Ljubim te in te varam...

Kar paradoks, tale trditev… To je sicer naslov knjige poljske terapevtke židovskih korenin Esther Perel. Po svetu je znana kot ena najbolj izvirnih in upoštevnih družinskih terapevtk. S knjigo Erotična inteligenca se je takoj zavihtela na seznam bestselerjev New York Timesa.

Res je že bil čas, da nekdo poleg »čustvene inteligence« obdela tudi »erotično« inteligenco. Partnerski odnosi so ena najbolj kompleksnih zadev, kjer se mešajo arhetipi, kultura, filozofija, ontologija, psihoterapija itd.  

Človek po eni strani potrebuje varnost, pripadnost, bližino, stabilnost, poznano, po drugi strani pa ga žene želja po avanturi, neznanem in skrivnostnem … Pa smo tam! Današnji čas potrošništva nam ponuja vsak dan nove in privlačne izdelke. Zato smo tudi pri našem erotičnem življenju vse bolj zahtevni in drzni. Seksualna revolucija je naredila svoje, kar velja tako za moške kot za ženske. Vodi nas želja po draži, tudi za ceno, da nas bodo zasačili in da bo naš partner zato trpel, ker nam ne bo mogel več zaupati …

Varaš lahko v mislih in fantazijah, virtualno preko spleta ali pa s konkretnimi osebki, ki so ponavadi popolnoma drugačni od tvojega partnerja. Taka zveza ti odkrije že pozabljene dele tebe samega ali dele, ki jih sploh nisi poznal. Npr. ženska, ki jo seks doma sploh ne zanima več, se prelevi v pravo Lilith, ali pa moški, ki doma iz spoštovanja do partnerke ne more več ordinirati, si plača po več prostitutk za skupne užitke.Če pa bog ne daj pri varanju naletiš na "pravo" ljubezen, moraš prevrednotiti obstoječi partnerski odnos.

Esther s svojo lucidno duhovitostjo razkriva tančice tabujev, tematiko varanja in poliamorije obdela z gledišča varanega in osebe, ki vara. Ne sodi in ne pridiga. Parom, ki pridejo k njej na terapijo, pomaga razumeti razloge,zakaj je prišlo do varanja. Pravil ni, vedno so samo rešitve znotraj konkretnega para.

Toplo priporočam, da si ogledate kratke filmčke s tole zanimivo Ester na Youtubu. Malo se boste nasmejali, precej pa zamislili o svojih partnerskih zvezah!

Male smrti

Hm,hm, kot da se smrti lahko razdeli po velikosti, npr. small, medium, large, XL.

Ta izraz sem prvič slišala pri doktorici Urški Lunder,  pionirki uvajanja paliativne oskrbe. Pravi, da je rojstvo veliko bolj travmatična izkušnja od smrti in da ljudje, ki preprosto živijo, tudi lažje »zdrsnejo« v smrt.

Zadnjič na jogi sva s kolegom, ki je približno mojih let, govorila prav o tem. Oba se počutiva še mladostna in »elastična« in potem on izreče tele besede: »Do nedavnega sem mislil,  kako sem v formi in sploh nisem razmišljal o umrljivosti. Potem je pa priša »depra«, pa trganje po kosteh,  pa omejitve pri izvajanju asan, noro…«

Welcome to the club. Že v Svitanjih sem se spraševala, od kod pride vila staranja, ki nam na obraz nariše gube in pege, razredči lase, udari na redkost kostne mase, pospeši rast raznih cist in polipov in še in še… In to v družbi, kjer nas z oglasi pitajo o lepoti »zrele« kože, o čudežnih  preparatih za bolečine v kolenih Nodol in Voltaren, o dobrotnih optikih, kjer plačaš ena očala in dobiš zraven še ena, ali pa popust v višini svoje starosti. Starost je odrinjena na obrobje, v domove za ostrele, če imaš toliko v denarnici, da si jih lahko privoščiš, ali za vrata stanovanj, v katerih živorarijo upokojenci, ki komaj lahko preživijo s svojo bedno pokojnino.

