A smo se za to boril?

Leto 2020 se je obetalo tako lepo, okroglo, sodo …Zadnji dan prejšnjega leta se ni začel lepo, ko sva s sestro in oslabelo mamo prebili na Urgenci. Naslednjega dne je na Urgenci pristal še J.

Potem je prišla koronica in vse pretumbala. Misli, objeme, odnose … Prekrili smo si usta, da nič več preveč ne govorimo, da nič več ne pojemo, da se nič več ne objemamo … Povsod vidim križe, tukaj ne smeš sedeti, tukaj se ne smeš igrati, tukaj se ne smeš približevati … Ne, Nak, Njet, No, Forbidden, Défendu, Vietato…

Ok, rečmo, da je to višja sila ali šiba božja, ki nam je bila poslana po božjem načrtu.

Kaj po po človeškem načrtu?

Ob 30. obletnici naše samostojne države se sprašujem, a smo se zato boril:

• -       da mora Radio 1 zbirati za družine v stiski, da se prek RK zbira za zvezke

• -       da bi bilo brez Zveze prijateljev mladine nešteto otrok lačnih

• -       da se ukinjajo sredstva za nevladne organizacije

•        da je Sloveniji vseeno za digitalno in zeleno

• -       da naša vlada ne zna sestaviti verodostojnega načrta za črpanje evropskih sredstev

• -       da se pri raznih razpisih, kot zdaj pri 2. tiru, stalno goljufa (celo pri debelini asfalta in pri številu posekanih smrek)

• -       da nobene sistemske korupcije v zdravstvu ne znamo pravično obsoditi

• -       da dobri zdravniki iz drugih držav, ki jih tako krvavo potrebujemo, kmalu ne bodo mogli pri nas več zdravit, ker jim ne omogočimo, da bi naredili izpit iz slovenščine, ki ga, roko na srce, ne bi opravil tudi marsikateri Slovenec (na izpitu so morali razpravljati o urbanizmu in čebelarstvu??)

• -       da se tepta svoboda govora in neodvisno novinarstvo

• -       da se naša država prodaja Orbanu kot puloverji (je zadnjič izjavila klena Spomenka Hirbar)

• -       in še in še….

Ne bom se vozila na kolesu in zvonila, ampak mi zvonček razočarjanja zvoni navznoter, ko se ob tej obletnici razni politiki hvalijo, kako VELIKA je bila ta osamosvojitev, in ko vidim, kako bedno smo jo izkoristili oziroma zlorabili.

Vseeno se spomnim na pozitivne lučke tega leta:

• da imam družino, ki diha z mano,

•     da imam prijatelje, ki mi stojijo ob strani, me poslušajo in z mano sočustvujejo in soutripajo

•  da imam prijateljico, ki s čudežnimi rokami preganja témo v svetlobo

•    da imam drugo prijateljico, ki piše pravljice

•  da imam tam na hribčku na Bokalcah še vedno mamo, ki tiho sveti kot drobna lučka ...
  

Skratka, hvala vsem, ki dihate z mano. Za svojo srečo in počutje je pa itak odgovoren vsak sam!

 LEPE PRAZNIKE IN VSE DOBRO, dragi moji, ko boste „sami doma“ ali v družbi največ 6 odraslih ljudi!

                                     Je čas Miru

Ko so dovoljenje Sanje

In čas Akcije

Ko se moramo Prebuditi.

Najdite v sebi Žival

Ki bo vztrajna in neustrašna

In jo poženite v Dir

Šele takrat bodo maske padle.

Srečno in Pogumno novo leto 2021.

Pleksi steklo in Kaj nam pa morejo

Material, ki se te dni zelo dobro prodaja poleg mask in razkužila, je pleksi steklo. Pogosto ga vidimo na televiziji kot pregrado med gosti pa v trgovinah med blagajničarko in stranko. Vidiš, kako prej precej nepomemben produkt postane naenkrat številka 1.

Nov pojav na naših cestah so tudi kolesarji s kvadratnim nahrbnikom na rami. Woltki, prekarci, ki kot polžki v vseh vremenskih razmerah prevažajo hrano po domovih. Ko si je eden od njih na stopnicah Frančiškanske cerkve privoščil burek za malico, ga dobri bogec ni zaščitil pred policajem, ki mu je napisal kazen za nenošnjo maske.

Na temo dostave hrane si ogledam francoski film tedna. Kako znajo ti Francozi posneti prisrčen film z junaki s ceste, brez pretirane patetike, tudi če gre za resna življenska vprašanja. Tukaj se srečata neuki a bistri dostavljalec hrane na kolesu in ostareli doktor, ki je ponoči dežurni zdravnik na domu. Ker zdravnika useka v križu, ga pri pacientih nadomešča dostavljalec hrane, ki ga po telefonu usmerja nepokretni zdravnik. Smeha polna kapa v kakšnih situacijah se znajde. Na primer pri bogataših, ko ga obtožijo, da je šušmar in se možato postavi zase, da so v njegovi družini že dve generaciji zdravnikov. Ali pa pri stranki, ki ji prvič dostavi morsko hrano, drugič ga pa pride zdravit na dom. Si mislim, da bi takle film zelo rada gledala na silvestrovo namesto tistih limonad o romanci na Božič in Božičnih željah in Čudežu na nevem kateri cesti …

