Iz take snovi smo, kakor so sanje –

  in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem. (Shakespeare)

Danes bom pisala o človeških odnosih. Mar se ne ravno na tem področju odigravajo največje drame našega življenja? Tukaj se srečujemo, se povezujemo, hrepenimo, trpimo, zbolevamo, rastemo … Vsa naša doživetja in spomine nosimo s seboj kot nanose doživljanja, ne samo iz enega življenja ampak tudi iz prejšnjih življenj (za tiste, ki verjamemo v karmo in pretekla življenja). Odvisno kako dojemljivi smo za ta svoja stanja. To je tisto fino, subtilno tkanje, ki nas dviga iz materialnega sveta in nas povezuje z višjim jazom. Jaz sem zanj zelo dojemljiva. Kot proustove magdalence se mi ob določenih sprožilcih zaženejo občutja in sporočila o mojih nekdanjih zvezah s prijatelji, ljubimci, partnerji. Predvsem o tistih neuresničenih zvezah. O njih je Marcel v recenziji k odličnemu filmi Pretekla življenja zapisal:

“Kaj, če glavna junaka na razdalji ostajata zato, ker se zavedata, da ne bosta nikoli tako skupaj, kot sta bila pri dvanajstih? Kaj, če na razdalji ostajata zato, da s seksom – fizičnim stikom, resnim odnosom – ne bi pokvarila svojih »preteklih življenj.? Kaj, če si v resnici nista usojena, pa jima občutek usojenosti daje prav ta neizživetost. Toda ker se odpovesta resni zvezi, ki itak ne bi bila nekaj progresivnega, temveč regresivnega, saj bi ju vrnila v že davno preseženi Seul lahko mazohistično –mar ni to temelj ljubezenskega čustva? – uživata v nedorečenosti in melanholiji zamujene priložnosti, obenem pa izživita mit o izgubljeni ljubezni.”

In-yun je korejska beseda za povezanost dveh ljudi ne le v enem, temveč skozi več življenje.

Če sta si 2 človeka usojena, se bo ta njuna neizživeta zgodba odigrala v enem od naslednjih življenj, kajti v budizmu je zadnja stopnja izpolnjenost in celost.

Zato z mano rezonirajo odlični filmi kot so Pretekla življenja režiserke Celine Song, ki s prefinjeno melanholičnostjo z neverjetnim minimalizmom izriše lok čustev med žensko, moškim njene mladostne ljubezni in sedanjim možem. Na razpotju med potjo, po kateri nismo šli, in sedanjostjo, z vsemi veličinami in banalnostmi. Nekoč sem v pesmi zapisala: Ljubezen je ostati, ko hočeš oditi. In ali je potem prav sanjati o “road not taken”??

Dotaknila se me je tudi nadaljevanka pisateljice Sally Rooney Pogovori s prijatelji, ki prav tako rahločutno in subtilno secira človeške odnose med mladimi. Zbližujejo se, zaljubljajo, seksajo in potem trpijo, ko je treba sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Vendar pa tista ena velika ljubezen vedno ostaja in povozi naključna strastna razmerja. Le-to je treba prepoznati in jo gojiti!

 

Iz rožnatega sveta v socialno bombo

 

versus

Seveda je govora o v tem trenutku tako opevanem filmu Barbi. Popelje nas v sanjski rožnati svet Barbik, ki so s svojimi dolgimi nogami in prelepo postavo zamenjale lutke-dojenčke, s katerimi so se nekoč igrale deklice. Odlična otvortivena scena, ko podobno kot  v Odiseji 2000 opica vrže kost in se učloveči, tukaj pa deklice v zrak vržejo svoje “grde” dojenčke in jih bodo zamenjale s“prelepimi” Barbikami. Kot Barbike so dekleta lahko končno postale vse, kar so hotele – princese, neveste, pilotke, znanstvenice, morske deklice, predsednice. Barbike so odrešile ženski svet!

Ko pa se Barbie zaradi slabih misli in dvomov odpravi v človeški svet, odkrije šokantno resnico, da Barbike pravzaprav niso rešile težav seksizma in patriarhata. Svet tam zunaj še vedno obvladuje moška moč, ki kmalu zamika tudi Kena. Kako bo Barbie povrnila nekdanjo slavo matriarhata? Sporočilo je simbolično: prej Barbie ni bila prava ženska, ker ni imela vagine. Končna kulminacija odrešitve je na novo pridobljena vagina, zaradi katere se lahko prvič naroči pri ginekologinji??

Danes sem tudi jaz kot prava ženska imela pregled pri njej. Luštna je ta moja ginekologinja, mal punčkasta, mal ženstvena. Obvezen bris imamo ženske na 3 leta, v tem času se je tudi tisti “stol” spremenil v bolj udobnega in človeškega. Naj živi vaginologija.

V realnem svetu pa vre. Vsi so na cesti ali pa stavkajo na delovnih mestih. Fides, pacienti, upokojenci, sodniki in tožilci, prosilci za azil… Ni čudno, da je našega Sončnega kralja vsak dan manj in da mu rastejo podočnjaki. Lucija Šikovec Ušaj na Faktorju duhovito pripomni, da je sit moški srečen moški in da se zdi, da ga Tina Gaber bolj slabo hrani. J Oštija, nutrij in svinjine zagotovo ne bo na jedilniku.

Na “pepelnično sredo” po dvodnevnem praznovanju Novega leta vozičkam Brina po Stari Ljubljani. Podobno kot je pepelnična sreda po pustu, je tudi tukaj v zraku otožnost “after party”. Smeti po tleh, delavci snemajo okraske, vrane brskajo po smeteh, denarnice so bolj prazne kot polne, redki turisti zapuščajo najlepše mesto na svetu. Kolesca njihovih kovčkov odmevajo po tlakovanih kockah. V zraku je “good-bye, I’ll be back”.

Moja vagina mi jo spet zagone. Tišči me na stranišče, vendar z vozičkom nimam kam. Iščem kakšnega znanca, da bi mu zaupala vnučka, pa ni nikogar. Bo treba kar mamico počakat. Zdi se banalno, a je resnično!