Obisk rodnega kraja grosupeljskega firerja

Karmična diagnostika me pripelje prvič v ta kraj. Imam čas pohajkovati uro in pol in grem proti soncu. Pot me pripelje do zanimive cerkvice na hribčku, kjer je umetnik naivec upodobil Jezusa z velikimi dlanmi (malo spominja na Matijo Gubca).

Ljudje so zgovorni in veselo rolajo svoje široke samoglasnike. Zagledam lepo zgradbo –knjižnico, pred katero je kamnit kip žabjega kralja. Rečem si, mogoče, se bo pa spremenil v princa in se mi bo izpolnila želja. Stopim skozi vrata knjižnice in vprašam, če bi lahko tam imela predstavitev Svitanj. Direktorica je na sestanku (seveda, bogov ne moreš takole zmotiti brez najave) in dobim e-mail naslov, na katerega naj napišem svojo ponudbo. Bomo vidli, če bo 24. november, ki je zame najbolj karizmatičen datum, prinesel kaj sreče.

Ko se vračam v Brezje, malo pomeditiram. Zaznam sliko, kako terapevtka potaplja Geo v vodo, kot neke vrste krst, …čudno .Potem si še malo zapojem, da prečistim grleno čakro in jo mahneva nazaj v prestolnico po simpatično ovinkasti stari cesti.

Trubarjeva hiša literature – drugič

No, spet sem pri Trubarju, tokrat poslušam predstavitev literarnega društva navdih. So pravi mojstri in mojstrice besede. Pišejo na iztočnice, kot so: Novemu življenju naproti, Lepi sadež svetlobe, Odpihnila sem ti črne oblake s čela, da sije modro.

Potem pa vsak napiše čisto svojo zgodbo. Drugačno, inovativno.

Preberem, da sta zbornik financirali Mestna občina in Javni sklad za knjigo. Koliko truda so morali vložiti, da so v teh težkih časih iztržili denar iz na splošno praznih malh za kulturo. To je praznik za mojo »kulturno« čakro, ki zažari sredi prsnega koša.

Še duša zapoje tole pesem:

Dežela začetka

na trti visijo še neizrečene besede

čakajo na ubeseditev kot neveste na pomlad

Držimo se za roke

v divji ekstazi porajanja

smo sestre in brati, ljubimci in svati

Če se ne bi rodil

bi te morala izsanjati

in sanjati tisočkrat tisoč

da mi kot kresnica ne ugasneš v dlani

Slovenskega naroda sin

Pr' Hostar al pa Pr' Pepiju

Z Janom si ogledava znameniti film Pr' Hostar. Sej sploh ni tolik smešen, kolkr je žalosten, ker prikazuje pristne hribovce, s svojimi elementarnimi seksualnimi in materialnimi nagoni. Nekaj gegov je res svetskih, npr. klobasa suši, pa prtički iz toaletnega papirja, pa slovenska hrvaščina (dobro sutra, si me uprašao, još nisu sahranili (pripravili jedi), jebodrom). Ganljivo resničen je portret Janeza, ki ga mati (alias Pehta) hrani s klobaso in kruhom kot dojenčka ter finalna scena, ko Janezek prizna: »mat, men je tolk lepo pr' vas, da ne bom nikol odšel stran«. Veliki Magnifico ima legendarnih 2 minuti, ko leži v postelji, s čikom v ustih in rdeče-zlato knjigo Naša beseda v roki ( portret slovenskega razsvetljenega umetnika). Poslušajte tudi izbrane primere učenja slovenskega jezika Bosanca na delu v Sloveniji. Marcel Štefančič bi rekel. ŠE KAR ZA (no ne vem, če ta kategorija obstaja).

Za sociološko študijo »ta pravga Slovenca« pa ni treba v idilično podalpsko pokrajino. Dovolj je, da se zapeljete čez barje, tja na Ig, v Hram pr'Pepiju. Tam se za pozdrav različni Jožeti, Josipi in Pepiji (ker jim je večinoma tako ime) najprej natulijo:

»A si že kej klou?«

»Drva ja, prašiča pa ne.«

»Pa saj maš sam dva prašiča.«

»Ja, enga zame in enga za ata.«

»Francka je rekla, da je tvoj kufe zan'č«

»Jst bom pa tkole povedou, da so njene pečinice za en drek, tko, da bo vedla. Pa sva kvit!«
»Tele ljubljančan pa k nam hodja po jajca, k jh sami nimaja« (huronski smeh Pepija in Pepinota kot pri starčkih na balkonu iz Muppet showa)

Besede nad oblaki

Moja potovanja z letali in besede nad oblaki. Gor grede si poln pričakovanj, vse je še nematerializirano. Nazaj grede si pa krepnjen od doživetega in premlevaš vtise. Najbolj krepnjena sem bila po službeni poti v Pariz, kjer smo celo noč ponočevali, »vlomili« v hotelski bazen, zjutraj pa vsi pomečkani imeli sestanke na sedežu Renaulta. Drugič sem bila tako pomečkana ob vrnitvi iz Osla, ko sva z Majo celo noč prebedeli na letališču med džankiji in našimi jugosi. Besed je bilo bolj malo, ker sem večinoma potovala sama. Sem pa vedno z zanimanjem opazovala potnike na letalu in si predstavljala njihove zgodbe. Letalo je vedno neko stičišče zgodb npr. parov različne narodnosti, kariernih možnosti, hrepenenja po boljšem življenju nekje v tujini….

