KAJ PA PARAOLIMPIJSKE IGRE?

     Francozi se niso izneverili svojemu artističnemu razumevanju hendikepiranih in so nam spet predstavili odličen show otvoritve iger. Najprej naj pohvalim prizorišče belega odra na trgu Concorde. Z belino odra so se dizajnersko skladali črni klavirji. Kot jin in jang.  Kot v življenju: vzponi in padci/pravilna telesa v zlatem rezu kot pri Leonardu Da Vinciju in amputirani udi rok in nog … Kakšen ples so uprizorili prefesionalni plesalci v belo/črnih oblekah, med katerimi so plesali ljudje na invalidskih vozičkih!! Noro, invalidski voziček kot plesni pripomoček. In inovativna izvedba slovite francoske šansonjerke Edith Piaf Je ne regrette rien. Paraolimpijski športniki ničesar ne obžalujejo. Genetsko ali po raznih nesrečah so ostali hendikepirani, vendar so s trdno voljo in vztrajnostjo živeli naprej in trenirali svoje telo do neslutenih sposobnosti. Um kot naš računalnik jih je vodil, da ne ostanejo v brezupu in temi, da se ne smilijo sami sebi in grejo optimistično naprej. Koliko pozitivizma je velo iz njih v mimohodu.

    Pevec Lucky Love, rojen brez leve roke, je svojo invalidnost spremenil v ustvarjalno silo, katerega pesem na otvoritvi je govorila o ljudeh, ki se začnejo zavedati lastnih predsodkov, kar vodi v njihovo samorefleksijo in prebujenje. Ker mi nimamo pravice soditi o njih, še manj obžalovati njihovo hendikepiranost. Mi je bilo všeč, kako sta naš sončni kralj in njegova partnerka Golob in Gaber navdušeno pozdravila našo reprezentanco. Zdaj že padajo kolajne naših paraolimpijcev, čeprav si po mojem VSI zaslužijo medalje.

 O SAMSKIH MOŠKIH IN ŽENSKAH

    Odličen angleški film z naslovom Lobster (Jastog)(HBO). Distopija o samskih ljudeh, ki si morajo v posebni instituciji najti novega partnerja, sicer jih pretransformirajo v žival, ki si jo sami izbererjo?! Glavni junak si za razliko od drugih, ki bodo psi, volkovi, mačke, izbere jastoga. Črn humor, kako pari blefirajo, da so se našli, da si pridobijo privilegij dvoposteljne sobe in drugih priboljškov.

    Za razmislek o vse večji samskosti in samotnosti ljudi. Na Japonskem ženske uprizarjajo poroke brez ženina, v parkih objavljajo svoje življenjepise in iščejo ženine. Nič več sejem ničevosti ampak sejem samskosti! Po Marcelu ZELO ZA!

 PRIHAJAJOČA JESEN

    Veter že začenja vrtinčiti rumenorjavo listje. Svetloba upada, srce počasi preplavlja melanholija.

    To je moj medij, saj sem rojena v tem mesecu. Se smejimo, da je del naše družine zakupil september, saj je Brin rojen 1. septembra, Jan na sredini 14. septembra, jaz pa zaključujem mesec 29. septembra. Naš enoletni slavljenec in hozentregarček je zgleda budist, ker je velik kip Bude, ki ga imam na vrtu, božal po glavi in trebuhu. Hari Om, Brin.

 

                        

Jesen pri Darivayi

    Po Igu in okoliških vaseh sem natrosila mavrično listje vabil na predstavitev naše skupine. Me prav zanima, kje so končali pri prejemnikih. Med ostalo prejeto pošto, so sploh prebrali vsebino ali samo videli mavrične barve, potem pa jih vrgli v koš z ostalimi letaki ali pa se še vedno valjajo kje po mizah med računi, kruhom in klobasami? Zrnec v reklami rohni Na POL, jaz pa pravim Na POLNO! Če ne uspe prvič, bo pa drugič, tretjič, desetič ...

               

 

Jeziti se ali ne jeziti se (to je zdaj vprašanje)

Za uvod bom navedla odlične misli Gorana Vojnovića, ki si v Sobotnem Delu dopisuje z Esadom Babčićem o jezi: “Dane Zajc je v svoji pesniški prispodobi našo jezo upodobil kot črnega bika, ki rjove v noč, a ga nihče ne sliši. Umolkni veliki črni bik, nam govori pesnik, a mi ne umolknemo, temveč rjovemo naprej. Ta črni bik je proispodoba našega osamljenega sveta, v katerem jezni ljudje rjovejo v prazno in večina njihovih klicev ostane neodgovorjenih… Midva, dragi prijatelj, vsaj drug drugemu odgovarjava, na te najine klice na pomoč, medtem ko večina ljudi zaman skuša koga priklicati. Kamorkoli pogledaš, vidiš množice jeznih ljudi, protestirajo, razbijajo, napadajo eni druge, a se zdi, da veliki črni bik le rjove v noč. Morda je bil Pero Musevski, ki se nikoli ni jezil, že onkraj jeze. Kdor izgublja, se sme jeziti, kdor pa se preda, se nima več za kaj jeziti. Zato je morda dobro, da se mi še  vedno jezimo. Morda to pomeni, da se še nismo predali. Morda se z jezo ščipamo, da začutimo bolečino in se prepričamo, da smo živi.”

