Med rojstvom in smrtjo (Poklon Ženskam in Materam)

 

*Svetilnik sem. Na koncu kopnega kažem pot zablodelim ladjam.

*Drevo sem. Bdim nad svojimi ljubljenimi in jih varujem pred ujmami.

*Uho sem. Čakam na klic o novem življenju ali o prehodu duše domov.

*Tam ne bo več spomina, bolečine, uvenele kože, praznega pogleda.

*Samo blaženost in puhasta belina. Izpolnjenost in radost.

*Opazujem utrujeno telo svoje matere. Telo, ki me je v hudih porodnih mukah rodilo.

*Zdaj je opravilo svoje in se odpravlja tja daleč, domov, v maternico sveta.

*Tudi sama je bila porojena iz te svete točke izvora.

*Opazujem okrogli trebušček svoje hčerke, v katerem brca novo življenje.

*Tudi to bo moralo skozi ozek predor iz enega v drugi svet.

*O blažena ljubezen in svetloba, ki tke zlato nit med rojstvom in smrtjo.

Na veke vekov!

Kaj pa Shakti?

Učiteljica Shakti-ja Nina Jenšterle je takole zapisala:

»Shakti predstavlja ženski princip in je gibanje zavesti. Shakti oživlja s svojo življenjsko energijo vse, kar je; je prvobitna vibracija celotnega življenja. Manifestira potencial, udejanja karkoli. Shakti je dih življenja, je božanska Moč in Velika Mati. Shiva je plesalec in Shakti je ples. Med seboj sta popolnoma soodvisna. Ko plesalec preneha plesati, plesa ni več; in plesalec ni več plesalec. Plesalec in ples se lahko zgodita samo skupaj. Shakti je ples življenja.«

Že nekaj časa plešem ta ples življenja z drago učiteljico Anko. Kar žari od prelepe ženske in ženstvene energije. Ko zapoje, nas pa sploh ponese v višave. Preplavlja me milina in radost giba, zavedanja o lepem. V mislih se povezujem s tuzemsko Materjo in Veliko Materjo. In z vsemi ženskami na svetu, kot prinašalkami ljubezni, svetlobe in novega življenja…

 

Dan potem

»Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, so bile zgodovinske Kučanove besede ob osamosvojitvi. Naše sanje so bile, da si zgradimo dom tudi če je malo v  hrib, da imamo vrtiček ob potoku, da bomo zalivali pridelek … Pa nas je zadela božja roka, ki pravi, da  smo preveč zlorabljali naravne vire, gradili kar po dolgem in počez tudi na poplavnih področjih, denar, namenjen čiščenju vodotokov, namenjali raje gradnji krožišč in asfaltiranju, ki je mnogo bolj na očeh pred vsakokratnimi županskimi volitvami. Narava pa slej ko prej izstavi račun za tako početje. Petstoletne vode so izbrisale mostove, poti, preplavile kleti, garaže, stanovanja, odnesle hiše, ki so jih lastniki skrbno gradili leta in leta. Zdaj so ostali brez vsega, končali v telovadnici na tleh na žimnici ali pri sorodnikih, prijateljih … Narava je prečistila svoje žile in nam dala lekcijo. Grozovito, travmatično. Hvala bogu, da sta se v ljudeh prebudila solidarnost in  sočutje. Nešteto prostovoljcev hiti na pomoč, Golob si je nadel športno opravo in priletel z ljubezenskih počitnic na Grčiji. Priletela je von der leyenova in stiskala roke poplavljencem, še Janša je poziral z lopato. Lepo in prav! Potrebna je moralna podpora, potrebna je tudi finančna pomoč, ki jo vlada propagira in upam, da jo bo res uresničila. Ker ko kamere ugasnejo, ko pridejo na meni druge pomembnejše novice, ljudje ostanejo sami s svojo nesrečo in bedo. Spomnimo se samo sanacije vodotokov v Železnikih, nedokončanih del na Gradaščici in Malem grabnu ali primera na Hrvaškem po potresu v Petrinjah?

Nekdo, ki res razume fizično in moralno razsežnost naravne katastrofe, je duhovnik Martin Golob. Ne da bi se slikal na FB je šel s prostovoljci pomagat na Koroško. »Zakaj niste tega objavili na FB«, ga sprašuje Slak. Ker to ni čas za poziranje in hvalisanje, ker nimam srca, da bi se imel fajn in šel na Triglav, kot sem nameraval, ker je čas za dejanja in ne govoričenje, ker ne veš, kaj naj rečeš ljudem v stisku (Saj bo bolje??) Skromno in srčno. Kot je srčen Denis Avdič in njegova ekipa, ki je v nekaj dneh zbrala skoraj 2 milijona solidarnostnih sredstev. »Vesel sem, da sem prišel v Slovenijo in našel svoje poslanstvo, da pomagam ljudem v stiski«, je povedal. Ker tudi sam je nekoč bil in stiski, v kateri je pribežal k nam.

Res je, če kaj, lahko ljudje v taki kataklizmi pokažemo najboljše, kar je v nas, to je solidarnost in sočutje. Vsi smo eno, tudi jaz čutim plazove, ki grozijo, na tone blata v stanovanjih, uničene naprave in pohištvo, nesrečo in obup ljudi.

Ampak v sebi moramo ohraniti moč, da nas brezup ne odpelje. Da smo tu za pomoč potrebnim, da smo svetilniki v temi, kot pravi moja zdravilka.

Narava nam sporoča: »NISMO V REDU. Nisem vaš sovražnik. Sem zgolj glasnik. Vaš zaveznik. Sem sila, ki bo vrnila ravnotežje. Sedaj me morate poslušati. Kričim, da vas zaustavim. USTAVITE SE. UTIHNITE. POSLUŠAJTE. Sedaj poglejte v nebo. Kakšno je? Kakšen je zrak? Poglejte v oceane. Kakšni so? Poglejte reke. Kako so one? Poglejte zemljo. Kako je?!

In še pred tem, najbolj pomembno vprašanje. Poglejte vas same. Kako ste vi?!

Ne morete biti zdravi v bolnem ekosistemu. Ustavite se! Prisluhnite moji modrosti. Pomagala vam bom, če me boste poslušali.«

Voda danes, mirna in krotka

Voda v času poplav, rjava in divja