Zgodba o vrtnici in povratku h koreninam

Nekje na hribu je majhna kmečka hiška, za hiško je breg, pred hiško rastejo roza vrtnice. V tej hiški so korenine moje družine po očetovi strani. Bili so majhni kajžarji, s petimi otroki so se težko prebijali skozi življenje, a bili so skromni in z malim zadovoljni. Bosopeti so tekali po bregu, nabirali borovnice in jih hodili prodajat v 17-km oddaljeno Ljubljano.

Ko sem bila majhna, smo pogosto hodili v očetovo rojstno hišo. Po smrti njegovih staršev pa je oče sam obiskoval brate in sestre. Po toliko letih me je pot pripeljala spet v to hišo, v kateri živi družina mojega bratranca. Hišna dobra vila drži družino pokonci, šviga sem in tja, vliva optimizem in dobro voljo, zdravi z zdravilnimi rokami in energijami … Če družina ne bi držala skupaj, bi hiška počasi propadla, pogoltnil bi jo plaz in zabrisale bi se njene sledi …

Ko se sprehodim po stezah okrog hiše, razpnem tipala kot mrežo za lovljenje metuljev in pijem trave, rože, hribe in oblačke v daljavi. Iščem očetove sledi in se spomnim, da so te sledi v nas, ki smo njegovi potomci, in v ljudeh, s katerimi so ti povezani.

Še misel o vrtnicah in o vsem, kar udomačimo. Seveda iz Malega princa: „Besede so izvir nesporazumov. Ljudje so to resnico pozabili. Za vedno si odgovoren za tisto, kar si udomačil. Odgovoren si za svojo vrtnico.“

Domov odnesem roza vrtnico, ki me je pred sedmimi meseci udomačila in sem zdaj za vedno odgovorna zanjo.

Amélie in druge francoske zgodbe

 

Po treh letih spet v Trubarjevi hiši literature. Iz proze v poezijo. Tokrat s francoskih pridihom, ker sem izbor nekaj starih in novih pesmi prevedla v francoščino. Dela za eno tako predstavo je veliko. Od prevajanja in iskanja lektorja, do tiskanja, pošiljanja vabil, iskanja  glasbene podlage, peke peciva, šerpanje hrane in pijače… Še najlažje je bilo dobiti mojega prijatelja Antoina, da povadiva branje pesmi v vadnici Šentjakobskega gledališča. V veselje mi je delati s profesionalcem, ki objektivno svetuje. Predlagam, da nosiva baretke, čeprav vem, da je to stereotip. Iskreno pove, da je moja poezija tako intimna, da takile simboli na prvo žogo ne palijo. Vzeto na znanje!

Sledi zgodba, kako me je direktor Francoskega centra Rambo pustil na cedilu. Prvotna zamisel je bila, da literarni večer ponudim Francoskemu inštitutu. Napišem predstavitev, jo prevedem v francoščino in jo 7. februarja pošljem odgovorni za stike z javnostjo. Rien. Pas de réponse. Poskusim prek lektorja Nikolaja, rekoč: Frenčiji se med sabo poznajo, naj malo podreza in povpraša, na koga naj naslovim ponudbo. Odgovor je hiter, res dobim kontaktno osebo, direktorja Rambota (pardon, Rambaud po francosko). Naslovim zgoraj navedeno pošto nanj. Čakam, čakam, ….nič. Vzamem pot pod noge in prvič obiščem center na Bregu 12. Na vratih kode, da ne vem, kam bi. Na srečo pride ven neka gospodična in me ogovori, koga iščem. A gospoda R? Ste dogovorjeni? Ne, to pa ne. A smo kot pri zdravniku ali avtomehaniku? A ni direktor javna oseba, si mislim. Vseeno se ji odtaja srce in mi pokliče gospoda R. Za razliko od filmskega Rambota je ta tipičen žgoljav Francoz. Pravi, da se spomni moje pošte. Da oni nimajo kapacitet za predstavitve. Če se odločim za THL, bodo oni zagotovili »une petite promotion«. Ko dobim datum v Trubarjevi hiši, ga obvestim in spet pripravim krajši sestavek za objavo na njihovi spletni strani. Čakam kot pes pred vrati, kdaj bo kaj objavljeno. Nič. Spletna stran je zelo skromna, najave dogodkov objavljene šele za 1 teden vnaprej…

