Ema Kugler in afriške čarovnice

Hm, kaj imata ta dva pojma skupnega? Zadnjič sem gledala TV intervju Miše Molk z osebo Emo Kugler, za katero sem prvič slišala, čeprav je dobitnica Prešernove nagrade. Presenetil me je njen videz skuštrane Pike Nogavičke pri 65 letih starosti. Je nagajiva, iskriva, uporniška, skratka »my type of a woman«. Obleke si šiva sama, atelje ima v delavnici Železniškega muzeja, v katerem pozimi zmrzuje v smučarskem kombinezonu in gojzarjih v katre si s fenom napuha toplega zraka. Pri svojih filmih je vse: od režiserke, scenaristke, kostumografinji, tajnice režije … Pa se nad življenjem nič ne pritožuje, pravi, da ji je lepo, čeprav nima denarja. Njeni kratki in dolgi filmi so čista fikcija, gre za igro podob v opustelih krajih, kot so kamnolomi in puščave. Z ministrstvom za kulturo ima stalne boje, ker ji ne odobrijo dotacij za ustvarjanje in si izmišljajo vedno nova opravičila in izgovore. Če bi pri nas še zažigali čarovnice, bi bila zagotovo med prvimi za na grmado. Pa jih na srečo ne!

 

Pač pa v Afriki obstaja tabor čarovnic, v katerem pristanejo ženske, ki so čudaške in se ne podrejajo normam. Z belimi trakovi so privezane na leseno tuljavo (kot pri sukancu), da ne bi odletele. Tako tudi malo šestletno junakinjo proglasijo za čarovnico. Zagrozijo ji, da se bo, če bo prerezala trak, spremenila v kozo. Lep in strašen film o vraževerju in družbi, ki se znebi neprilagodljivih posameznikov. Pri nas na srečo ni takih taborov, obstajajo pa drugi, dosti bolj »prefinjeni« načini, kako nevtralizirati posameznike, ki štrlijo ven. Že zgoraj navedeni primer administracije v belih rokavičkah je eden od načinov, a ne?

 

Poslavljanje od materialnega in nematerialnega

Pesnik bi rekel: jemati slovo. Takoj pomislimo na poslavljanje od svoje drage ali dragega. Če se samo spomnim nazaj, kolikokrat sva se poslavljala z mojim Francozom Emmanuelom. Tistega trenutka, ko je en na postaji, drugi na vlaku, ki se počasi začne premikati … Prej točka stičišča, se začne oddaljevati, v prsih boli in peče, v očeh se zadržujejo solze. Potem sam odkrevsaš po peronih, nad tabo letijo žalostni golobi, še klošar ti gre na živce, ki s svojo žicajočo roko dreza v tvojo svežo žalost slovesa.

Nato imamo poslednje slovo od drage osebe. To je radikalno, ultimativno, za zmeraj. Čeprav sem včasih zelo trpela na pogrebnih svečanostih, pa se mi zdaj vse bolj zdi, da je smrt samo prehod na drugo stran. Eni ostanemo na tej strani vrat, druge Sveti Peter sprejme na drugi strani (hihi). Sem se že dvakrat zalotila, da se umrlemu čestitala, da mu je uspelo prežarčiti se v večno svetlobo …

Naslednje poglavje je poslavljanje od materialnih stvari. Buda je rekel, da se moramo osvoboditi od vsakršnih navezanosti, ker bomo le tako lahko svobodni. Yeah. Ponosna sem, da sem se pred osemindvajsetimi leti odvezala od cigaret. Petnajst let sem bila strastna kadilka, v nočni na železniški postaji sem pokadila sigurno po eno škatlo. Da ne govorimo, ko se usedeš v lokal, naročiš pivo in si prižgeš cigareto. Ali pa po jedi, … ko prideš iz vode, … ko te kdo razkajfa. Mnm! Pa je prišel bronhitis in bolečine v pljučih. Telo je reklo, nič več čikov in so romali v kanto.

Ker sem bolj čustvena oseba, vedno malo trpim pri poslavljanju. Na primer hudo mi je bilo, ko smo prodali našega Megana, ki je bil prvi fensi avto. Ali ko sem prodala očetov Clio, ki je bil kot naš drugi avto simbol moje samostojnosti. Zato zelo razumem žalost prijatelja, ki mora prodati svoj ljubljeni motor!

Imam tudi ritual poslavljanja od krajev. Včasih sem bila zelo navezana na Atomske toplice, ki smo jih obiskovali vsaj 10 let. V drugi polovici februarja je bil to odklop od službenega stresa, praznovanje pomladi, včasih veseljačenje ob Pustu, čarobni ples vode v vodnjaku na klasično glasbo. Vsako leto sem se poslovila od hribčkov in si zaželela, da drugo leto spet pridem.

