Iskanje pobeglih prašičkov in goloprso fotografiranje

Na Zahodu nič novega, razen da po Sloveniji iščemo pobegle prašičke in predsednico/predsednika države. Marta Kos bo vsemu kos, N. Pirc Musar za razliko od  anemičnega Pahorja ne bo tiho, SD in Levica pa hočeta solirati pri kandidatih. Golob (od zdaj naprej ga bom imenovala Libero) z lahkim korakom stopa po rdeči preprogi na vrhu G7. Ves je frkoten, ne bom rekla samovšečen, malo pa že.Od EU je že pokasiral negativen udarec, ker sta Ukrajina in Moldavija postali kanidatki za EU in po levi prehiteli Bosno. Voditelji na vrhu se odločijo, da bodo po uradnem fotografiranju odložili suknjiče in ko se sprostijo, trosijo neslane šale na račun Putina in da bi morali narediti še goloprse fotografije na konju. "Jahanje je najboljše," pa je dejala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki pa se vendarle ni opredelila do samega vprašanja, ali se sleči do pasu ali ne, o katerem so morda še naprej razpravljali za zaprtimi vrati. Fuj, taka je naša globalna politična elita!

 

V moji denarnici pa je novost. Danes sem prvič prejela pokojnino. Kar dober občutek, nič ne delaš (oziroma si delal 38 let) in dobiš denarce. Moj J je tud dobil penzijo. Ampak višjo kot je bilo na odločbi in ravnokar telefonira, zakaj tako. Tak pač je, tud če je dobr, se vznemiri. Že zdaj ga skrbi draginja, čeprav mu je nekdanja služba izplačala lepo odpravnino. Dokaz, da je človek emocialno bitje in da ne odreagira racionalno na dejanske okoliščine ampak glede na svoj psiho profil. Jaz na primer sploh ne grem preverjat, a sem dobila tolk kot na odločbi ali kaj več. Kolikor je na računu, tolk imam pač za zapraviti.

Spet nazaj v Slovenijo. Gledam naše razdrapane ceste, tud do turističnih krajev. Na poti v Iški vintgar, ki je v poletnem času “prime location” je sama jama, vse zaflikano. Avtoceste sprot ne moremo sanirati kolikor se uničijo in obrabijo. Pa na TV slišim, da so na Švedskem vzposavili prvo električno cesto, ki poganja vozila, ki z inovativnim prenosom energije brezstično poganja električna vozila. No Slovenci, to je pravi odnos do okolju prijaznejše mobilnosti!

Pri angleščini s H debatirava o prevarah pri oglaševanju. Pri tem gre za nevro marketing, ki preučuje nevronske značilnosti vedenja potrošnikov. In potem smo kot zombiji, ki podzavestno jemljemo blago s polic in mislimo, da se sami odločamo. Zjutraj se nasmejim Denisu Avdiću, ki pravi, da začenja negativno marketinško kampanjo, pri kateri bo o stvareh poročal, da so zanič in drage in da jih torej odsvetuje! Pazi se Denis proizvajalcev, ki jih boš s tem dregnil. Imajo dobre odvetniške ekipe!

Moj vrt, moja soseska, moja domovina

Voltaire je rekel, da je treba obdelovati naš vrt. To lahko razumemo dobesedno (jaz, ki sem od zdaj vrtnarka in vsako jutro kot kapitan na ladji pregledam stanje na svojem vrtu: koliko novih cvetov se je odprlo, koliko rumenih listov je treba odstraniti, ali je potrebno pletje in rahljanje, zalivanje ipd). Lahko pa izjavo razumemo tudi, da namesto da se ukvarjamo z metafizičnimi problemi, se raje posvetimo težavam tu in zdaj, ki jih lahko rešimo.

Moja soseska je občina Ig. Ravno prihajam z gasilske veselice. Razmišljam, koliko organizacije je potrebno, da se postavi šotor, da se ljudje posedejo po klopeh in se jim pripravi prave slovenske čevapčiče (hihi), najame bend in organizira srečelov . Midva z J dobiva na srečelovu 2 kuhalnici, črna mafijska očala, nekaj bonov za storitve, copate…  Sploh ni pomembno, samo da si del igre…

Razmišljam, kaj je domovina. To je dežela, v kateri se rodiš, v kateri zadovoljuješ svoje osnovne človeške potrebe, kot so šolanje, delo, družinsko življenje. Ko sem bila leto in pol v tujini, sem šele razumela, kaj pomeni biti razseljen, ne imeti podpore družine, spominov na mladost… Vedno sem občudovala velike narode, kot so Nemci, Francozi, Rusi, Američani, ki so ponosni na svoj narod. Kako se repenčijo na svojih paradah ponosa in prav imajo. Prostor definira človeka. Fajn je, če ti ponuja tudi miselno svobodo, da si lahko to, kar si. Spomnim se, kako sem bila še v časih enoumja ponosna na rdeč jugoslovanski potni list, s katerih sem lahko za razliko od drugih Vzhodnih Slovanov potovala po svetu.

Kdaj se v človeka vcepi ljubezen do domovine? Mi, Slovenci, smo glede tega kar nekaj posebnega. Domovina ni od boga dana. Kučan je na dan pred 31 leti izrekel zgodovinske besede: Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan. Kaj se je zgodilo s temi sanjami? Svojo državo smo si morali priboriti, najprej z orožjem, potem pa vzpostaviti zakonodajni red in jo negovati, negovati kot Mali princ neguje svojo vrtnico. Sanje smo prodali zaradi razrprtij, ki nas razdvajajo, ker se cepimo na leve in desne ter tiste vmes, na cepilce in anticepilce, na rdeče in goderlajsaste.

Na proslavi je zablestela lepa Urška s svojimi rdečimi čeveljci. Kaj zato, če je v velikem žaru spontanosti obrnila hrbet častni četi, da pozdravi svoje podpornike. Bravo ženska, občudujem tvoj v otroško žensko energijo zavit pogum in pokončnost, da se ne pustiš reakcionarnim mizoginom, ki kritizirajo tvojo oblačilno svobodo, ker ti drugače ne morejo do živega. Najraje bi te kot Greto skurili na čarovniški grmadi. Ampak zdaj je zavel nov, svoboden duh, kjer te podpirajo tudi drugi rdeči čeveljci.

Bi jih tudi sama rada obula a sem salonarje že zdavnaj zamenjala za udobnejšo obutev.

VSE NAJBOLJŠE SLOVENIJA, MOJA DEŽELA, MI SMO TVOJI LJUDJE!!