Filozofski dvoboj ali brc v temo. Sreča je ostala pred vrati.

Prejšnji teden sta se v Torontu v besednem dvoboju pomerila naš Slavoj in kanadski klinični psiholog B. Peterson. Napovedana téma je bila, ali je človek bolj srečen v marksizmu ali v kapitalizmu.

Spet bom v duhu žirantke Nike Ambrožič Urbas slikovno ponazorila srečanje: »To je kot da bi dobrodušni kritično misleči bernardinec v ritmu polke poskakoval okoli polikanega in anemičnega pudlja.«

Ne dvomim, da sta fanta strokovnjaka na svojem področju. Izmenjevala sta si obskurne besede, kot so »metanarrative, god's alienation from himself, opressors and opressed« … Kot nekdanja zaprisežena marksistka sem z veseljem prisluhnila Slavoju, ki pa se je z vsemi štirimi otepal oznake, da je marksist. Peterson se je že v uvodnem nagovoru opravičil, da je le na hitro prebral Marxov Kapital. Tako da sta peljala vsak po svojem tiru, se včasih ideološko srečala in poenotila, si dajala komplimente, pol pa spet naprej vsak po svoje. Največji izziv je bil Slavojevo vprašanje Petersonu, katere sedanje marksiste lahko našteje. Točnega odgovora ni dobil. Kje pa je ostala sreča? Peterson je navedel, da je sreča kot milost, da se pač zgodi in da ni odvisna od človekove volje. Prosim? Po mojem sedanjem prepričanju budistke, je človek sam kreator sreče, ker je to stanje posledica notranje naravnanosti.

Skratka po tem mega dogodku sem ugotovila, da je filozofija premetavanje besed in ideologij, oba imenitna filozofa sta se pa itak proglasila za pesimista, z edino razliko, da se ima prvi za levičarja, drugi pa za desničarja. Ergo, sreče ni niti v marksizmu niti v kapitalizmu. Jasno, srečo si moraš ustvariti sam, ne glede na politični sistem. AMEN!

O črni luknji, črni zveri in smrdečem črncu

Kot vidite, bo danes prevladovala črna barva. Črna je nasprotje bele, zame je simbol nazadnjaštva, teme, žalosti, nemoči, brezperspektivnosti. Predstavitve svoje knjige Svitanja sem začenjala z besedami: »Ko zboliš za rakom, padeš v črno luknjo, iz katere ne veš, kako boš izplezal.«

Če pomislim na žalovalno črnino, so se ljudje začeli oblačiti v črno iz strahu pred mrličem. S širokimi črnimi oblekami in črnimi tančicami so se želeli spremeniti oziroma skriti, da jih duh pokojnika ne bi spoznal.

Te dni so nas znanstveniki razveselili s prvo sliko črne luknje v galaksiji Messier 87. To je zaradi težnosti tako ukrivljen prostor, da mu ne more uiti niti svetloba. Takšno težnost pa povzroča ekstremno zgoščena masa – če bi Zemljo zdruznili v črno luknjo, bi dobili manj kot centimetrsko zadevo. Priznam, da moje življenje zaradi te fotografije ne bo nič drugačno, je pa nor občutek zamisliti si silo, ki vse požre vase in da je to v našem vesolju, in da nas torej lahko nekega dne posrka vase, kot vodo v sifonu umivalnika …

Naslednji 2 asociaciji s črno barvo sta rasistični. Trener NG Zagorja je temnopoltega nogometaša Ousmana Juwaro po prekršku ozmerjal, da ne sme štartati na nasprotnega igralca kot »črna žival«. Ta mu seveda ni ostal dolžan in je sodniku prisolil klofuto. No fajn, kruha in iger. Ne samo, da gledalci gledajo nogomet, ampak imajo tudi dramo.

Še en incident se je zgodil včeraj v Stari Ljubljani v lokalu Shooters, ko je natakarica 2 francoska temnopolta dijaka, na izmenjavi dijakov prek gimnazije Poljane, izgnala iz lokala z besedami, da smrdita. Javnost je ogorčena, lastnik pa se zdaj izgovarja na jezikovno nerazumevanje, na neke dezodorante itd.

Joj, Slovenija, kam ploveš s to svojo ozkogledostjo, s to svojo črnino v glavi? Danes je zunaj itak samo 50 odtenkov sive, zato si bomo morali svetlobo priklicati v glavi in v srcu kar sami. Pa srečno!

Strast do življenja ali 2 cellos

Moja prva trditev je, da brez strasti ni vredno živeti. Mlačen in meglen hamletovski odnos do stvari v tem tako slikovitem svetu je zame brc v temo. Sem pač taka oseba, da se na hitro »zapalim«, pa naj bo to za glasbo, knjigo, film, sočloveka, filozofijo itd. Pri glasbi vidim, da me po nekem arhetipu zelo navdušijo kubanski ritmi ali pa irska poskočna glasba. Tako zelo, da začnem ritem udarjati z nogo in ga dirigirati z rokami. Na žalost nisem nikoli zares igrala nobenega instrumenta, sem pa odličen sprejemnik za muziko.

Tipčka iz 2 cellos sem sicer spremljala kot glasbenika, nikoli pa se nisem ukvarjala z njima kot osebama. Kot prvo, kapo dol nad njuno virtuoznostjo, ki se kaže pri izvajanju klasičnih komadov. Kot drugo, kapo dol pred njuno inovativnostjo pri priredbah filmske in rok glasbe. Tretjič pa največji poklon pred njuno predanostjo do zadnjega daha, ko jima kaplja znoj z glave in ko z vsemi obraznimi mišicami manifestirata ekstazo čarobnosti, ki jo izvabljata iz dveh zaobljenih, pološčenih instrumentov, od najbolj opojnih nizkih tonov do najvišjih nebeških not. Prisluhnite tejle ritmični mašini dveh čelov. Pri tem res ne moreš ostati ravnodušen.

https://www.youtube.com/watch?v=LY39km8rkWY 

Na TV si ogledam njun portret 2 obraza. Popolnoma me navdušita s svojo iskrenostjo, ko priznata, da sta izmučena  po 200 poletih z letalom  v enem letu. Po petletnem garanju, ki jima je prineslo slavo. O temnih plateh te zaslužene slave. O vrednotah, ki jih imata (narava, vsi smo eno, potreba po miru in samoti, potreba po ustalitvi in družini, kdo smo, kam gremo, o meditaciji in polnjenju baterij). Spregovorita tudi o človeški povezavi, kako se dopolnjujeta, čutita, včasih tudi sporečeta. Dokumentarec je tudi fotografsko zelo lep, saj je Lukova scena gozd, Stjepanova pa morje. Vmes pa leta violončelo po zraku, med travo in po morju. Odštekano, kot sta odštekana tudi sama, in prava paša za oči in srce!