Tango

Lojz in tango

Vse, kar vem o tangu, izhaja iz pripovedovanja prijateljice, ki je plesala tango, nekaj pa iz knjige Brine Svit, ki je vneta tango plesalka. Imam tudi CD kitarista Piazzole. Glasba mi je bila od vedno všeč, ker je ambientalna, polna čustev, prikrito zadržana,elegantna. Spominja me na črnega panterja, ki se pripravlja na skok.

Pa me te dni na vikendu obišče en vneti plesalec tanga in mi pripoveduje o svoji ljubezni do tanga. »Ženska mora v popolnosti zaupati plesalcu, zato mora biti moški popolnoma zbran. Tukaj ni nobene zajebancije. Zato na milongah tudi ni nobene alkoholne pijače. Plesalci smo lepo urejeni in spoštujemo en drugega. Če kdo misli, da gremo po plesu na seks s soplesalkami se zelo moti. Pri tangu gre za druženje, za trenutno čutenje, improvizacijo. Eni plesalci ti ležijo bolj, drugi manj. Odnosi med moškim in žensko so čisto primarni. Vržeš oko na žensko, ona ti da znak in potem se popeljeva po plesišču. Ker sem glasbenik in se učim tudi špansko, si včasih pesem tudi potiho zapojem. Večini plesalk je to všeč, zadnjič pa neki Italijanki to ni bilo. Mi je zabrusila: A boš plesal, a boš pel? Ker prihajajo tangoisti iz vseh dežel in ker moje ime težko izgovarjajo, sem si nadel tango ime Lojz.«

So mer kar malo zasrbeli prsti na nogah. Morda se pa na stara leta res začnem učiti tale zanimivi argentinski ples?

O vriskanju

More, more, svugdje oko nas

Morje. Modro in zeleno, črno in spenjeno. Lenobno oblizuje skale ali pa jih obliva z divjo peno. Kot ljubimec, ki nežno ljubkuje telo ali ga divje vzburka, da kriči od naslade. Zame je kot praoče ali prabrat. Ko zaplavam vanj se mi srčna čakra poveže z njegovo bitjo. Pripoveduje mi zgodbe o nastanku človeštva, ko smo bili še majhni zametki zelenih alg.

Pripoveduje mi tudi zgodbo o Atlantidi, ki pravi, da je v davnih časih obstajala bogata in mogočna otoška civilizacija, tako širna, da se je razprostirala sredi oceana, na katerega robu je Atlant z rameni podpiral nebo. Zato se je ocean imenoval Atlantski, civilizacija pa Atlantida.

Prebivalci Atlantide so častili bike in boga morja; bili so odlični pomorščaki in njihov vpliv je segal do obal Sredozemlja, vse do Egipta in Grčije.

Za tisti čas so imeli visoko razvito kulturo: bili so izobraženi in ponašali so se z umetnostjo arhitekture in z metalurgijo. Kljub vsemu svojemu bogastvu so hoteli več in več in ta pohlep jih je naredil za ošabne zavojevalce, ki so sanjali o prevladi nad Evropo in Bližjim Vzhodom. Na koncu je to  nagnjenje k skrajnostim povzročilo njihovo uničenje.

Bogove je kaj kmalu minilo potrpljenje in odločili so se, da bodo ljudstvo Atlantide kaznovali zaradi njegove velike ošabnosti. Tako so se vode oceana dvignile v velikanskem valu in v eni sami noči je civilizacija Atlantide izginila v morju in za njo ni ostala niti sled.

Morje je bilo tudi tam, ko je Krištof Kolumb priplul po njem in odkril lepi novi svet. Ljudje pa so si pokorili lepe nove ljudi, Indijance, ki so živeli tam!?

Morje torej ostaja, mi ljudje pa se koljemo na njegovih obalah. Še sanja se nam o vseh njegovih podvodnih lepotah in svetovih. Po njegovi površini brenčimo s svojimi stroji in ga zastrupljamo z bencini in olji. Kdo ve kakšno strašno maščevanje kuje v svojih nedrjih?

Izpoved čistačice Fate

Ime mi je Fata in ove godine sam se odločila, da grem čistit mal tam gor na more, u kamp Lanterna, izmedju Novigrada i Poreća. Plaća ni kaj posebnega, a jebiga, treba je proživit.

