Tole je kar ambiciozen naslov. Ni mišljen kot revolucionarno delovanje ampak kot iskanje svoje notranje poti v tem splošnem kaosu življenja, ko nam vladajo kratice PCT, PC, PCR, ZNB, ITD. Ne bom razpravljala, kdo je bebav in slep ter kdo je ozaveščen in kdo resni.ca. Kojc v svojem odličnem Učbeniku življenja pravi, da je že vse vnaprej določeno in da je treba samo zaupati prasili, da se udejani, kar nam je namenjeno.
Pa na tem mestu ne opravičujem pasivnosti za vsako ceno. Jasno da vsak deluje v skladu s svojim na izkustvu temelječim prepričanju in vsak ima zase prav. Nekateri poklici imajo še posebej pomembno vlogo, bom rekla poslanstvo, da zagovarjajo te ali one pravice, ta ali oni vidik, oziroma zdravijo posledice za virusom hudo zbolelih osebkov (čeprav virusa sploh ni?!)
Bila sem prisotna pri nekaj verbalnih napadih med prej prijatelji, zdaj pa jih je ideološka vojna med cepljenimi in necepljenimi razdvojila in so se začeli grdo gledati. Tega ne bi rada doživljala na svoji koži, zato zdaj jasno in glasno povem, da prepričevanja ZA in PROTI ne želim v naših pogovorih.
Moja pot glede koronice je torej delovat preventivno (sem se cepila, ker mi je pri rakovici že enkrat odpovedal imunski sistem). Je treba pretehtat slabe stvari na obeh straneh in se potem odločiti. V absolutu je vsak individuum ena na ena z najvišjo silo, v meditaciji iščem pot v svoj azil, v vibracijo, ki me bo upam nekoč ponesla v peto dimenzijo. Tukaj ni svetovnih vlad in zarote, tud na bolezen ne mislim. Če se da, se grem obsevat s sončno energijo ljubezni, poslušat zgodbe dreves in šepetanje listja, opazovat nežno preodevanje barv v zlatorumenordeče ….
Rojstnodnevni opravki
Bili smo trije mušketirji, dva rojena 29. septembra in en 30. septembra: dedek, mama in jaz. Dedek je umrl v letu, ko se mi je rodila hči, jaz še veselo migam, babica bo pa letos dopolnila DEVETDESET!! Kar ne verjame, da je to res. Rečem ji: “Bravo, babi. Vse sorodnike si prehitela po starosti” in se smeji. Že dve leti ni vstala iz postelje. V njej leži kot v maternici vesolja in se nič ne pritožuje. Rečem ji: “Smo pa pri čevljih prišparali,” in se spet nasmeje.
Vzamem si en teden dopusta in se po dolgem času odpravim na tržnico v stari Ljubljani. Rada hodim po Trubarjevi.
¸
Hodim mimo štacunic, gledam izložbe in ugotavljam, da ne rabim nič od tam razstavljenega. O, nekaj pa le rabim in to so prave volnene nogavice, tiste ki pikajo, ker me pri računalniku vednooo zebe v noge.
Pa še nekaj rabim za dušo, in to so ploščice za mozaik. Sem se odločila, da bom imela v novi kopalnici v Iški tak lep lesen okvir, ki ga bom okrasila z mozaikom. Pa tud vse piskrčke in vaze bom okrasila z mozaikom, tako da bo moje stanovanje kot mala Barcelona, hihi.
Privoščim si kavico, cockto in tihožitju dodam nove štumfke.
Pod mano pluje ladjica Zelena žaba, na desni je brezčasna Plečnikova arhitektura, pred mano Mesarski most, nad mano lipa …
Zelena Ljubljanica in spomni na lepo Uršiko in potem na morje ter na preminulega dalmatinskega poeta, ki je takole lepo opisal hrepenenje po presežnem:
Zlatni konci litnje zore
Došli su u njene dvore,
Da bi moju ljubav budili
Svitlo nek joj jubi lice
Lipo ka' u cesarice
Kad je ja ne mogu jubiti
Zlatna mriža njenog tila,
Dušu mi je uvatila
Da je baci nazad u more...
