četrtek, 27. avgust 2020

Kaj nas poganja ali En dan v mojem življenju

 Je to radovednost, ambicija, motivacija, tekmovalnost, zavest, ego ali kaj drugega? Čeprav je današnji blog popotniško obarvan in zanj velja vsekakor motiv radovednosti in želje po doživetjih turista - “homo turisticusa”, pa je zame že dolgo gibalo dviganje zavesti. To pomeni hoditi po stopnicah navzgor po poti sočutja, pomoči, srca, preverjanja starih postulatov, iskanja novih kombinacij in prepuščanja toku … Če sem iskrena, me včasih dajeta tudi melanholija in nostalgija po preteklem in radost nad vsem, kar bo še prišlo … Kar lepa mešanica motivov in občutij!

Danes gremo torej na pot, najprej na Kras, v vasico Štanjel. Glede Krasa sem še deviška, ker me pot nekako nikoli ni peljala tja. Vedno smo rinili drito na morje ali pa v Novo Gorico, tukaj vmes pa še nikoli. Cesta je lepa, panoramska, vije se med vinogradi, vmes so posejane kamnite hišice, kot da bi jih bog stresel malo tu in tam po Zemljici. Mehko razgibana dežela mi paše v duši. Kako mora biti šele lepa jeseni v škrlatnozlatih odtenkih. Takoj se mi vključi program nostalgije, ko se spomnim na potovanja po Toskani in Provansi. Spet sem v poglavju “Iskanje izgubljenega časa”. Darja, stran s preteklostjo, si rečem, zdaj si tukaj in zdaj.

Intimni turizem ali turistični fiasco

Štanjel, opevana vasica na griču. Čepi kot orel v gnezdu. Na eni strani se poslopja rušijo sama vase, na drugi strani so lepe prenovljene hiše z rožami na oknih. Malo sem pobrskala po internetu in prebrala, da si že od leta 2016 prizadevajo za oživitev kraja. Preberem, da ima vasica več galerij in znamenitosti, ki pa so na današnji dan zaprte in zapuščene. V podobnih mestecih sem bila v Bosni, na Hrvaškem in v Franciji, kjer je vse vrvelo od živahne trgovine in kafičev. V Štanjelu samem ni nobenega kafiča, edini je spodaj na cesti zunaj obzidja. Na obhodu po vasici srečava 3 domačine in enega črnega mačka. V ličnih nišah z mizicami in stoli so skodelice že popite kave in pokajeni cigaretni ogorki. Ljudje so bili in so že odšli …

Me pa prevzamejo lepa vsakovrstna vrata, ki jih veselo pofotkam. V vratih je nekaj simboličnega. Nikoli ne vemo, kam peljejo, a ne?






Tukaj smo doma adrenalinci

Izpolni se mi še ena davna želja, da vidim Sočo. Uau, boste rekli, tale ženska pa res nima pojma o Sloveniji. Veliko je potovala po svetu, se pa sploh ne zaveda, kašne bisere skriva naša deželica. Res je! Kot otrok, ki prvič vidi morje, vriskam, ko pri Novi Gorici zagledam to “bistro hči planin”. Spodaj je že konkretno velika in odrasla, zanima me njen zgornji tok komaj rojene reke. Ustaviva se v Kobaridu. Povsod sami adrenalinci, na kolesih, s čeladami in kanuji ter kajaki, v zraku pa zmajarji. V glavnem germanske šprahe. Midva sva kot naključna “hipi” turista, brez čelade in neoprena, v tevicah. Opa, masko oz. nagobčnik pa imava, da ne bo pomote, tudi to je nekako “adrenalinsko”, ker nas varuje pred nevarnostmi.

Bovec, enaka pesem. Gruče nevarnosti željnih turistov stojijo pred vodniki, da jih popeljejo na plezanje po skalah ali raftanje. Mask ne nosi noben, saj smo vendar adrenalinci, v dobri formi in se znamo spopadati z nevarnostmi.

Pri slapu Boka se spustiva do Soče. Res je prelepa: zelenomodra, bistra, brhka, v kontrastu z snežnobelimi peščenimi sipinami. Pošljem slikco nekomu, s katerim naju veže simbolika Soče. Okoli spet sami germansko govoreči kajakaši. V neoprenskih oblekah so kot bi ušli iz Zvezdnatih stez. Fuck si rečem. Pa kje so naši Slovenci? A so res vsi na vavčerjih v Piranu in Kranjski gori?


Adrenalin zame

No, sem prišla pa tudi sama na račun. Odločiva se, da osvojiva še najino adrenalinsko točko- Vršič. Jao, majko. Ne vem, če sem že kdaj povedala, da višinskih cest ne maram. Morda sem v prejšnjih življenjih imela kakšno slabo izkušnjo, ker mi na klancih želodec dobesedno zablokira. Hvala bogu, da je Jan tako spreten voznik, da je odlično prevozil tistih 40 ali koliko že ovinkov. Meni in mojemu želodcu ni bilo všeč. Tudi ta ostra alpska narava mi ne paše. Okoli ušes je bril veter, oblaki so se spuščali na vršace, ceste so bile pa vse zaparkirane, vmes pa so seveda gomazeli gorniki in kolesarji. Ala vam vera ljudje, da ste prišli sem gor na 1600 m z lastnim pogonom. Midva sva potrebovala 120 konjskih moči in še pomoč pri speljevanju. V dolini pri Jasnici si oddahneva. Ljudje tukaj počivajo na ležalnikih, supajo, popivajo. Končno malo počitka na meniju.

 

 

sreda, 12. avgust 2020

Here comes the sun

Zjutraj sedim na stopnicah in čakam, da bo sonce zasijalo nad hribom v Iški. Ga že slutim med najvišjimi krošnjami ampak zaenkrat je vrt še v zamolklih modrih odtenkih sanjarjenja in letargije. Sončna svetloba me je od vedno impresionirala, z njo sem predvsem na potovanju po Irski vzpostavila poseben intimni odnos. Vliva mi optimizem in moč ter mi daje slutiti, da smo več kot vidimo, slišimo in čutimo.

Rečem si: Takole, sonce. Zdaj sva ena na ena. Ko boš zasijalo izza hriba, bo to samo zame, jaz bom tvoja edina rojenica. Vile so ti že spletle venec iz meglic in ti ga bodo podarile za novo rojstvo.«

Najprej se prikažejo tanki žarki svetlobe, ki presevajo skozi krošnje. Ravno v tistem trenutku zaslišim čarobno glasbo klaviatur. O madona, a se mi že meša, a je to že vnebovzetje? Potem se spomnim, da je sosed glasbenik in da je po nekem čudnem naključju (ki seveda to ni) začutil kozmično vibracijo in zaigral na tipke.

Žarki se počasi oblikujejo v širše jedro, ki spominja na kačjega pastirja. Noro lepo je. Čutim gomazenje po vsem telesu. Potem mati svetloba pokliče svoje otroške žarke, da se počasi zgostijo v kroglo in BAM, premagajo mrak ter zasijejo v polnem sijaju.

Poboža me s svojo toplino in zasije za vse ljudi. Do jutri, ko bo spet vzšlo samo zame, če si bom le vzela čas biti tam.