojen odnos s samoto. (Gabriel Garcia Marquez)


Mladost je čas učenja modrosti; starost je čas njenega uresničevanja. (Jean-Jacques Rousseau)


Življenje je kot spretno puljenje zoba. Ker naprej misliš na to, kar naj bi prišlo, dokler nenadoma ne ugotoviš, da je že mimo. (Otto von Bismark)

Starost je čas dostojanstva. (John O'Donohue)
 
Starost je kot obrabljena obleka. Vendar: če je čista, zakrpana, zlikana in jo nosi človek, ki ljubi življenje, se z njo lahko ponosno razkazuje."  (John O'Donohue)
 
Ne nehamo se igrati zato, ker smo stari, pač pa postanemo stari zato, ker se ne igramo več. (Helen Hayes)
 
Nikoli ne bi smeli zaupati ženski, ki pove po pravici, koliko je stara. Ženska, ki bi povedala kaj takega, lahko pove še kaj hujšega. (Oscar Wilde)
 

Bolj sem star, prej se zaljubim. Časa je malo, izkušenj veliko."  (John O'Donohue)
 
Jesen človeškega življenja je lahko čas velikega zbiranja. To je čas, ko poberemo sadove doživetij."  (John O'Donohue)

 
Ni umetnost postarati se; umetnost je, kako to prenesti. (W. Goethe)

***

Tole je bil uvod v mojo predstavitev knjige Svitanja stanovalcem doma Bokalci. Vedno sem spoštovala starejše in njihovo modrost. Seveda znajo starčki biti tudi tečni, agresivni in primitivni. Vse je odvnisno od tega, kakšni so bili prej v življenju.


No, na mojo predstavitev pridejo v copatih, nekateri na svojih vozičkih, tako da jim je udobno.  Ena gospa vpraša, če bo treba kaj odgovarjati (ja, to je ta prastrah že iz šole, da boš vprašan, najbrž bi Jung ali Freud vedela kaj povedati o tem...). Počutim sem kot nagajiva Pika Nogavička - saj imam nekaj njene samosvojosti in radoživosti v sebi. Pogovarjamo se o raznovrstnih težavah v življenju, o pisanju dnevnika kot zaupnih besed, ki nam pomagajo na poti osamosvajanja. Malo, a ne preveč se smejijo, ko preberem objave o operacijskih zdrahah, o staranju, o kilah in pajkih...Potem z Geo prebereva še, kako se super babica poslovi od svoje vnučke in to je fairont.
DSO Bokalci nam na koncu časti eno pijačo. Moja "kontaktna" Gordana je zadovoljna. Čutim, da ima rada svoje delo delovne terapevtke in da sva si blizu. Tudi moja mama je zadovoljna, kar je najpomembnejše ...

Slep je kdor se s petjem ukvarja ...

Pesnjenje je govorica svetega.

Je postavljanje sveta na novo.  

Je prestopati meje minljivega.

Je slutenje neumrljivega duha v končnem bitju, ki se izraža intuitivno.

Je prevajanje mistične govorice v črno bele znake.

Je opijanje s sladko-grenkim nektarjem samoopazovanja.

Je razprt balon čutenja, ki me odnaša visoko.

         Je risanje svetega kroga navzven do meja kozmosa.

 

***

 Če ne hodiš po robu

Te ni

Je le brezoblična kaša brez tvojih sledi.

***

 Če ljubiš, krvaviš

Žiletka je ostra

Ograja zapira svetove, da notri živi gnijemo.

***

Sem zlata dojka vesoljne matere.

Pridi in pij pri mojem izviru.

Potem pa pojdi in poj visoko pesem o bivanju.

***
Odpojem sveto pesem

Razvežem pentljo noči

Dekodiram skrito šifro

A čudež mi vedno med rokami spolzi.

Pesem je tista

Ki me poje

In Koda je tista

ki me čara.