sobota, 14. oktober 2023

Hygge ali kje pa tebe sreča čaka?

 

Danci veljajo za najsrečnejše, čeprav imajo najbolj slabo vreme in najvišje davke na svetu. Ogledam si dokumentarec o teh najsrečnejših ljudeh v EU. Kaj za vraga je pri njih tako posebno, da so že leta tako srečni. Raziskava kaže, da se najraje družijo s prijatelji in družino ter se počutijo najmirnejše in najvarnejše.

Seveda je vse v percepciji. Tudi Slovenci se radi družimo s prijatelji in družino in naša država velja za eno varnejših v Evropi. Vendar pa v našem kolektivnem DNK gloda tisti gen dunajskih hlevarjev, razpet med občutkom »krivde« ali si trenutke sreče res zaslužimo in ali ne bo po trenutku sreče prišla spet kakšna nesreča. Menim, da te sreče naš kolektivni um ne zna ali ne more prepoznati, ne zna ali ne more zaužiti oziroma verjeti, da je lahko trajna dobrina in da si jo v popolnosti zaslužimo.

Naštevam nekaj dejstev, zaradi katerih smo lahko srečni. Prvič, da smo se rodili v precej nekonfliktnem geografskem prostoru (za razliko od Rusije in nekdanjih republik ZSSR, Bližnjega Vzhoda, nemirne Afrike in Južne Amerike…) Drugič, da živimo v lepi, razgibani deželi, polni gozdov in rek, z veliko zdravimi vodnimi izviri. Tretjič, da imamo veliko naprednih mislecev, izumiteljev in svetovno priznanih umetnikov in znanstvenikov. Da so med nami duhoviti kritiki režima, ki  s svojo satiro kažejo ogledalo  »gnilim jabolkom« v naši družbi.

Če pogledam okoli sebe poznam družine, ki se zavedajo, kaj je sreča. Moj prijatelj, ki se bori s težko boleznijo, najde srečo in podporo v svoji živahni družini, ki se ne predaja. Pred kratkim se jim je pridružilo še kosmato bitje, ki bo zagotovo prispevalo k dobremu vzdušju (pravijo, da lastniki psov živijo 10 let dlje, hihi). Pa drugo družino, ki živi v skromnih razmerah na podeželju. Kljub težkim razmeram, ali pa prav zato, držijo skupaj, se imajo radi in si pomagajo.

Kaj pa naša družina? Srečo najdemo v medsebojnih odnosih. Veliko se družimo in pogovarjamo. Zdaj, ko se nam je pridružil še najmlajši član, smo se še bolj povezali. Ko pestujem drobno štručko, se zavedam, koliko sreče prinese, pa tudi koliko odgovornosti in skrbi. In tudi to bitjece je lahko srečno, da se je rodilo v  deželi brez vojne namesto v peklenski Gazi, smrk, smrk.

Da ne bom preveč osladna v tem zapisu, zaključujem z mislijo, da so na svetu vedno težave in konflikti, ki so tu za to, da jih rešujemo. Zavedajmo pa se, kaj je dobrega in da je sreča stanje, ki je v nas, samo pot do tja si moramo najti.

 Kot pravi veliki Pavček:

»Ne verjemite njim, ki vam pravijo: Ta svet je grozen, grob, grd. Ni res. Res je, da je lahko še hujši. Toda za vas je to vaš edini svet, edini, ki v njem živite, da se v njem udomite in ga v dobrem naravnate po svoji podobi.«