O naših ranjenosti in ugodno prodam mesto v bunkerju

 Mislim, da ga ni med nami, ki ne bi v otroštvu ali kasnejši dobi bil ranjen v svoji duši, prizadet, neuslišan, nerazumljen …. In potem se tako ranjeni srečujemo v partnerstvih, igramo vlogo staršev, gurujev. Če imamo srečo, se lahko zdravimo v partnerskih odnosih, kar pa je zeloooo redko. Vsak je namreč najprej individuum in se spopada z lastnimi demoni. Navadno ne znamo skomunicirati svojih problemov, zapiramo se v svoje lupine in oklepe, mislimo, da nas mora drugi razumeti brez pojasnil. Zaljubljeni smo v romantično ljubezen (me too), idealiziramo odnose, smo žalostni, kadar pride do nesoglasij in sporov, mislimo si, kako imajo drugi super odnose in da je z nami kaj narobe, če ne gre vse po maslu. Ne dam se zapeljati parom, ki se držijo za roke in brez konfliktov plujejo skozi življenje. Najbrž eden izgubi svojo identiteto in se popolnoma izgubi v drugem. Ok, lahko sta pa oba duhovno visoka in sploh ne prihaja več do nesoglasij.?! Priznam, da sem sama imela kar turbulentne odnose, ker vedno povem, kaj mislim (tudi netaktno, če sem izzvana). Rada imam enakovrednega partnerja, ki ni copata, ki tudi pove, kaj misli, zaradi česar se je velikokrat bliskalo. Ne maram pa narcisov, ki vse vejo in znajo in si jim lahko le poslušalec na njihovem odru življenja.

Mislim, da se mora večinoma vsak sam celiti, ozavestiti svoje manke in potem zrel, poln zaupanja vase in bolj kot ne celovit, delovati v zvezi.

Na morju sem brala knjigo Tok ljubezni Alaina de Bottona (švicarsko-britanski filozof, ki nastavlja ogledalo mitom o popolnem partnerju, sorodni duši in pravljični ljubezni ter opisuje pasti, v katere se radi ujamemo). Po merilih večine ljubezenskih zgodb so naše, resnične zveze skoraj praviloma ranjene in nezadovoljive.

»Glavni junak ve, da popolna sreča nastopa v majhnih odmerkih, morda nič daljših od pet minut. To je treba sprejeti z obema rokama in jih ceniti, biti hvaležen iz vsega srca. Še prekmalu bodo spet na dnevnem redu nevšečnosti in spori.

Rabih se zaveda te negotovosti, in prav zaradi nje se tem bolj goreče oklepa svetlobe. Ta hip zna ljubiti Kirsten, zna si dovolj zaupati, zna se vživeti v otroka in biti potrpežljiv z njima. Ampak vse je tako obupno krhko. Dobro ve, da se nima pravice oklicati za srečnega človeka; le navaden človek je, ki preživlja kratko fazo zadovoljstva…«

In tako se počasi postaramo, po kratkih odmerkih sreče, letos bo že 40 let od tistega davnega leta srečanja na Aljaževi, ko sva hodila na tečaj potniško-prtljažnega blagajnika. Kaj vse sva od takrat vknjižila v najino blagajno! 

Poceni prodam mesto v bunkerju

Hihi, v času covida so bile najbolj cenjene maske in toaletni papir, letos po strašnih neurjih pa krovci in zaklonišča kot pri Američanih. A se sploh lahko po človekovem lomastenju po naravi čudimo neurjem in ekstremnim podnebnim pogojem? A zdej bomo pa cmihali, ko nam odkriva strehe in po nas pada 18 cm velika toča? Gospodarstveniki se niso mogli zediniti, da bi zmanjšali svoje profite v dobro narave, zdej bomo pa morali vsi pojesti, kar smo si skuhali. Jaz imam v kleti zavetišče in lahko vas povabim k sebi. Rezervacije na št. xxxx

 

 

V zagovor zdravstvu ali trije pregledi v vrsto

 

O zdravstvu je bilo prelitega že veliko črnila. Ker gre za velike denarje in pomembne centre moči ter za področje, s katerim se slej ko prej sreča vsakdo izmed nas. Opisala bom svojo nedavno izkušnjo z zdravstvom (in to javnim), ki naj bi bilo tako na psu.

V petek sredi junija sem naročena pri svojem osebnem zdravniku. Moje težave z migreno vestno vpisuje v karton. »Ni mi všeč pogostost vaših napadov,« govori. (Mislim si: meni tudi ne…) »Vas bom poslal kar v urgentno nevrološko ambulanto. Kar zdaj pojdite tja.« Uau, kaj takega, si mislim, kot fatalistično zaverovan pacient, ki ve, da se na specialistične preglede čaka mesece. Še isti dan sem deležna nevrološkega pregleda s sledenjem prstom, refleksov, dobim CT glave, en paket močnih tablet, napotnico za magnetno resonanco. Chapeau! Z Janom se hecava, da mi bodo pogledali, če je v glavi kakšna kukavica. Zaenkrat kaže, da ne. Ni ishemij, ni kukavice, ampak počakajmo še magnetno. Ker imam napotnico za zelo hitro, me v Medilabu naročijo že v začetku julija. Če se spomnite, v petek CT, v ponedeljek me pokliče teta iz Medilaba in mi pove, da lahko pridem že isti dan na pregled, ker je nekdo odpovedal. Pa to ni res! In to v zdravstvu, ki ga toliko kritizirajo.(Vem, da je odvisno od vsakega primera posebej, da je 300.000 ljudi brez zdravnika, pediatra, ginekologa, zobozdravnika in da so blazne čakalne vrste, očitno imam srečo ali pa so moj primer ocenili kot tako kritičen). No, magnetna resonanca je grozna, ležiš v trugi, 20 minut ti nabijajo v glavo glasne vibracije vseh ritmov in frekvenc. Da bi vsaj izvid bil dober, si mislim. In res, po 10 dneh dobim izvid, da so možganovina in arterije brez patoloških sprememb. Jupi! Še bomo plesali, zdaj ko vemo, da ni fizioloških vzrokov, kar pridi migrena, me sploh ne ganeš, kukavica pa naj kuka samo v gozd.

Vesolje mrmra

Ko smo ravno pri zvočni resonanci, v Delu preberem, da so astrofiziki dokazali obstoj nizkofrekvenčnih gravitacijskih valov vesolja, ki nastajajo ob trkih med črnimi luknjami. Spomnim se Majinih besed, da je zvok vse, slišno in neslišno. Poleg OM-a kot prvinskega zvoka vse kreacije se v vesolju torej sliši mrmranje in  šumenje. »Celotno vesolje je mongolsko grleno petje. Vsaka zvezda, vsak planet, vsaka celina, vsaka zgradba, vsak človek vibrira v počasnem vesoljskem ritmu«, piše Adam Frank, profesor astrofizike.

Tudi mi smo del te simfonije vesolja. Ko bom zvečer gledala v zvezdnato nebo, se bom priključila na vesoljski zvočnik in začutila, zaslišala vibracijo VSEGA in NIČA.