Zdaj pa od mojih besed na oblaki k romanu Besede nad oblaki Evalda Fliserja. Iz recenzije citiram:

Roman zajema prav vse aktualne nesrečne pojave na tem planetu, kot so vojne, revščina, lakota, izkoriščanje ljudi, naravne katastrofe in človekovi uničevalni posegi v naravo. Petsto potnikov na letalu je vzorec za vse človeštvo, letalo prispodoba planeta na robu prepada. Pogovori med potniki so zgodbe o ljubeznih in partnerskih odnosih v vseh različicah, o spolnosti, prostituciji, strahovih, o vprašanjih Boga in religij, o fanatizmu, vprašanjih umetnosti, izvirnosti, iskrenosti in neiskrenosti, o boleznih, umiranju, smrti, o malih prevarah, velikih goljufijah, davčnih utajah, o tekmovalnosti, pohlepu, zločinih, kaznih ter maščevanjih. Pogosto si sopotniki izrekajo bojazen o morebitni katastrofi njihovega poleta. V romanu prevladujejo pesimizem, razočaranje in svetobolje.

Nekaj obližev na prevladujoči ton polaga prvo poglavje, pogovor med očetom in sinom, osemletnim dečkom, ki, kot zvemo pozneje, celo prepreči sproženje bombe na letalu. Čeprav zveni skoraj naivno, je prav ta otroška želja po ponovni združitvi ločenih staršev in hrepenenje po materi, h kateri ga spremlja oče po dveh letih materine odsotnosti, povzročila preblisk človečnosti kot bilko upanja v svetu, v katerem niti otroška nedolžnost ne šteje več. Seveda so razmisleki in spraševanje znak treznega razuma, zvijačnost in laži včasih pogoj za preživetje, a ljudje, čeprav tudi sami nepopolni, se v stvarnosti (bralci pa v literaturi) razveselimo likov in dejanj, ki presvetlijo sivino in žalost ter povrnejo vero v dobro.

V pogovorih med sorodniki in partnerji, ki na dolgem letu razrešujejo svoje odnose, se postopoma razkrivajo zamolčane skrivnosti, skrivni nameni, nedolžne ali zahrbtne zvijačnosti. Potniki, ki so naključno razporejeni na sosednjih sedežih ter dovolj radovedni in odprti, da načnejo pogovor, si v igri podajanja nasprotnih mnenj na koncu snamejo maske. Velika večina potnikov je zatopljenih v spremljanje gibanja letala na zaslonih ali v gledanje filmov in molk. V človeškem vzorcu je to molčeča, ravnodušna in vase zaverovana brezbrižna množica.

Napredek znanosti in tehnologije ima lahko uničevalne posledice in besedna umetnost so zgolj ponovitve, vse je reinterpretacija in imitacija že zapisanega. Pesniki nimajo moči, da bi se približali pravi substanci, ki jo nosijo v sebi, vse je le približek poezije z veliko začetnico. Je izvirnost sploh še mogoča, se sprašujejo pisatelji med potniki na letalu. Je med potniki zato toliko citatomanov, ki se v pomanjkanju lastne izvirnosti in ustvarjalnosti urijo v pomnjenju in reproduciranju misli znanih osebnosti in stavkov iz literature? Potujejo na tekmovanje v Brisbane, na katero je prijavljenih 400 tekmovalcev z vsega sveta. So oni zrcalna podoba nemoči ustvariti nekaj novega? So mejnik, do katerega so prišli sodobni ustvarjalci? Ali je to zgolj opozorilo in želja po preseganju slepega kopiranja brez navdiha? Končnih odgovorov na ta in številna druga vprašanja in premišljevanja ni, vse je odprto in tudi usoda poleta 2191 Singapore Airlines je prepuščena naši domišljiji.

Saj ne, da ne bi bil roman zanimiv za branje, ampak se mi zdi prenatrpan. Kot Fellini, ki ga težko prebaviš. Poln je nekih statističnih podatkov, kot da bi pisatelj hotel sešteti čim več najbolj mejnih človeških bivanj: od kurbe z zvodnikom, homoseksualcev, zapuščenih sinov in spodletelih igralcev… Preveč vsega in preveč naključij. Zato me roman ni kupil. Marcel Štefančič bi rekel: ZADRŽAN.