Šefe mi je predstavio moj radni alat, mam ena taka velika kolica sa svim vrstama metala in cunji. Sam mislila, da mi bo fajn na moru, da se bom lahko malo okupala i bla na svežom vazduhu. Ampak tile turisti su od vraga. Ujutro fino izperem tla sa šlaufom, a oni mi stalno hodaju po cjevi. Onda namjestim toaletni papir, drugi dan već nestane. Jao, kako je moguće da ova raja toliko sere i piški. Vidi se, da neki ne znaju ćemu služi ćetka pored školjke, jer sledi svojih govanaca ostavljaju na školjci. Kad se tuširaju, svugde poplava … U mušlu ostaje duga kosa ili dlake od brijanja. Da ne omenjam ostataka od jela kad peru suđe. Bože moj, kakav je ovaj svijet. Od vani uj od nutra fuj. Sam si rekla, Fata moja, nikad više za čistačicu v kamp, bolje ti je čistiti u nekom dečjem vrtiću ili kancelariji. Neka si nađu neku drugu budalu, da čisti ovim turistima na moru!

Od bledomodre ženske pisave do Mahlerja

Sladko-grenki dnevi sanjarjenja. Te dni me kar nekam odnaša kot list v vetru.

Zgodila se je arbitraža in znana hrvaško-srbska mantra Ne priznajem ovaj sud.

Pod roke in v ušesa mi pridejo trije umetniki: nemško pišoča literata, rojena v Pragi, Rainer Maria Rilke in Franz Werfel, ter veliki skladatelj Mahler, ki je tudi rojen na Češkem.

Zdi se, da je poetična in trpeča slovanska duša, pa če je še je cepljena na židovske korenine, odličen micelij za uspevanje v nemško govorečem svetu.

 

Najprej Gustav Mahler. Ken Russel, ki je tudi sam ekscesni umetnik, je v biografskem filmu o Gustavu Mahlerju prekrasno upodobil njegovo trpečo umetniško dušo. Ko Mahler z ženo potuje z vlakom, se bliskajo podobe iz njegovega življenja. Ne manjka belih podivjanih konjev, v čipke oblečenih malih deklic, na vodni gladini plavajočih partitur, krst, aluzij na njegovo židovstvo, ki naj bi se mu odrekel v zameno za direktorsko mesto v dunajski operi. Vmes pa krho-mogočna glasba adagietta 5. simfonije tukaj.

Potem Franz Werfel, češko-judovskega-nemškega rodu. Prebrala sem njegovo knjigo Bledomodra ženska pisava, ki jo zelo priporočam v branje. Pa pazite se, če prejmete pismo z bledomodro žensko pisavo, ker vam lahko usodno spremeni življenje!

Je napeto zasukana ljubezenska zgodba v soparnem ozračju vse bolj antisemitsko razpoložene Avstrije na pragu druge svetovne vojne. Odlomek iz knjige govori o srečanju med Vero in glavnim junakom Leonom, osemnajst let po njunem skoku čez plot. Leon izve, da je takrat zaplodil otroka, ki pa je kmalu po rojstvu umrl.

»Bil je fantek, je rekla Vera, star dve leti in pol. Leon je gledal globoko v zemljo pokopališča. Tam so, raztresene v črni prhlini, ležale drobne kosti, ki so prišle iz njega. Hotel je kaj reči. Na primer: »Vera, samo vas sem ljubil«. Ali pa: »Bi še enkrat poskusili z mano?« Niti besede ni rekel. Ko se je nato, veliko pozneje, obrnil, je bila Vera že odšla. Nič ni v temnem prostoru ostalo od nje. Le osemnajst nežnih čajevk, ki so stale na mizi, je še vedno ohranjalo ostanek njene svetlobe. Vonj, ki ga je tema ohrabrila, se je dvigal v krožnih, rahlo gnilobnih valovih. Leona je peklilo, da je Vera pozabila ali zavrnila njegove vrtnice …

In nazadnje Rainer Maria Rilke, lirik in mistik, ki ga imam tako rada.:

Sled

To telo nisem jaz,

je le moj dom,

iz katerega letim kot ptica

v samoto med visoke, ostre skale,

na katere se kot puh lovi tišina.

To telo je nema govorica –

prastara pisava,

ki s podobo kaže,

za kar ni izraza.

Človek pa je iskra v vzbuhu isker

in v naslednjem hipu pepel –

na občutljivi plošči nenehne preobrazbe

neponovljiva sled,

ki za vedno ostane.