Najprej smo imeli Evropo dveh hitrosti in Slovenijo, ki teče za francosko-nemškim vlakom, ki ji je seveda ušel. Po koronici pa se je ves svet spet razklal na dvoje. Na tiste hitre, močne, bogate, na eni strani, in tiste počasne, šibke in revne, na drugi strani. Epidemija je razkrila vse slabosti javnozdravstvenih sistemov, kot se je lansko leto pokazalo v S Italiji in letos v Indiji, naš sistem je pa itak dihal na škrge in razkril marsikatero pomanjkljivost tega vrta, ki so ga plenile vse politične stranke zapored.
Epidemija je razkrila, kako globalno povezano je naše gospodarstvo. Če ni čipov iz Kitajske, ni računalnikov za kupit. Ustavi se avtomobilska industrija, ker zmanjkuje repromateriala.
Zanimiv je primer Afrike, tega križanega črnega kontinenta, ki ga razdirajo državljanske vojne in plenijo kolonialne sile zaradi naravnih bogastev. Kljub pomanjkanju cepiv tam sploh ni bilo toliko mrtvih v primerjavi z Ameriko in Evropo. Morda imajo več izkušenj z nalezljivimi boleznimi (ebola 2013-2016). Vendar če bo v Afriki ostal žep nalezlljive bolezni, bo virus lahko mutiral v nedogled in se ga nikakor ne bomo rešili.
Za razvoj cepiva so države dale veliko sredstev in seveda ni prav, da so ves dobiček od prodaje pobasala farmacevtska podjetja v svoje žepe.
***
Od hitrosti pa k delikatnosti. V roke mi je prišla knjiga Delikatno Davida Foenkinosa, po kateri je bil posnet tudi film z odlično Audrey Tatout (alias Amélie).
V knjigi najdemo opis besede delikaten: nežen, rahel, občutljiv, obziren. To se mi takoj rima s francoskim esprijem, ki zna tako dobro ujeti tankočutnost in občutljivost človeških odnosov. Nathalie v tragični nesreči izgubi svojega moža. Ga bo sploh kdaj prebolela? Je sploh mogoče po veliki ljubezni sklepati kompromise in se zadovoljiti z manj oz. drugačnim?
Nekaj odlomkov te odlične literature: “Po pogrebu si je Nathalie želela biti sama. Ni več hotela občutiti na sebi pomilovalnega pogleda. Hotela se je vdreti v zemljo, se zapreti, zaživeti v grobnici.Vse jo je spominjalo na Francoisa, v sedmih letih skupnega življenja se je razkropil povsod in pustil sled na vsakem koraku. Dojela je, da nikakor ne bo mogla pozabiti njegove smrti.”
Stih o mimobežnosti življenja iz pesmi Alaina Souchona: Ljubezen na begu, naveden v knjigi:
Vse moje življenje je tek za stvarmi, ki bežijo:
Nadišavljene deklice, šopki solza, vrtnice.
Tudi moja mati si je dajala za uho,
Kapljico nečesa,
kar je imelo podoben vonj.
Potem ko Nathalie najde novo bodočo ljubezen – Šveda Markusa – se na koncu romana igrata skrivalnice:
“Kje je bil Francois? Ni ga bilo več na vrtu, kjer sta se včasih skrivala. Markus je med hojo po tem kotičku poteptal njeno bolečino. Prečil je solze njene ljubezni. Ko se je namestil v skrivališču, se je zasmejal. Srečen je bil, da jo je čakal in da ga bo našla.”