What a great day to die

11. november je v ezoteriki pomemben datum, odprejo se tako imenovana vrata 11 - 11, ki predstavljajo možnost komunikacije z zgornjim svetom, ki predstavlja svet idej ali apsolut, kjer je vse, vendar še ni realizirano.

Veliki pesnik in trubadur Leonard Cohen je to vedel, zato je ta dan odšel v večno svetlobo. Pesnik so že po defaultu blizu mistiki in duhovnim sferam. Poezija je dešifriranje skritih kod bivanja, pretakanje zlatih besed, ki zaplešejo svoj ples na belem papirju. Lahko jih tudi zapoješ, recitiraš, šepetaš. Kot ta trubadur, ki je začutil, da se njegova ljubezen Marianne počasi poslavlja iz tega sveta in da se ji bo kmalu pridružil.

Objavljam Cohenovo besedilo, ker smo bile tudi me nekoč nekomu Marianne in Suzanne.

***

Come over to the window, my little darling,
I'd like to try to read your palm.
I used to think I was some kind of Gypsy boy
before I let you take me home.

Now so long, Marianne, it's time that we began
to laugh and cry and cry and laugh about it all again.

 Well you know that I love to live with you,
but you make me forget so very much.
I forget to pray for the angels
and then the angels forget to pray for us.

Now so long, Marianne, it's time that we began ...

We met when we were almost young
deep in the green lilac park.
You held on to me like I was a crucifix,
as we went kneeling through the dark.

Oh so long, Marianne, it's time that we began ...

Your letters they all say that you're beside me now.
Then why do I feel alone?
I'm standing…

Your letters they all say that you're beside me now.
Then why do I feel alone?
I'm standing on a ledge and your fine spider web
is fastening my ankle to a stone.

Now so long, Marianne, it's time that we began ...

For now I need your hidden love.
I'm cold as a new razor blade.
You left when I told you I was curious,
I never said that I was brave.

Oh so long, Marianne, it's time that we began ...

Oh, you are really such a pretty one.
I see you've gone and changed your name again.
And just when I climbed this whole mountainside,
to wash my eyelids in the rain!

Oh so long, Marianne, it's time that we began ...

 

 

Objavljam, torej sem

Po moji prilagoditvi Descartovega načela:

Imam blog, torej sem in Imam Facebook, torej sem še bolj, prihaja še različica delavnice za somozaložnike, ki se glasi:

Objavljam, torej sem v NUK.

Sošolka Pavla, ki je tam v službi in me je spravila  na seznam povabljencev, me pred dnevi retorično vpraša, kaj žene Slovence, da se zadolžijo in se podajo v neznano dogodivščino imenovano samozaložba. Narcizem zagotovo ne, ker če kaj Slovenci kot narod nismo, nismo narcisoidni. Morda pozerstvo posameznika ali pa bolj verjetno potreba, da svojo zgodbo deliš z drugimi. Dramatik Eugene O'Neil je že davno zapisal: Na svet pridemo zlomljeni in v kosih. Zlepi nas edino empatija drugega človeka. To je to! Empatija drugega kot lepilo. Ali pa potreba po ustvarjanju, samorealizaciji, kjer pa spet potrebuješ DRUGEGA, ker drugače gre samo za samozadovoljevanje (zadnjič je ena stand-up komičarka izjavila: Če se samozadovoljujem, se lahko tudi samozaposlim!)

No, torej po marmornih blodnjakih te monumentalne Plečnikove zgradbe se prebijemo v čitalnico rokopisne zbirke. Jao, ne maram muzejev in vitrin, ker mi smrdijo po kadavrih in formalinu. Povabljenci so »senior scholars«, med njimi je, zanimivo, veliko moških. Poznam edino zelenooko psihiatrinjo Zdenko Čebašek.

Nekaj zanimivih poudarkov iz predstavitve Andreja Blatnika:

Knjiga je »naprava za vsebino« (too  much). Danes je vsebin več, kot jih lahko použijemo.

Slovenska posebnost je, da so pesniške zbirke med najbolj prodajanimi knjigami!?

Navdušil  me je »case study« znamenite Milene Miklavčič, avtorice knjige Ogenj, rit in kače, niso za igrače. Ko je založniku ponudila, da izda to knjigo, je rekel, da je to »sranje, ki ga ne bo noben bral«. Kot klena Gorenjka je rekla, da je ne bo noben jebal (njene besede) in šla v samozaložbo. Iz izkupička prodaje si je kupila avto in garažo. Publika, ki jim predstavlja spolno življenje naših babic in dedkov, se pogosto zgraža nad predstavljeno vsebino, medtem ko je pornografija prosto dostopna povsod! Z velikim žarom hodi po vsej Sloveniji in predstavlja svojo uspešnico. Kot terapijo za predsodke slovenskega naroda glede »angavljenja v postelji«.