Nikamor it in nikjer bit

 Denis Avdić se je spomnil tele krilatice za današnji čas, ko se lahko svobodno premikamo ( za drugo so potrebne ustrezne čitabe) samo po prostorih svojega stanovanja, iz kuhinje do dnevne sobe, pa potem spet mal v spalnico in kopalnico, pogledat v otroško sobo in nato spet na kavč pred TV, kjer bo kmalu nastala luknja v zofi od pretiranega sedenja.

Sprašujem se, ali je človek po svoji naravi bolj nomad, da ima potrebo po selitvah, ali pa bolj “sedentary”, da rad vrže sidro na enem mestu, se ustali z eno ženo in družino in je potem srečen do konca svojih dni. Zgodovinsko so se naši predniki vsekakor selili iz kraja v kraj. Potem pa so z razvojem poljedelstva vse bolj poganjali korenine na enem mestu, postali so lastniki in tako ostajali na enem mestu. Ko imaš enkrat lastniško listino in gor lepo hišico, te mine želja po selitvi. No, želja po potovanjih vsekakor ostane kot hrepenenje po novih krajih, kar najbolje uresničujemo z daljšimi ali krajšimi turističnimi potovanji.

Če govorim zase, zelo težko zdržim ves dan na istem mestu. Po duši sem ptica selivka in potrebujem vsakodnevni premik v naravo. Pokličejo me gozdna bitja, modro nebo, mir v krošnjah dreves, negativni ioni …

To so moji osebni prostori. Lahko jih poganja domišljija, nostalgija ali melanholija. Pesnik in esejist Uroš Zupan zelo dobro razlikuje med nostalgijo in melanholijo. Slednja zanj ni pozitivna, nostalgijo pa imenuje”prevaro uma, da smo bili nekoč srečni in da se lahko te sreče dotaknemo v tem trenutku. Nostalgija je lahko tudi po nečem nedoživetem.”

Prostori, ki si jih izmenjujemo, so pa npr. hotelske ali hostelske sobe, bolnišnične postelje in nenazadnje tudi mrliške vežice. Tisti prostor za nekaj časa zasedeš s svojo zgodbo, scenarijem in svojimi ljudmi, potem pa odideš ali te odnesejo, da za tabo pride naslednji čakajoči.

Vsekakor glasujem za osebne prostore, da bi jih bilo čim več!! Tistim drugim pa itak ne ubežimo...

 

Kdo se boji Črnega moža?

Saj se spomnite te igre, ki smo jo igrali v mladosti? Včasih jo pri jogi ponovimo. Treba se je taktično povezati v sklenjeno verigo in manevrirat pred Črnim možem. Na to igro sem se spomnila, ko so v petek policaji na protestih legitimirali stranske osebke protestnikov, ki so v vrsti hodili peš. Sodelujoči pravijo, da so se spravljali zlasti na mlade ženske in starejše osebe, ki so stale ob strani. Ena gospa razlaga, da si je želela vklopit luč na kolesu in da so jo legitimirali. Svetlana Makarovič in Roza pravita, da so na njiju tudi z veseljem pikirali. Verjamem, da je bilo izzivanja in prerivanja na obeh straneh pri tako razgretem ozračju. Protestniki se ne bojijo črnega moža, ampak po mojem bele kuverte z globo v višini od 40 do 400 evrov.

 Kako se dan lepo začne?

Ne s sončnim vzhodom ali dišečo kavico, ampak z blatom! Spet sem dobila poziv od Svita, da naj se ne bojim sveta tam znotraj (to je bil enkrat njihov oglas). Enkrat so mi že testirali to življenjsko snov, potem sem poziv 2x ignorirala, zdaj sem se pa spet odločila odzvati. Z razgradljivim papirjem in epruvetko se odpravim v kopalnico. Jupi! Je pa res, da je ta diagnostika zastonj in da je rešila že marsikatero življenje. Torej veselo na delo.

Moj prvi…. športni nedrček

Spomnim se, da je nanj opozoril Lado Bizovičar v Talentih, ko so neke gospe živahno poskakovale in z njimi so poskakovale tudi prsi. Bile so zelo simpatične, a Lado ni ostal brez komentarja, da se da kupiti tudi športne nedrčke. Vsaka stvar je enkrat prvič. Zdaj, ko delam od doma, ne maram, da me elastike modrca kaj preveč vežejo in se odločim kupit en športni model, za katerega se mi je nekako zdelo, da najbrž ne veže tako močno. Kupim največjo številko XXL, zgleda luškan in si ga poskusim nadeti. Povlečem ga čez glavo, zatakne se mi nekje za vratom, vse me tišči. Damn. To je še hujš kot nošenje maske. Ko ga nekako spravim v pravo linijo, me tišči kot oklep. Spomnim se svoje sestrice, ki se tudi vedno bori s tlačenjem materiala v prisilne dupline in elastike.

Vendar ne bom obupala. Vsak dan bom mal vadla z njim, pa bomo vidli, kdo bo zmagal, on ali jaz. Podoben boj poteka z novimi čevlji, ki te tiščijo in žulijo, potem pa jih nekako ukrotiš, hihi.

 Zmaj v zraku in kozje mleko

Vračam se čez Tivoli. Hodim po poti iz podhoda in v zraku zagledam zmaja. Takoj se spomnim na lutkovno predstavo Žogica Marogica, ki sem jo kot otrok gledala z odprtimi usti. Tam smo morali pihati, da smo zmaja pregnali, tukaj pa me pogled nanj razveseli, ker z njim teče razigran otrok. Kot v Kampusu ob progi, kjer odmeva živahen otroški smeh šole Fužine, ki je zgleda najela ta prostor za igro. Dokler odmeva otroški smeh, se nam ni treba ničesar bati!

Pred vhodom v hišo me dočaka še ena otroška scena. Namreč vidim dečka, ki pije mleko in ima mlečne brke. Na tleh je cel karton plastsičnih flašk. Ko grem mimo, slišim očkove besede sinu: „Po kozjem mleku, si najmočnejši.“ Evo, dodajam  navodilo za moderne Petre Klepce: Pijte kozje mleko in veliko se smejte. Potem nam tudi Črni mož ne bo mogel do živega!