Tolk vsega
Razmišljam o kreativnem procesu pisanja. Besede se mi nabirajo za jezom in potem se morajo izliti ven. Sprašujem se, kakšen postopek imajo veliki pisatelji: a iz njih kar bruha kot vulkan a se morajo morda vsako jutro prisiliti, da sedejo za računalnik in opravijo vsakodnevno tlako. Kakšne so njihove baze podatkov, kot npr. moja Olga, ki tako minuciozno opisuje postopke v formalinu, zgodovino raznih svetnikov, izdelovanje lasulj, kmečka opravila, imena rastlinja in gob, pokrivanje streh … Najbrž izhaja iz lastnih izkušenj, kot ponavadi vsi ustvarjalci, potem pa zgodbo razplete na vse strani. Seveda pa mora pri tem imeti dober kompas, v katero smer želi prispeti in kakno sporočilo dati bralcu. Morda je še najlažja metoda omnibusa, to je scenarij nepovezanih zgodb, ki sicer kažejo na umetelnost pisanja, jih pa ne povezuje kakšno skupno sporočilo. Res je, da danes v literaturi ni več tistega tipičnega romana, ki skozi zgodbo spremlja razvoj glavnega junaka. Meni leži fantastični realizem Haruki Murakamija, kjer je vse mogoče: dve luni na nebu, čudne metamorfoze, ki se začnejo dogajati ljudem.
Prav je tako, odprimo prostor domišljiji, zakaj bi opisovali samo tisto, kar vidimo oziroma lahko predvidimo, da se bo zgodilo.
Zanimiva je tale izjava Tim Hornyak, kolumnist časopisa Japan Times: »Romani Haruki Murakamija imajo precej skupnega s krompirjevim čipsom. Na podoben način izzovejo odvisnost in nas pogosto pustijo nepotešene.” Ha, pa te imam, iščeš smisel in dokončnost v literaturi, ker drugače ne bi bil nepotešen.
Potem razmišljam o človeških odnosih v času koronice. Ker ravno prevajam nekaj za Microsoft, tam v računalniškem slogu govorijo o “Big Reset”, to je velika “ponastavitev” sveta, življanja, vrednot. Najti nova razmerja in algoritme. Vsak mora pri sebi najti gumb za resetiranje po tem tektonskem premiku življenja in odnosov. Če pomislim nase, moram kar priznati, da se je v nekatere odnose zalezel hlad. Kot prve jesenske zmrzali so ovile pogosta srečevanja z nekaterimi znanci ali prijatelji po lokalih, izpovedovanja, gledanje v oči, objeme … Najpristnejše stike sem ohrnaila in jih bom tudi naprej, za tiste manj pristne pa je itak vseeno. To je priložnost narediti bilanco med odnosi, pospraviti omaro in v njej pustiti samo oblačila, ki so nam zares draga in vemo, da jih bomo nosili.
Če kaj, sem zaradi korone tudi bolj skromna in cenim male stvari. Nič več ne hrepenim po daljnih krajih in dragih potovanjih. Dovolj mi je, da se zapeljem na 10 km oddaljen hrib, npr. Zaplano ali Katarino, da od daleč pogledam na tole našo belo Ljubljano. Doživljanje lepote pač ni omejeno z razdaljo ali denarjem.
