Jesenovanje in štorkljin let
Če ste mislili, da ne bom dala letošnjih jesenskih fotk, ste se zmotili. Evo jih, s soncem obsijane,
v megli,
z letom štorklje, ki se v znak slovensko-ruskega prijateljstva dvigajo in spuščajo na osem marmornih stebrov
pa seveda s klopco, ki čaka zaljubljenca, da si izpovesta ljubezen … Čakal sem te kot kreten … bi zapeli MI2.
Oda pijanstvu
Odo radosti je izumil že Beethoven, Odo pijanstvu so pa izumili Danci v lanskoletnem filmu Nažgani. Že tolikokrat videni Maks Mikkelsen je spet izjemen, čeprav mi nekaj v njegovih izbočenih žnablih ne paše. Zgodba govori o zanimivem pivskem preizkusu štirih prijateljev, ki se lotijo eksperimenta pitja, da bi ugotovili, ali lahko z malce alkohola postanejo srečnejši ljudje in boljši učitelji. Pravijo, da je neki filozof dejal, da se rodimo z 0,5 promila alkohola premalo. Zato ga je treba vsak dan dotočiti ravno toliko in potem opazovati verbalne in psihomotorične spremembe socialnega življenja. In se zgodi: Maks iz pustega profesorja zgodovine postane slikovit in zanimiv … profesor telovadbe je naenkrat sočuten do zapostavljenga malega očalarčka … da ne govorimo o profesorju glasbe, ki mu alkohol odpre vse registre od cerkvenega petja do genija Čajkovskega, ki je prav tako navdih našel v alkotu (kot že toliko drugih slovenskih in svetovnih umetnikov, a ne?). Eksperiment se na žalost izjalovi, partnerstva razpadejo, profesor telovadbe, ki ne zna plavati, se utopi, ko pijan pade iz svojega plovila …
Gre za neke vrste slavje življenja, moralo o pitju brez meja si moramo pa kar sami zamisliti, ker se film konča spet s vsesplošnim popivanjem maturantov in njihovih profesorjev, na koncu Maks v krešendu zapleše točko jazz baleta iz mladosti, vmes pa seveda veselo cuga alkohol iz flaške… Na srečo mu njegova Anika piše, da ga pogreša in da se bo, zdi se, vrnila v njegovo življenje …
Vonj po osmojeni koži
Kje se smodi in zakaj se smodi? Po dveh letih grem spet na pregled k dermatologinji, ker so mojo kožo spet preplavili čudni madeži in skupki. Sprejme me neka čudna, hrvaško govoreča gospa, ki bi jih bolj pripisal, da čisti prostore kot da ordinira tukaj. Kar nekaj česna, da ona ne ve, kje so moji izvidi, da pacienti ne znajo povedat zakaj so tukaj, da je tolk ene birokracije, dajte masko gor, če govorite, pokažte, gde imate ova znamenja, bo treba
kod kirurgu tole izrezat dat… Ko vidi mojo bradavico na stegnu, pa kar oživi. “ Za 100 € vam z laserjem odstranim tole tvorbo.” Sem za to. V ordinaciji je čist drug človek, z veseljem požene svoj laserček in se posveti mojim znamenjem. Preseneti me, da zasmrdi po zažganem mesu, nisem si predstavljala, da je pri odstranjevanju mesenih tvorb z laserjem kot na grilu. Ampak to res smo, mesene lupine, s katerimi se ukvarjajo različni cehovski mojstri od dentistov, onkologov, ortopedov, dermatologov itd. Hvalabogu, da duša takih obrtnikov ne bo več potrebovala!
