Želja po preživetju

All life demands struggle. Those who have everything given to them become lazy, selfish, and insensitive to the real values of life. The very striving and hard work that we so constantly try to avoid is the major building block in the person we are today.

Pope Paul VI

V mesecu boja proti raku dojke in raka na splošno razmišljam o volji do preživetja vseh tistih, ki so ga premagali, pa naj bodo mali bolniki iz društva Mali vitez ali pogumne ženske in moški (slednji ravnokar ustanavljajo društvo Onko meni – bravo fantje) vseh starosti, ne glede na spol in število.

Neverjetno je, kako življenje najde svojo pot. Pa naj bo iz tiste prajuhe, ko se je po naključju zgodil preskok z mitohodrijske celice v prokariotsko celico. Razvoj na Zemlji kaže, da gre za skrajno neverjeten pojav, saj se je v celotni zgodovini planeta primeril samo enkrat. Vse večcelično življenje (rastline, glive, živali) je namreč potomec prve evkariontske celice (tako pravijo evolucionisti, seveda jim nasprotujejo kreacionisti s svojim Božjim načrtom). Sicer pa je za preživetje in obstoj posameznika bolj pomembna njegova karma in dharma, kot kako, kje in zakaj se je paramecij preobrazil v višjo celično obliko, a ne?

Enako voljo do preživetja vidim, ko pogledam kako npr. rastlinica zraste iz minimalne režice, kjer si ustvari zadostne pogoje za rast. Pa orhideje, ki rastejo v najskromnejših pogojih vlage in zemlje, a ustvarijo prekrasne cvetove.

Ali pa če gremo k človeškemu faktorju, če se spomnim mojega Jana, katerega embrio je že bil zapisan v kartotekah za odpis, pa me je neki glas iz onostranstva poklical, da se to svetlobno bitje mora udejaniti. V kartoteki smo prekrižali njegov odpis in nanjo udarili žig: POTRJEN ZA PREŽIVETJE.

Življenje vedno najde pot, čeprav naokrog in po ovinkih, zato je vedno upanje: zate, zame, za vse nas. Samo želeti si je treba!

Katalonija pod pendreki ali Non pasaran

Ko sem po televiziji slišala, da španska vlada pošilja na referendum v Barcelono 26.000 tisoč policistov, se mi je zdelo, da to ne more biti nič dobrega. Katalonija je (podobno kot Slovenija nekoč za Jugoslavijo) preveč dobra molzna krava, da bi ji pustili odcepitev.

In se je zgodilo, in to v 21. stoletju v središču mame Unije, da policisti z vso silo zamahujejo po starih, mladih, otrocih, jih vlečejo za lase, nanje streljajo z gumijastimi naboji!!!! Tega svet ni videl. Smo mislili, da se to lahko dogaja samo na daljnem Vzhodu, kot npr. na trgu Nebeškega miru v Pekingu, kjer je bilo ubitih nekaj tisoč študentov in intelektualcev, ki so protestirali za večjo politično in družbeno svobodo. Si je res treba svobodo ali odcepitev priboriti v potu in s krvjo? Pol pridejo pa ta pametni birokrati in nabijajo o neustavnosti in dialogu. Juncker je zaskrbljen, Cerar in Evvjavec sta zaskrbljena …A Katalonci pa niso bili nič zaskrbljeni, ko so podprli slovensko samostojnost?

Barcelona vre. Ravno sem prebrala knjigo Ruiza Zafona Senca vetra, ki je nesmrtni spomenik temu večnemu mestu, polnemu sanjskih dadaističnih slik in zgradb. Mesto, ki je odprto do vseh narodnosti in ki je letos že krvavelo pod terorističnimi streli, zdaj pa trpi pod škornji svojih bratov. Kako dobro dé, ko vidiš posnetke, ko hotelirji izganjajo Guardio civil iz svojih hotelov (A včeraj si tolkel po naših, danes naj bi ti pa stregli kosilo in večerjo?) Mržnja se prenaša povsod, še v Madrid na nogometne zelenice, kjer so na tekmi izžvižgali katalonskega igralca Pikeja.

Narod je vstal kot eno in to se imenuje pravica do samoodločbe. Lahko se še ne vem kako igrate z raznimi neustavnimi pogruntavščinami, ampak to je temeljna pravica narodov. Priborilo si jo je tudi 900 ranjenih v barcelonskih nemirih. Kje je bila zanje možnost dialoga? Los hermanos catalanes, mi smo z vami!

Skrivno življenje dreves

Z viškega pokopališča zavijem na levo in pozdravi me napis:          Share magic moments. Glej, glej, kaj mi sporoča univerzum. Malo naprej najdem nekaj zanimivih brez, ena ima zanimiv črno/bel zebrast vzorec, druga ima oko, s katerim opazuje nas, ljudi.

Spomnim se na knjigo Skrivno življenje dreves. Gozdar Peter Wohlleben pravi, da drevesa govorijo med seboj, se opozarjajo pred škodljivci in spremembami vremena, se učijo od drugih, in ko so ranjena, čutijo bolečino. Med seboj ne tekmujejo za svetlobo in vodo, kot nas učijo tradicionalni gozdarji, ampak so kot velika družina, ki podpira vse svoje člane. Neka znanstvenica je na TED-u predstavila svojo videnje, da je pod zemljo še en svet, svet neskončnih bioloških stezic, ki jih povezujejo ter drevesom omogočajo medsebojno komuniciranje in obnašanje kot en sam organizem (če ni to kot v filmu Avatar?)

Star Germani so v gozdovih videli svoje bogove. Se spomnite dreves velikanov iz Gospodarja prstanov? Tudi zame je gozd nekaj čarobnega. Naslednjič, ko boste vstopili v njegov svet, se potopite v njegovo mogočnost ter tišino in morda vam bo izdal kakšno starodavno skrivnost in modrost.

Moji ljudje

Moji ljudje

Tako kot imajo ptice ista obzorja, jih imamo tudi ljudje. Se spomnite legendarne knjige Jonatana Livingstona Galeba? Pri Bachu je letenje metafora življenja in življenje je iskanje proces stalnega učenja in ponovnega odkrivanja tistega kar človek od nekdaj zna in ni tega pozabil.

Z ljudmi z istega obzorja se počutimo doma. Energetsko, miselno, čustveno. Druži nas bližina in povezanost. Pred svojimi ljudmi se ni treba naprezati in blefirati. Ni si treba nadeti novih oblačil in make-upa, ko greš v njihovo družbo. Vklopimo poslušanje in sočutje (ljudje imamo dvoje ušes in ena usta, kar pomeni, da je modro dvakrat več poslušati, kot pa govoriti). Ni potrebno veliko besed, dovolj je, da si čuječ in blizu. Ne glede na spol, število, barvo kože ali spolno usmerjenost. Če si odprt, začutiš povezavo in potem poletimo skupaj.

Saj veste, kako pravijo: Ljudje smo kot angeli z eno perutjo, če hočemo leteli, se moramo objeti!