No, če se vrnem k malim smrtim, je to počasno ugašanje nekdanjih sposobnosti. Zame je bila tako prva mala smrt, ko sem pri 40 morala začeti jemati tablete proti visokemu pritisku. In to jaz, ki sem bila vedno proti tabletam, ki jih moraš uživati vse življenje. Nato so prišla malo kasneje na vrsto očala. Začela sem z dioptrijo 1,75, zdaj sem napredovala že na prav dobro (4)! Potem je za petdeseti rojstni dan prišel rak dojke in globoka venska tromboza. Pa menopavza kot vsesplošno preurejanje organizma, ki te iz ženske spreminja v hermafrodita. Vmes je posegla še diagnoza o revmatizmu , letos pa še artroza gležnja.

Pravijo, da lahko vplivaš edino  na način, kako sprejemaš te življenske pojave. Trudim se, da sem pri tem čim bolj realna. Pred očmi imam na primer mamin primer malih smrti: iz indivudualne hiše v dom starejših občanov, od dejavne ženske padec v posteljno in nikoli več na noge, potem plenice, vse več hematomov zaradi tanjšanja kože… V obraz vse bolj postaja podobna punčki z velikimi modrimi očmi. Vendar pa se še vedno zna nasmejati in na vprašanje » A si v redu ?« odgovori s svojim klasičnim odgovorom »Seveda«.

Zato dragi moji, slavimo Male smrti z Velikim življenjem!

Je bil človek ustvarjen kot popolno bitje?

Je bil človek ustvarjen kot popolno bitje, in če DA, kaj je potem šlo narobe?  Ali pa je itak bil ustvarjen z napako in je njegov cilj, da se tekom eksistence izboljša. Ker kar je popolno, ne potrebuje več izboljšave, učimo se pa lahko samo na nepopolnem…

Tole vprašanje sva si zastavila s prevajalskim kolegom enkrat med kosilom. Po Katehezi je Bog ustvaril človeka po svoji podobi in naj bi bil popoln ter vesel. Ker pa je jedel pri drevesu spoznanja, je postal grešen in je poslal Jezusa Kristusa, da ga odreši tega greha. Tako nekako, ker nisem nikoli hodila k verouku.

Če pogledamo grške filozofe,  je Platonu dejanski cilj življenja vrnitev duše v svoje primarno stanje, stanje popolnosti, iz katerega je duša “padla”.

Moj prijatelj pa zagovarja tezo, da človek ni nič boljši ali višji od drugih bitij na svetu. Ima nagone, je agresiven in se vojskuje, ko je potreben, se razmnožuje. Navedel je znanosti, kot so fizika, kemija, fiziologija in biologija, ki pravijo, da življenje ni nič drugega kot rezultat fizikalnih in kemičnih procesov v organski strukturi, in da ne obstaja nikakršna življenjska sila, ki bi bila jasno ločena od fizikalnih in kemijskih sil, ki so jih znanstveniki odkrili v svojih laboratorijih.

Seveda vsak izbira, ali verjame v idealistično ali materialistično počelo sveta. Jaz sem vsekakor na strani idealističnega vira, ker verjamem, da je človek veliko več kot skupek mehanicističnih vzgibov in odzivov, na katere ne more vplivati. Verjamem v individualno pot osebne rasti, v dviganje zavesti, v sočutje, v sestrske duše, ki jih srečaš na poti. 

In samo po tem se človek razlikuje od genoma polža, gosenice ali človeške ribice.

Kdo so Paraziti?

Ekspresno sem si morala ogledati tale korejski film, ki je letos odnesel toliko oskarjev.

Je zelo nenavaden, hecen in žalosten obenem. Govori o družini, ki životari v pol-kletnem stanovanju, ki si ga deli s paraziti (=ščurki). S svojo iznajdljivostjo se kot terapevtka, učitelj angleščine, gospodinja in voznik limuzine infiltrirajo v bogato korejsko družino. Odličen je portret naivne in nevrotične gospe Velikega doma. Veliki ljudje male povzpetnike identificirajo po vonju, pravijo da »smrdijo« kot ljudje na podzemni… Proti koncu postane zelo krvavo in pride do obračuna med bogatimi in revnimi. V hišo se vselijo novi bogatuni, revni pa še naprej sanjajo, da bodo nekega dne živeli v tej hiši…

Nenavadno, presunljivo, resnično.