Natakar, en rdeč nosek, prosim

 

Z Danuško iz medgeneracijskega centra v Novi Gorici, kjer bom imela predstavitev Svitanj, se pogovarjava, da mora biti predstavitev zabavna, ker drugače ljudje sploh ne prihajajo v center. Se strinjam, v deželi, kjer pobijajo doktorje, posiljujejo kobile, z BMW-jem trgajo bankomate iz stene, je res treba predstaviti svoje travme na humorističen način. Zato se mi je porodila ideja, da bi imela na predstavitvi rdeč nosek.

Kot simbol tega, da se ne damo!

Da na probleme gledamo s pozitivne strani!

Da se znamo smejati, ko nam je najhuje!

Ženske, ki tečejo z volkovi

 

Evo spet ženska tema! Preberem knjigo Clarisse Pinkole Estes Ženske, ki tečejo z volkovi. Gre za mite in zgodbe o arhetipu Divje ženske. O tem, kako smo se ženske oddaljile od svojega instinkta, kako dajemo na stran svojo realizacijo, kako smo zaspale in ne izražamo svojih darov. Knjiga je kar težka, ker je v njej veliko jungovske psihoanalize. Vendar pa svoj poziv k oživitvi Divje ženske tke na poetičen način.

Iz navdihujoče spremne besede, če boste, moje ženske, hotele oživiti svojo Divjo žensko:

»Znotraj vsake ženske se skriva naravno in divje bitje, opremljeno z instinkti, intuicijo in brezčasno vednostjo. Clarissa Pinkola Estés jo imenuje Divja ženska in dokazuje, da jo je mogoče in nujno priklicati in oživiti. Utira pot skozi številne plasti zavesti do notranjih glasov, ki šepečejo v kostnem mozgu, in vabi v kraljestvo duha, ki zdravi, prebuja, izziva in povezuje.

Zgodba razlaga, razmišlja, svetuje, poje. Šepeta drobne misli, ki nas črvičijo od vedno, pa se jim ne upamo prisluhniti. Gre za simbolično pripoved o notranjem življenju in za vodilo, kako se rešiti težakov in kako obuditi ljubezen. Gre za pripoved o moči uma, duha in telesa in raztezanja mišic v smeh do ušes. Zgodbe o pripadnosti, jezi, potrpežljivosti, vztrajnosti in dopuščanju, o ustvarjalnosti in samoti, o sestradanosti duše in skrivnostih nepričakovanega. Gre za poziv ženskam, da se soočimo s tistim, česar se najbolj bojimo. Poziv, da postanemo tudi same cantadorke naših življenj. Knjiga se zdi podobna novorojenčkovim prstkom, ki te vabijo, da se jih dotakneš in skoznje začutiš, kako življenje vre in hoče še in še lepega in dobrega. Strahovi se dajo premagati, usta se z lahkoto raztegnejo do zatilja. Prekrasna in bogata knjiga, toplo priporočena.«

Cankarjanska mati

Mati, kave bi.

 V Niki preberem zanimiv članek, kako lahko psihološki profil vpliva nato, ali bomo zboleli za rakom. Ameriška klinična psihologinja Lydia Temoshok je na vzorcu 150 bolnikov odkrila, da je 75% izjemno prijaznih, ustrežljivih, požrtvovalnih in nezahtevnih. Zaskrbljeni so zaradi svoje bolezni, ne toliko zaradi sebe kot zaradi svojih bližnjih, ki zaradi njih trpijo. Čustva so nezavedno potlačili, jeze skoraj niso kazali, redko so  priznali, da jih je strah ali da so žalostni. Vzdrževali so fasado prijaznega, potrpežljivega "nekomplikatorja" tudi ob najbolj bolečih in težkih preizkušnjah. Ne prepoznajo svojih potreb in čustev, pomembnejši so drugi, za katere se velikokrat žrtvujejo. Seveda veliko različnih dejavnikov privede k nastanku raka, vendar omenjena raziskovalka kaže na povezavo med potlačenimi čustvi in potrebami ter oslabljenim imunskim sistemom, ki je prva obrambna črta pred rakom.

 

Bingo! Pri meni je Lydia kar zadela, ker sem vedno najprej pomislila, kaj bo moja težava prinesla najprej mojim najbližjim. VSE se hotela sama nosit, nikoli priznat, da sem šibka, da ne zmorem, prositi za pomoč …Drugim se razdajam brez zadržkov, vlečem nase njihove težave in sočustvujem z njimi. Nekaj sem naredila na miselnih vzorcih, da sama sebe postavim na prvo mesto, sam mi to še ne gre najbolje. Boš morala še vadit, ti cankarjanska mati in tudi vse ostale podobne matere, ki ste se prepoznale v temle vzorcu!

Zakaj sem rada ženska

Ker so poezija, ljubezen, svoboda ženske

Ker je bog vesoljna mati, ki sije ljubezen

Ker mi je narava dala rodila, da lahko rodim otroka

Ker sem lahko na zunaj krhka, čeprav sem znotraj močna

Ker lahko skrivnostno molčim in se delam fatalko

Ker bom v prihodnjem življenju moški, zaljubljen vame, ko sem bila ženska

 

Bližina

Sam sebi je človek najbližji.

Lahko si sam svoj navdih ali droga.

Lahko si tudi v postelji sam s sabo.

Zato so tudi zapisi o sebi najiskrenejši. Razmišljam o tem, kako se je npr. Cavazza razgalil v romanizirani avtobiografiji ali pa Jonas v avto ali monokomediji, ki jo grem gledat v četrtek. To ljudi zanima, je ključavnica, skozi katero pogledamo noter v drobovje. Kot včasih resničnostni šov, ko smo gledali Big brotherja in poslušali bedaste dialoge protagonistov. Potem se je Bear Grylls spomnil oddaje Ultimate Survival, ko teče čez drn in strn in se masti s črvi in vadi tudi vse druge tehnike preživetja.

Zakaj vse to? Zato, da se dotakneš tistega drugega, tj. sočloveka, ki ga tvoja zgodba zanima in čuti s teboj. Gre za potrebo po soČutju, empatiji, bližini, ker smo socialna bitja. Potrebujemo sočlovekovo simpatijo, potrditev, njegov Like.

Zato tudi jaz pišem tale blog in prihajam v vaša srca in misli. If you Like it or not.