Koronica še kar divja med nami. Na Kongresnem trgu se vije dogla vrsta čakajočih na brezplačni test, da bodo, kot pravijo, lahko obiskali svoje domače. Če ste prebrali od Izarja strip, veste, kako se koronček Jeff bori, da bi postal navaden nahod in da mu ljudje, ki jih napade, ne bi umirali. Zdaj se je malemu korončku pridružil še Big Brother iz Velike Britanije. Ki je seveda tako kot se pri Angležih spodobi, še bolj imeniten kot običajni vuhanski ali evropski. Brexit je pa le postavil mejo med Britanijo in Evropsko unijo, tako da zdaj lahko velikega brata ustavimo na meji pri Dovru in v zraku. Brez slabe vesti. Kar imejte ga, si mislimo Evropejci, a ga že imamo tudi mi, ker je že pri naših sosedih, v Italiji.

Prevajalska aritmetika

Pred časom sem pisala o čustveni aritmetiki. Danes pa je na meniju prevajalska aritmetika. Z našo projektno vodjo nekaj mešetariva glede prevodov, ki jih moram prevzeti. Ker je stiska z roki vse večja, me vse bolj stiskajo ob zid. Napišem, da naj mi ne računajo dnevne norme 4 strani neto, ker rabim še čas, da prevod še enkrat preberem in poenotim. Pa se v debato vključi naš omniprezentni direktor. Kaj? Da rabim za 32 strani še en dan za finalizacijo? To pa ne gre! Pa mi začne s svojim matematičnim in kapitalističnim umom dokazovati, da so za vse prevajalce pogoji enaki! Da če si starejši bi moral delat hitreje in ne počasneje. Da je sicer kakovost pomembna, a norma je norma. Saj nisem pričakovala nič drugega a vseeno malo boli ta suhoparni kapitalistični duh. Kot da smo stroji! Ti kar delaj Darja po 6 ur in še kakšno soboto, si pač sama kriva, da v skladu z občim pravilom ne delaš hitreje ampak počasneje. Vmes si pa privošči kakšen Merci iz XXXL kolekcije, da ti bo lažje, hihi.

Kaj nam pa morejo

Za konec pa nekaj romantičnih prizorov s terena. Ni lepšega, ko se na sprehajalnih poteh ob pol petih prižgejo oranžne lučke.

Takrat vsem, ki jih imam rada, pošljem dobro misel.

Na žametnem nebu pa se istočasno odigrava simfonija planetov.

 

Sreča na vrvici

 Valdoltra for nothing

Naslednji dan po hudi uri na naši obali, imam kontrolni pregled v Valdoltri. Res je, da sem obvestilo dobila še za časa svobodnejših korona časov, preverjala pa tudi nisem, ker je pisalo, da pokličeš samo če nisi zdrav. Veselo zakorakam čez primorske potoke, ki se valijo s hribčkov. Na kapiji začne striček brskati po spisku dnevnih pacientov. Ja gospa, niste na seznamu. A niste dobili nobenega obvestila o preklicu. Nak, nisem, si mislim, zakaj bi drgač prišla sem. Vseeno se me usmilijo in me pustijo do sprejema. Prijazna deklica pravi, da so mi prejšnji teden poslali obvestilo o preklicu današnjega pregleda. No, res nisem nič dobila. Za kdaj ste me pa zdaj naročili? Ja, gospa, vse preglede smo prestavili na nedoločen čas. No, pol mi je pa itak vseeno, če nisem dobila pošte.

Mislim si, hihi, sem pa le prišla iz svoje občine, na meni tako drago morje. Je črnomodre barve, nad njim sivi oblaki, proti Hrvaški se pa že lepo jasni. Hrvati imajo povsod srečo. Pofotkam tele ladjice. Na prvi fotki so še svobodne. Na drugi so pa že ujete v mrežo, kot mi, ujeti v lovke tele korone.

 

Koliko je v nas še ostalo humorja? Na FB naletim na odličen strip Izarja Lunačka: Če vas zanima, kako so se rojevali mali korončki in kakšno bitko bijejo za ohranitev svoje vrste, si nujno preberite tukaj.

Ko hodim po mestu, mi v oči pade tale skulptura.

Kar nagonsko začutim, da je simbol moči in vztrajnosti. Taka moraš biti, draga Darja v teh časih. Nabiltati se in ne popuščati. To je kot akupunktura, dobiš, kar potrebuješ v tisto točko, ki jo potrebuješ …

Mesto je okrašeno, nekako samotno, čeprav se po ulicah sprehaja nekaj družin. Ni vinčka, ni štantov, ni pogovora s prijatelji… Še povodni mož ne ugrablja več lepih mladenk, da bi z njimi zaplesal med valove. 

No, smo pa vsaj zdravi! Kje je pa tista sreča iz naslova? Vsak jo mora pač sam najti.