Z rakom spet zapleševa tango okrog rentgenskega aparata. En korak naprej, roka gor, mehka, nič pomagat, a boli?, mirna bit, korak vstran, z roko objemite ploščo, super, gremo … In potem žarek diagnoze, ki ti prinese dobro al pa slabo novico. Men vsako leto že 16 let dobre novice, da ni sledu ponovitve.
Drgač pa rak kar kosi med nami, me je prizadela novica, da je umrla Jožica Mestnik, predana vodja skupine za samopomoč LJ. Še pred 2 leti sva oblikovali topel večer z zmagovalci nad tem messengerjem teme in zla. Kdor ga premaga, je trenutni zmagovalec, zazdravljenec, kdor ne, stopi na težko pot zdravljenja in tudi pogube. Je pa ta bolezen veliki izenačevalec, udari po otrocih in starih, bogatih in revnih, ne izogiba se niti kraljeve družine. Me zanima, če ima kraljevski rak kakšno drgačno obliko kot rak nas plebejcev. Je morda modre barve al ima kronco na glavi?
Denar sicer lahko pripomore, ne more pa delat čudežev, če se celični veseljaki že raztrosijo po celem telesu. Na koncu pomaga samo še paliativa, sam kaj ko pri nas še ni tako dobro razvita. Zato bomo na referendum glasovali za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, če so bolečine nevzdržne in terminalne. Ker imaš pravico do dostojne smrti. A se res lahko iz ljubezno do življenja še premisliš, kot modrujejo nasprotniki tega, in si podaljšaš trpljenje v izogib zlorabam in da bo zadoščeno poslanstvu medicine, ki je zdraviti. Pa ja ne za vsako ceno?
Vojne vihre vihrajo še bolj. Ga ni, ki bi zaustavil morijo. Gre za velike denarje vojaške industrije. Morilci se smejijo v brk tendencam OZN, Evrope, humanitarni pomoči, World Central Kitchen …. Mi pa stojimo in gledamo! In smo sokrivi! Pa ne vsi. Igralka Draga Potočnjak se je odločila protesno štrajkati z gladovno stavko v Mladinskem gledališču. Saj to ne bo vplival na morijo na Bližnjem vzhodu, je pa indivudualno naredila veliko stvar zase in za nas, ki jo spremljamo. Pa naženimo še zdravnike, ki štrajkajo že dobre 3 mesece, da s tveganjem za svoje zdravje takole dokažejo svoj prav. Saj so zdravniki, se bodo že med seboj pozdravili, a ne?
Na knjižni polici
je končno pristal Miha Šalehar s sociološko šudijo o “mokri” kulturi našega naroda in svoji izkušnji “boja na požiralniku”. Kako iskreno izpove svoje opijanje in zdravljenje. Brez zunanjih gurujev in coachev, sam, s svojim višjim ali treznejšim jazom Miha pripravi malega Miho, da najprej ozavesti svoje popivanje, se preizpraša zakaj in ali ni bilo dovolj, in se potem odpravi na osovražen boj “absinenta” s prijatelji- pripadniki piva in šnopca. Tukaj ostaja več in manj sam, najti mora svojo novo identiteto, noče pa nikomur posiljevati svojega mišljenja. Iskreno, duhovito, brez olepšav! Na jogo sem hodila z njegovo zadnjo partnerko, ki je tudi ilustrirala njegovo knjigo. Neja, vesela sem zate in za vajino hčerko, da je Miha našel moč v sebi, da premaga to zlo, ki je alkoholizem. In ala ti vera, da si mu stala ob strani, ko je še pil in se egoistično izdvajal iz vašega družinskega življenja. Verjela si vanj in potrpežljivo čakala, da sam pride do spoznanja, da je dovolj. Ni še rekel zadnje besede glede krigle rujnozlatega, a verjamem, da bo ta vse manjkrat v njegovih rokah.
