Eros tanatos ali smrt proti življenju

Pil sem te in ne izpil, Ljubezen.
Ko duhteče vino sladkih trt
užil sem te, da nisem bil več trezen
in da nisem vedel, da si Smrt.
Zrl sem v strašne teme tvojih brezen:
in ker bil pogled je moj zastrt
od bridkosti, nisem vedel, Smrt,
da si najskrivnostnejša Ljubezen.

Alojz Gradnik

Tanatos je destruktivni nagon, ki je nasprotje erosu, nagonu po ljubezni, oziroma spolnem nagonu.

Ali po domače smrt proti življenju. Dokler imamo v sebi željo po nasprotnem (pardon, ali istem) spolu spolu, smo živi. Seveda je odvisno, kakšne partnerje nam nameni »božanski načrt«. Stopnja čustvenega in fizičnega zadovoljstva je odvisna od lastnega libidnega materiala in pričakovanj. V življenju sem imela vsakovrstne partnerje, od bolj strastnih do bolj zadržanih. Jasno, da sem na to vplivala tudi sama kot oddajnik in sprejemnik. Pri »fast relations« je šlo za trenutno zadovoljitev, pri stalnem partnerstvu pa pridejo na plan precej drugačne zakonitosti, tj. čustveno in psihično razumevanje, ujemanje v stopnjah poželenja, iskanje novih načinov za izogibanje rutini.

Idealov ni, so samo približki.  Rahlo nezadovoljstvo je tisto, ki nas žene naprej. Sem proti glorificiranju sreče. Freud je bil izjemno proti ideji iskanja sreče in mislim, da je tako imenovano srečo zelo dobro definiral – po njegovem je posameznik, ki najde neko gonilo v svojem življenju je hkrati sposoben vstopati v odnose, doživel največjo srečo, na katero lahko upa.

Vem, da bo zvenelo obrabljano, a pomembna je bližina. Tudi, ko se hormoni obrnejo navzdol, ko imamo v telesu vse manj estrogena in testosterona, ko se le še poželjivo oziramo za mladimi telesi, ali pa še to ne več …

Delo je vrednota, postaja pa grozota

Nemci so rekli: Arbeit macht frei. Gre za ciničen napis, ki je visel na vratih taborišča v Auschwitzu. In delo (ali pa plin) sta res osvobodila 70.000 ljudi, ki so tam umrli.

Potem je prišel Marx s svojo vizijo dela kot temeljne človekove dejavnosti. V utopičnem socializmu bo vsak delal, kar zna in menjaval storitve z drugimi pripadniki človeške družbe. Ne bo več alieniran od sadov svojega dela. Lepo, a neresnično …

Kako pa je z dandanašnjim delom? Jasno je, da delamo zato, da se po eni strani uresničujemo, po drugi strani pa da zadovoljujemo svoje finančne potrebe. Moje delo-prevajanje mi je vedno pomenilo več kot delo, v njem vidim svoje poslanstvo. Vendar pa če se ozremo naokoli, vidimo, da postaja delo vse bolj grozota (povzeto po Marcelu Štefančiču). Prišli smo do stopnje gazda-suženj, ko gazda (beri kapitalist, delodajalec) vse bolj tlači svoje podanike. Delati morajo po 10 in več ur, nimajo nobenih pravic, stalno jih pitajo s tem, da so »zamenljivi«. Govorimo tako o nekvalificiranih poklicih, kot o freelensarjih (novinarji, kulturniki etc.) . Pa tudi o s.p.-jih, ki garajo po cele dneve, potem jim pa država lepo nabije pavšale in davke.

Če pogledam v naših vodah, tj. prevajalstvu, delamo vse več za vse manj denarja. Študenti nam v prevajalskih zadrugah konkurirajo s smešno ceno 10 € na stran, medtem ko je cena prevoda v tuje jezike pri resnih agencijah tam nekje 35€!?

V tujini je normalno, da se dela vsak dan od 10-12 ur. Zadnjič mi je kolegica, ki je živela nekaj časa v Južni Koreji povedala, da tam delajo ljudje od zjutraj do 11 zvečer. Na dopust sploh ne grejo, da ne bi  izgubili službe.

A je to sploh še normalno? Vse več je izgorelosti in depresij. Tako razčlovečenje zaradi gonje po dobičku? Delo, ki bi nas moralo osvobajati, nas uničuje. Koliko časa še?

Sestrstvo

Pred kratkim smo praznovali dan sestrstva. To je zame zelo pomemben dan. V življenju mi veliko pomenijo »dušne« sestre. So kot ptice istih obzorij. Ženske med sabo se znamo podpirati, čutiti ena z drugo. Tako intuitivno, neformalno.

Hvala vsem mojim dušnim sestram, da ste!

Hujšanje, postenje in druge mučilne prakse

A veste, da ponos naše Postojnske jame – človeška ribica­, lahko 10 let ničesar ne zaužije? Pa se spomnim na nas ljudi, ki imamo v glavi sprogramirano, da se moramo vsaj 3x na dan prehranjevati. Tudi naš prednik je bil bolj lačen kot sit, ko je v živalskih kožah tacal okrog po gozdovih.

Sodobni človek se odpravi v nakupovalni center in si »polovi« vse vrste jestvin. Učili so nas, da moraš zjutraj jesti kot kralj, zvečer pa kot berač. Potem so prišli razni dietetiki in prehrambeni guruji, eden  je rekel, da so pomembne maščobe in beljakovine, po ločevalni moraš jesti iste sestavine, da jih lahko telo prebavi, po paleo dieti moraš jesti pusto meso in se izogibati žitaricam in mlečnim izdelkom.

Zdaj pa k mojim izkušnjam s hujšanjem. Pri 25 letih me je bila sama kost in koža (59 kg čiste teže). Pri prvi nosečnosti sem se zredila za 18 kg in sem bila kot »buhtelj«. Izgubila sem 10 kg, potem pa sem v službi precej sedela, tudi pivo je naredilo svoje, tako, da kilaže nikoli nisem spravila pod to znamko. Vmes sem še nehala kaditi, tako da je tudi to prispevalo k oblinam. Najprej sem poskušala hujšati z javorjevim sirupom, pa več kot 2 kg ni šlo dol. Prišla je sloveča beljakovinska dieta z veliko mesa in specialiteto: kislo repo zjutraj na tešče, da se fajn očistiš. Ni bilo kakšnih posebnih učinkov. Po drugi nosečnosti sem štartala z 68 kg in se spet zredila do tistih »usodnih« 78 kg kot pri prvi nosečnosti. Izgubila sem samo 5 kg, ki sem jih potem obdržala vse do menopavznega »break-downa« , ko so se mi zaradi pomorjenega estrogena začeli kopičiti maščobni plaki. Ker gre za presnovno težavo, se lahko postavim na trepalnice, pa nikoli ne shujšam več kot za 2 kg. Vmes si rečem, so čist OK, saj se dovolj giblješ in telovadiš, telo ima pač svoje zakonitosti. Pride obdobje, ko mi grejo odvečni kg na živce in se spet lotim javorjevega sirupa in ločevalne. Tako, da ni dolgčas, da imaš stalno pred sabo en cilj.

Glede postenja in presne diete se mi zdita kar naporni. Je pa res, da je vse stvar odločitve. Zaenkrat sem uvedla »postne« ponedeljke, da se malo kaznujem za grešenje med vikendom. Za naprej pa bomo videli … Predvsem pa moraš poslušati svoje telo. Moje mi velikokrat pravi: žejen (piva bi) in lačen (ob devetih zvečer, ko je najlepše jesti :()