Brstenje in Butale

 Brstenje v glavi in telesu.

Vse več je dnevne svetlobe. Telo se počasi prebuja in preteguje kot len maček.  Narava se ne meni za datume na koledarju, tako da je iz zemlje že pognala zvončke in kronce. Tudi mi smo v Iški pognali škarje in začeli obrezovati drevje.

Letos mi je koronca vzela pustni karneval, ampak zgleda, da ne rabimo Kurentov, da bi pregnali zimo. Butale pa itak pri nas obstajajo ne glede na to, a Pust je ali ne. 

Predstavo je dostojno zamenjala nezaupnica KUL. Sem po TV ujela, da so poslanci prizadeli Erjavčev “sentiment” kot se je izrazil, ko so mu očitali, da itak ni pravi domoljub, ker je rojen v Belgiji!?

Drugač so nam končno odprli občinske meje in nujno je bilo treba pomolit nos ven iz “kletke”. Z Janom se zapeljeva v Arboretum Volčji potok. Če verjamete al ne, tam sem bila prvič. Izbrala sva same napačne dejavnike: po tleh blato, neprimeren letni čas, ker ni nič cvetelo (razen skulptur, dinozavrov in morskih pošasti), pa še samo 20 minut je manjkalo do zaprtja. Odsvetujem tudi to kombinacijo. Sem pa vseeno dobila osnovno informacijo o lokaciji, ki jo bom zagotovo še kdaj obiskala.

Na poti mi je bilo všeč ime bližnje vasi “Hudo” (živim v Hudem, semi iz Hudega…)

Intelektualna hrana: še vedno prisilni knjižnični “paket”. Niti preveč ne smeš v vrečo gledat, ker te “korona policaj” opozori, da je prepovedano “otipavanje”, ker je pol tko kot da bi te on spustil med knjižne police … Hm, hm

Iz paketa preberem roman Como srbskega pisatelja Srđana Valjarevića. Če ste brali Bukowskega, je scenarij podoben. Tip pride v enomesečno kolonijo Rockfellerjeve fundacije, da bi kao pisal roman. Ker mu to ne diši, se po cele dneve zapija z zastonjkarsko pijačo in lazi okol jezera in po okoliških gričih. Edina razlika z Bukowskim je, da skoraj ni seksualnih scen, razen bežno omenjenih poljubov in kratkega ljubljenja z ameriško udeleženko kolonije, in to šele nekje na zadnjih 5 straneh. Pisatelj se je kar dobro izognil načelu na prvo žogo “sex and drugs”… No tud pr Vrenkot je bilo tisto ljubljenje s Katarino zelo “decetno” in čist primerno za naš “slovenski sentiment”, a ne?

 

Kam za Valentinovo in Moja transspolnost

 

Jasno, da je prvo bolj retorično vprašanje. Valentinovo je skomercializiran amerikanizem, ki ga mi starejši ne upoštevamo. Bolj upoštevamo 8. marec, a kaj ko je tudi ta postal arhetip mešanice moške uklenjenosti običajem, da bo doma mir, in ženskega feminizma, češ mi ženske smo enakopravne in tega praznika ne rabimo, v bistvu pa v podstati vseeno pričakujemo kakšno rožico.

Roškar je danes dobro ugotovil, da bo za Valentinovo oblekel dolge gate in ga preživel pred Netlflixom. Veliko je že gagov na preživljanje Valentinovega v gostilni, ob žgani vodi ali vodnih rezinah kot parodija na Počivalškovo sestankovanje v gostilni.

Osebno ne morem trditi, da sem kakšna feministka, ker se mi zdi, da se morata moški in ženski princip dopolnjevati. Sem pa enkrat v življenju doživela, da sva šla s takratnim fantom v trgovino kupit rože za njegovo in mojo mamo. Ko se je spomnil, da sem tudi jaz “ženskega “ spola, mu je prav prišlo, da me velikokrat naslavlja za svojega “buddy-ja, ker je med moškimi komunikacija veliko bolj enostavna. In mi je rekel: “Ti si pa itak moj “buddy”, torej danes ne praznuješ ženskega praznika. Pa tudi za dan mučenikov me ni peljal na pir.

 Še vedno o različni vidikih ženske

Mokuš ali Ki jo je megla prinesla

Če ostanem še vedno pri ženskem liku, tokrat v filmu Mokuš Prešernovega nagrajenca Ferija Lainščka. Ženski kot mitu, simbolu večnega hrepenenja in pohotnici, ki te spelje v smrtni greh …

Film je zelo lep. Kar 20 let je ostal v bunkerju zaradi kratkovidnosti oblasti, ker govori o tem, da je treba ljudem vrniti vero v Boga. Katoliški duhovnik Jon Ursk prekrši cerkveni red in ga pošljejo v zapuščeno faro sredi močvira. Pravi: "Če sem sam preklet, bom vsaj drugim pomagal do vere.“ Pa megla prinese skušnjavo in tudi on leže v postelj z Magdo, ki je pred njim pogubila že svojega moža in prejšnjega duhovnika.

Ni lepšega, skrivnostno prekmursko močvirje z meglicami, regionalni miti in legende s prefinjeno in univerzalno metaforiko, simbolični vložki in nadrealistične vizije.

Čez vodo dirjajo beli vranci in ciganova kočija, po vodi tacajo partizani s puškami, sledi obeležitev prenovljene cerkve v Felinijevi groteski s Kurenti in drugimi maskami …

Na koncu Urskega pred veliko povodnijo reši cigan in v novi fari, kjer bo služboval, mu duhovnik reče nekako v smislu, da se mora vsak pokesati za svoje grehe. Da pa cerkev v Mokušu, čeprav je ves kraj potopljen, še vedno stoji tam nekje v močvirju. In Dariu Vargi se zasvetijo oči …

Omenit moram še eno izdajo sodobne ženske in sicer vdovo Aleša Debejaka, Eriko Johnson Debeljak. Pet let je od skrivnosne smrti njenega moža na gorenjski avtocesti (sem o tem pisala v knjižnih Svitanjih). Njena pred kratkim izdana knjiga nosi pomenljiv naslov : Devica, kraljica, vdova, prasica. Govori o „mitologiji vdovstva, tabuiziranju smrti, nemoči in jezi, osamljenosti in nesposobnosti živeti sama, o tem, ali lahko vdova v žalosti vzdrhti ob dotiku novega telesa…”

Tako, drage ženske, pejmo naprej v svoji kompleksni vlogi, ne glede na Valentinovo in 8. marec…