Imam krompir ali o trdoživosti

Imam krompir takole dobesedno v zemlji na vrtu in tudi preneseno. Imeti krompir, pomeni imeti srečo, nekaj kar dobiš v zibko in ni povezano s tvojimi prizadevanji.

Pa se zamislim, kje je ta moj krompir. Vsekakor v pozitivni naravnanosti in neke vrste trdoživosti. Angleški izraz »resilient« pomeni: ki odskoči, prožen gibek … To lastnost imam po mami, ona je trdoživa, oče je bil bolj mehak in je tegobe absorbiral z modrostjo in ne z akcijo. Bolj Gandhi s svojim pasivnim odporom.

Jaz sem seveda skupek obeh. V puberteti sem imela obdobja »melanholije«, potem se je pa po socializaciji v različnih službah in nekako po tridesetem letu začela razvijati tale moja »elastičnost« na izzive in preizkušnje. Začela sem se postavljati zase.

Dobro brušenje elastičnosti je partnerstvo. Treba je zarisati meje, se znati boriti za svojo identiteto. Potem sem za petdeseti rojstni dan dobila preizkušnjo z rakom. Seveda so bili padci in vzponi, sem pa vseeno izšla močnejša in zrelejša. Sledila je globoka venska tromboza in hitra menopavza. Si mislim: »Darja, skoraj povsod si šla v vrsto. A res potrebuješ toliko izzivov?«

Z zdravilko, ki je iz podobnega testa, praviva, da sva kot transformerke, po vsakem padcu se na novo sestaviva in greva naprej. Se odbijeva kot žogici. Problemi so različni, a odziv je dodelan: sprejeti težavo, jo ozavestiti, razmisliti, kaj lahko narediš, da jo razrešiš. Če moreš spremeniš, če ne, vzameš za gotovo. Pristop mora biti pragmatičen, brez velikih čustvenih nihanj, to je čas, ko je na delu um in ne srce.

Če malo razširim razmišljanje, kdo so bili trdoživci v zgodovini. Najbrž vsi revolucionarji Che Guevara, Gandhi, Nelson Mandela, mati Tereza, Jose Bove, James Tobin, Noam Chomsky, John Cavanagh, Vandana Shiva, Edward Goldsmith itd. itd. Bitko za sočloveka so postavili pred svoje lastne interese.

Ali pa žvižgači, kot je Julijan Assange z razkrinkavanjem umazanih iger velikih na »Wikileaks«, Greta Thunberg, borka za podnebne spremembe, in nenazadnje tudi Ivan Gale v aferi lobiranja slovenskega vrha v trgovino z maskami, v »kateri padajo maske.«

Izpostavljanje te lahko stane življenja, ker se velikokrat sokrivci poskrijejo v svoje luknje in te pustijo na čistini.

Ampak, taka je namreč karma nekaterih na velikih odrih, mi mali plebejci pa bijemo svoje bitke na svojih "malih" odrih. Vsak dan. Pa zato niso nič manj pomembne …

Samo en cvet, en češnjev cvet

Samo en cvet, en češnjev cvet, dehteč in bel odlomi moja draga, ne bom ga na klobuk pripel, ne bom ga v gumbnico si del, odlomi ga, odlomi, draga!

Jaz bom ljudem poslal ta cvet, vsakomur, ki na križ pripet trpi v pomladi tej. In glej! Ta cvet, ta drobni češnjev cvet bo v njih izbrisal malodušja sled in spet razžaril tožni jim pogled.

Samo en cvet, en češnjev cvet odlomi moja draga, saj veš, vsak tak pozdrav, živeti, živeti pomaga!

Karel Destovnik Kajuh

Ko gledam rožnata in bela češnjeva socvetja, razumem, kakšen umetnik je stvarnik. Lepota se dotakne mojega srca, da bi kar zajokala. Vsak posamezen cvetek je majhen in krhek, socvetje pa je gizdavo bogato. Kašna domišljija stvarjenja!

Tudi za nas, slehernike, je domišljija zelo pomembna. Pomaga nam, da svet zarišemo na novo in da razmišljamo »out od the box«. Da ne sledimo čredi in da iščemo svoje inovativne rešitve. Domišljija nam tudi pomaga sanjati, če nam je hudo.

Z njo si pomagamo v medsebojnih odnosih, kjer nista samo dve možnosti: ostanem in ali grem.

Paradoksalno bi lahko rekli, da nam ravno ustvarjalnost naše domišljije ohranja zdravo pamet in razum. Ohranja nam trezen premislek glede ključnih stvari v življenju. Podobe, lastnosti in posledično občutki, ki jih ustvarja naša domišljija so edinstveni in ravno zato tako dragoceni. Če želimo občutiti kaj novega, se moramo podati v neznano. Se pustiti presenetiti.

V svetu klišejev, predvidenih in pričakovanih idej, siljenja v instant rešitve se samo uspavamo in pustimo drugim, da ustvarjajo naš svet. Bodimo sami ustvarjalci tega sveta in se prepustimo, kamor nas vodijo krila naše domišljije. Zdaj, ko smo v izolaciji in so se meje našega fizičnega sveta tako zožile, je pravi čas za to!