Ker sem »vztrajna baba« še enkrat poskusim z »opominom« na dogodek. Imam vprašanje glede avtorskih pravic in presvitli gospod mi sicer odgovori, vendar v isti sapi zatrdi, da na žalost ne more na dogodek, ker ima istega dne razgovor o evropskih volitvah. Tako, sebe je opravičil, druge je pa itak izpustil, ker na spletni strani ali na njihovem FB ni bilo duha ne sluha o dogodku neke Darje Avsec.

Naj ne zveni, da sem užaljena, ker sem navajena na zavrnitve, a žal mi je časa, ki sem ga potrošila za prazen nič.

Torej sam dogodek je bil zame čaroben. Moji nekdanji sodelavci iz Renaulta so mi popestrili dan. Francoski avtorji filmske glasbe so dobro sedli, 2 cellos te pa sploh požgečkajo po drobovju …

Ob osmih zapustimo Trubarja. Svetloba je ta prava, tista modra, umirjena, dogodek je za mano, pirček v Podmornici na Miklošičevi dobro pade na umirjajoče živčke. Naj živi poezija, slovenska, francoska, kakršna koli!

Sonček je in jaz sem vegetarijanka

24. 5. 2019

Danes kot kača svojo kožo odvržem jakno in se goloroka odpravila v službo. Sončne žarke pijem kot zadrogiranec, ki nekaj dni ni dobil droge. Ko že govorim o kači, sem se zadnjič v Iški srečala iz oči v oči s slepcem, ki se je zvijal sredi ceste. Nenavadno je, da me ni polila hladna zona kot ponavadi, ko vidim te zvijajoče plazilce. Celo se mi je zdela kar lepa stvaritev narave. Jaz ne bi bila jaz, če ne bi iz tega naredila literarne scene. Spomnila sem se Harryja Potterja in tistega kačjega jezika, ki ga je govoril, tako da sem kačo ogovorila s sikajočim jezikom, a mi ni odgovorila. Darja, boš moral še malo vadit tale jezik, če se želiš sporazumevati s plazilci.

19. dan vegetarijanstva

Kaj naj rečem. Gre in ne gre. V enem tednu sem grešila, da sem pojedla četrt hrenovke in kakšen v rižoti skrit košček mesa. Stalno imam v glavi vlakna in anatomsko strukturo mesa. A ni hecno, da tudi če pojem minimalni košček, se mi kakšno vlakno zatakne med zobe.

Z mesom se srečujem tudi pri mačji hrani, ko hranim našo mačjo družino v Iški. Kar lepo diši. Seveda pa ne diši več, ko se mucki kot pravi dedci pokakajo v mačje stranišče v dnevni sobi.

Ko odprem hladilnik, kar nekaj časa gledam noter, kaj naj si privoščim. Ostaja mi sir in skuta, paradižnikov se izogibam, ker sem zadnjič imela drisko. Cenim, ko mi že preizkušeni vegetarijanci svetujejo, naj ne forsiram in naj poslušam telo. Joj, imam izkušnje s svojim telesom, ki bi se basalo in opijalo do onemoglosti. Moj um je tisti, ki mora voditi. Polovičarstva ne maram. Bom pa seveda prizanesljiva do telesa, da bom kdaj pojedla kakšno ribico.

Ta teden so mi teknile kaše (ajdova, leča). Za čudo mi zelena solata ne potegne. Pašejo seveda tudi slatkiši, a poskušam ne pretiravat.

Kolegica veganka v službi mi pove, da nosi »vegansko« izdajo boolerjev Martens. Uau, to pa je pripadnost do zadnje kaplje oz. čevlja. Sem še daleč od tega.

Se beremo!