Spomnim se tudi slovesa od Barcelone, tega prekrasnega mesta, ki sem ga po službeni dolžnosti užila le 2 dni in je ostal okus po ŠE. Ali pa od Pariza, v blago modrorožnatem sončnem zahodu, ker sem vedela, da odhajam od Renaulta in da najbrž ne bom več prihajala v to mesto luči.

Naj ta zapis končam z verzi pesnika Paula Eluarda Dober dan, žalost:

Adieu tristesse,
Bonjour tristesse.
Tu es inscrite dans les lignes du plafond.
Tu es inscrite dans les yeux que j’aime
Tu n’es pas tout à fait la misère,
Car les lèvres les plus pauvres te dénoncent
Par un sourire.

Bonjour tristesse.
Amour des corps aimables.
Puissance de l’amour
Dont l’amabilité surgit
Comme un monstre sans corps.
Tête désappointée.
Tristesse, beau visage.

Ko ti mora najstnik obuvati nogavice

Bolečina v ledvenem delu križa mi je povzročila tudi to. Stopala so mi naenkrat izven dosega rok. Sovražim vse, kar je pri tleh, ker se ne morem pripogibati. Zgubam si nogavico, kot smo to delali pri obuvanju dojenčka, in si na koleno nastavim desno nogo, da si jo lažje navlečem.. Z desno mi uspe, z levo nikakor ne. Pokličem na pomoč Jana. » A bi prosim mamici obul štumfke? In takoj obrambne besede: Tudi jaz sem te obuvala, ko si bil majhen.« Nič ne reče, samo smeji se in mi nogavico nategne gor do gležnja, da me kar zaboli. »Ne tko grobo«, vpijem.

Kako se vrti tole kolo življenja. Spomnim se, kako težko sem čakala mamo, da me je prišla iskat v vrtec. Zdaj je obrnjena situacija, ko me ona čaka na Bokalcih, da jo obiščem …

Pet zgodb o raku

Končno en pošten in iskren film o raku, ki ni preveč jokav in patetičen. Pripoveduje zgodbo petih žensk z rakom na dojki, režirale pa so jih Jennifer Aniston, Demi Moor, Alycia Keys. Neposredno, brez olepšav, tako kot je. V eni zgodbi trčita skupaj ženska z rakom na dojki, ki trpi za zaprtimi vrati za to »umazano« boleznijo in je tudi mala hči ne sme obiskati. Istočasno vsa družina z zanimanjem gleda prenos pristanka na Luni …

V drugi zgodbi ženska izve za svojo neozdravljivo bolezen in sprašuje, ali obstaja pri raku tudi stopnja 5. Ne, pravi zdravnica, obstaja samo stopnja 4. Bolnica pa odvrne: jasno, stopnja 5 je smrt. Potem razproda vse svoje imetje, da si privošči vse, za kar je bila prej prikrajšana. Ko nato izve, da je njena bolezen v remisiji, tj. da še ne bo tako kmalu umrla, se zjoka, ker je porabila ves svoj denar …

V naslednji zgodbi vidimo zaščitniško mamo in dve odrasli hčeri, od katerih je ena zelo uspešna menedžerka. Ko mami pove, da ima raka na dojki in da mora na operacijo, je ta vsa penasta, ker ne bo mogla na sestričnino poroko. Čeprav je menedžerka zelo samostojna in mamo ter sestro nažene s klinike, tik pred operacijo spozna, da vseeno potrebuje njuno pomoč.

Pri četrti zgodbi gre za dojke kot seks simbol. Partner lepe plesalke v baru je zatipal bulico na njenih dojkah. Ima jih zelo rad in je vsako od njiju poimenoval s svojim imenom. Obema je težko posloviti se od tega lepega dela ženskega telesa. Na koncu je presunljiv prizor, ko on poljubi ravno površino z brazgotinami po operaciji, kjer so bili včasih lepi hribčki ….

Zadnja zgodba pripoveduje o tem, kako povedati novico, da je ženska zbolela za rakom na dojki. Hči matere iz prve zgodbe postane onkologinja in tudi sama zboli za rakom na dojki. Kako težko je to povedati njeni hčerkici, ker čuti, da mora popraviti svojo zgodbo iz mladosti. Hčerka ravno gleda risanko in še ni pripravljena na to novico. Tudi oče onkologinje se ne zna sprijazniti z  novico in ob njej ostane nem …