Če ste opazili, imam rada množinsko obliko samostalnikov, kot npr. Svitanja, kar kaže na ponavljajoča dejanja.
Saj se res v življenju vse ponavlja. Prihajamo na svet, v puberteto, menopavzo, zrela leta, starost .. Odhajamo iz šole, službe, od drugih ljudi, iz življenja v smrt. V bistvu pa vedno prihajamo k sebi. Tu je tista končna točka prihoda v to dimenzijo in odhoda v peto dimenzijo, če imamo dvignjeno zavest.
Načeloma so prihajanja vedno bolj vesela kot odhajanja. Ali pa je na to treba gledati bolj filozofsko, da ko odideš iz enega mesta, prideš na drugo mesto, ki je drugačno, morda še boljše.
V petek smo imeli službeno zabavo ob mojem odhodu v pokoj. 17 let sem preživela s kolegi in kolegicami in kar milo se mi je storilo, ko sem se zavedla dokončnosti odhoda. Seveda se lahko še naprej srečujemo, ker smo le en klik oziroma klic stran, ampak to ne bo nikoli več isto. Za spomin so mi poklonili lepo olje na platnu, s poljem sivke v ospredju in živahnim dogajanjem oblakov na nebu. In napisali res lepo posvetilo, ki mi je ogrelo srce. Bilo nas je deset, kot deset prstov na roki: vsak drugačen a vsi del celote! Za slovo si je vsak izžrebal en zvitek z mojim verzom. Naj besede same najdejo pot!
Zdaj prihajam v nov svet, ki ga bom lahko bolj ustvarjala po svoji volji in želji. Ižanci, pripravite se, prihajajo tri svečenice, ki bodo poskrbele za zdravo dušo in telo.
Horseshit in bullshit
Zjutraj se s kolesom odpeljem v Staro Ljubljano. Rada imam jutranji utrip mesta, branjevke peljejo svoje cize na tržnico, trgovci in gostinci pometajo in perejo tla pred svojimi lokali, japiji v pološčenih čevljih že srkajo kavice v finih lokalih, tudi urejene upokojenke so že tu.
Na širokem pločniku pri Tivoliji zagledam veliko
konjsko figo, najbrž od policijske konjenice, ki pa sicer ne vem, kaj naj bi
kontrolirala v času, ko ni več protestov, ker je v deželo prišla Svoboda. Si
rečem, da je ta konjska figa najbrž za srečo.
Asociacija na shit me spomni na kolumno Miha Mazzinija, v kateri razpravlja o bullshitu (Dostikrat rečemo, da nekdo "serje", kar natančno opiše, kaj počne. Iz ust mu ne prihajata resnica ali laž, temveč neuporabni odpadki).
Na družabnih omrežjih je polno tega bullshita, vsak lahko piše in “serje” po vsakem.
V svoji zadnji kolumni (smrk, smrk), z naslovom Dovolj, je zapisal tole v razmislek nas vseh:
Brez zaupanja demokracija ni mogoča. Celo avtoritarizem ni zares mogoč, saj mora obstajati zadostna količina "vernikov", kot jih imenujejo. Gumijevke jih nikoli ne morejo ustvariti zadosti.
Družba so med seboj povezani ljudje in če ni zaupanja, ni povezav.
Edino, kar je mogoče, je kitajski družbeni točkovni sistem: kjer množice posameznikov ne povezujejo človeške vezi, temveč robotski nadzor umetne inteligentnosti.
Z vsakim sranjem, ki ga objavite ali delite na družbenih omrežjih, ne da bi vas zanimala resnica ali laž, naredite droben korak v to smer.
Vaši otroci vam zagotovo ne bodo hvaležni, njihovi roboti pa.