V duhovnem svetu je jezo seveda treba preseči, razrešiti in jo nadomestiti s pozitivnimi mislimi osvoboditve, ljubezni, zaupanja, sprejemanja neizogibnega. Ko si duhovno visoko, naj se te jeza in frustracija sploh ne bi mogle več dotakniti. Ker pa smo še vedno močno vpeti v materialni svet, ima jeza lahko tudi pozitivne vplive. Na primer v psihoterapiji, da postaviš meje v odnosih. Kot je jok sproščanje žalosti, je jeza čustvo akcije.

 Ali da poveš svoje mnenje na glas, če meniš, da se ti godi krivica. In se razelektriš, očistiš, čeprav za ceno nižje vibracije, ki se pri tem sprosti. Jaz osebno si kar dovolim biti jezna, pa četudi je to znamenje ovir v duhovnem razvoju.

Kako se zdravim jeze? Kričim v avtu, zahajam v gozd in se pogovarjam sama s sabo, pišem jezna protestna pisma… Ko se pomirim, sem sposobna mirno skomunicirati situacijo in jo poskušati razrešiti v skupno dobro.

Tako jaz. Kako pa vi?

Jasno je, da jeza ni edini dokaz, da bi se morali uščipniti kot dokaz, da smo živi.

Moj črni bik bo še vedno kdaj rjovel v črno noč. Morda se bo srečal s tvojim in bosta na nebu zaplesala v ozvezdju Bika.

 

 

Opravičujemo se za pozen odgovor

 

    Najbrž ste že tudi vi kdaj prejeli tele znamenite besede uradnega organa, ki naj ga opere krivde za predolgo čakanje na njihov odgovor. Pred tem seveda prejmemo avtomatski odgovor, da se zahvaljujejo za našo pošto in da nam bodo odgovorili “v kratkem”.  Jaz sem na knjižnico 18. junija poslala ponudbo za predstavitev naše skupine Darivaya o metodah samozdravljenja, ki jih po našem mnenju v teh ponorelih časih izgorevanja za kapitaliste in bombandiranja farmacevtske industrije še kako potrebujemo. Opa, nič po svoje, ižanska knjižničarka je rekla, da naj najprej napišemo kratko ponudbo predstavitve, potem bo pa centralni “svet”, ”odbor” ali kakorkoli se že imenuje, sklepal o primernosti za javnost. Knjižnica je tak velik, okostenel mehanizem, v katerem so se enostavne operacije izposoje digitalizirale, čim pa gremo v kompleksnejše projekte, kot npr. Mesto bere ali organizacijo predstavitev, se pa zalomi.

    Zaposleni so zavarovani z zgoraj omenjeno avtomatsko obrambo. Če se kakšen jezni obiskovalec pritoži, pa zagotovo izvlečejo iz rokava “passe partout”, da so preobremenjeni, da jih je premalo itd. Če  se samo spomnim, kako so mene bombradirali v službi, če nisem “v kratkem” odgovorila na kakšen mail. Skoraj dvomesečni rok zagotovo ni kratek, zato dajem ižanski in centralni knjižnici eno veliko piko.  Legendarni Stare bi rekel: Fej vas bodi!

 

 

 

 

 

Marketinške pogruntavščine

    Kaj si kaj mislite o oglaševalskih zamislicah kreativcev, kot je geslo “Mu” za mlečne proozvode ali v zadnjem času “debilne reklame za Hofer (še posebej omizje reklame Ljubim žareka??). Odločno protestiram zaradi oglasa Jureta Zrneca za nižjo naročnino na pol za A1. Če misli, da je zloraba vadbe joge za banalno znižanje računOM telefonskega operaterja zabavna, se moti.  Eno je barvanje ograje v značilni slovenski tekmi s sosedom, ali pa hoja po strehi ob reklamiranju A1, drugo pa je vlogo guruja in joge na splošno takole zlorabiti za trganje računa na pol. Še en Fej za Zrneca oz. za A1.

    Olimpijske igre še kar odmevajo. Chapeau vsem sodelujočim, videli smo veliko veselja, pa tudi solz. Še enkrat čestitam Francozom za zaključno slovesnost. Dokazali so, da je tudi scena na stadionu lahko prefinjeno artistična. Kašna subtilna zamisel poslati zlatega moža na Zemljo iskati začetke olimpijskega duha ob napevih Apolonove arije, pri kateri pianist igra na navpičnem klavirju. Pa izredne plesne točke artistov na krogih, ki se na koncu združijo v olimpijske kroge. Spektakel za oči in dušo!

    V to idilo trešči holivudski duh, ko se Tom Cruise spusti z neba, da bo v Misiji nemogoče odpeljal olimpijsko zastavo v LA. Čisto drug spirit in feeling. Sicer pa velja, da je lepota v različnosti, a ne?