Pa ne bom pisala o zoologiji, o nutrijah,
volkovih in medvedih. Za te slednje po novem skrbi tenkočutna vest novo
svobodnjakov. Čeprav pozdravljam njihovo tendenco o čutečih živalskih bitjih,
pa se mi zdi kar malo osladno, da se naš premier slika v natikačih in se v posnetem
videu zavzema za zapuščenega psa. Tud krasenje smrečice v toplem domačem okolju
s Tino me ne prepriča. Ne vem, ali sem že tako deformirana, da me taka medena
sladkobnost ne gane več. Še najbolj ne zaradi lačnih otrok in družin, premalo
plačanih gasilcev in mladih zdravnikov, kuharic in čistilk, ki jim mora država
doplačevati do minimalne plače, čeprav pridno delajo!
Če se vrnem k lignjem, to so Slovenci najpogosteje spraševali strica Googla in kam pade posekano drevo?? O temnopolti človeški ribici pa je modroval komik Vid Valič, ker bi moralo vesolje poskrbeti za enakovrednost ras, a ne? You mother fucker, why isn’t there also a black coloured human fish if there is equality of races??
Zdaj je čas, da se zazremo v preteklo leto in pogledamo, kje smo bili super in kje smo ga lomili. Jaz bi v tem letu izspostavila rojstvo vnučka kot novega bitja, s katerim počasi vzpostavljamo ljubeč odnos. Ko se rodi, smo mu tuji, včasih naguba svoje čelo in se sprašuje, kdo in kaj smo mu mi. Potem se nam nasmehne in z njim se nam nasmehne celotno vesolje. Vemo, da dokler smo na poti ljubezni, smo na pravi poti. Čeprav ta ljubezen včasih boli in zahteva veliko odgovornosti od nas. Enako sem se učila umetnosti brezpogojne ljubezni od zame posebne osebe.
O minljivosti življenja sem se učila od matere, ki nas je zapustila letos jeseni. Zdaj je v belini onostranstva in velikokrat komuniciram z njo. Spomnim se naših praznovanj Božiča, ko je oče pripravil tatarca, mama pa je spekla orehovo potico. Če pogledam nazaj, šele sedaj razumem veličino pripadnosti družini. Zdaj kupimo tatarca, sestrica speče potico, vendar praznujemo ločeno, ker so se družine razširile. Ampak se imamo še vedno radi, kar je najpomembnejše. Na Facebook pa ne dajemo nobenih družinskih slik, ker te trenutke doživljamo intimno.
Hvaležnost čutim do svoje vadbene skupine, s katero smo kot ena družina. Skupaj se potimo, smejimo, modrujemo, iščemo poti do višjega jaza … V mojo mapico nepozabnih spominov je šel trenutek, ko nam je zmanjkalo glasbe in sem jaz zapela od Edith Piaf Je ne regrette rien, Vladka pa je v francoščini recitirala Prešernovo pesem O vrba, srečna, draga vas domača … Takle mamo!
Hvaležna sem tudi za vse dobre misli tega leta in objeme, ki smo si jih izmenjali.
In ko bo napočila polnoč, to je trenutek, v katerem se objameta konec in začetek, vam bo, dragi moji, čarovnija tega trenutka razjasnila, ali ste človek, ki je sanjal, da je metulj, ali metulj, ki pravkar sanja, da je človek. NAJ BO SREČNO, KARKOLI ŽE BO!
