Bodi svetilka ob cesti

Svetilka ob cesti

Kaj bi bil človek, če ti je težko
biti človek? Postani obcestna
svetilka, ki tiha razseva
svoj sij na človeka.
Naj bo, kakor je, ker, kakor je,
vedno je on s človeškim obrazom.
Bodi mu dober, temu človeku,
in nepristranski kakor svetilka,
ki tiho obseva pijančev obraz
in vagabundov in študentov
na cesti samotni.

Bodi svetilka, če ni ti
mogoče biti človek;
ker težko je biti človek.
Človek ima samo dve roki,
pomagati pa bi moral tisočerim.
Bodi zato obcestna svetilka,
ki sveti tisoč veselim v obraz,
ki sveti samotnemu, blodečemu.
Bodi svetilka z eno lučjo,
človek v magičnem kvadratu,
z zeleno roko znamenja dajoč.
Bodi svetilka, svetilka,
svetilka

Srečko Kosovel

Srečko Kosovel, ta fenomen slovenskega pesništva, ki je kot komet razsvetlil naše nebo in po 22 letih ugasnil. Že leta 1925 je pozival k revolucionarni preobrazbi sveta in opozarjal na družbene krivice. Po Wikipediji je v okviru ekspresionizma razvil  religiozno tematiko z osrednjo idejo o osebni in kolektivni apokalipsi, ki v sebi nosi očiščenje krivde in stvarjenje novega etosa.

Zakaj sem to pesem zapisala ravno na dan državnosti? Ker v Sloveniji vidimo vse manj človečnosti, razplamtel se je ogenj primitivizma, hujskaštva, razdvajanja. Vse več je gneva, zamer, teme.

Kdo bo svetilka, ki bo tiho razsevala svoj sijaj na sočloveka in spodbujala dobro v njem?

Na »domovinski« proslavi na Igu beremo svoje pesmi o domovini. Eni protestirajo na kolesih, drugi na Twitterju, mi, člani Govekarjeve skupine, pa recitiramo svoje pesmi. Eni bolj radikalno govorijo o materi domovini, katere sinovi in hčere smo,  jaz domovino častim bolj intimno in tihotno.  Take so pač moje izpovedi, vedno malo prikrite in enigmatične …

POVABILO NA PLES

Bosa pojdiva dragi

čez zelene planjave

mimo belih brez

in smaragdnih voda

med zelene praproti

in dehteče zvezde.

Počijva na knežjem kamnu

in se nato na hrbtih žlahtnih lipicancev

poženiva v divji dir.

V kajžarskih kočah

nama že pečejo svež kruh

in pridne roke

bodo kmalu pospravile pšenico v kašče.

Prisluhniva,

kako vesolje tiho odzvanja

da je tam, kjer si doma, najlepše.

Mi smo gospodar prstanov

Na ta znameniti film me je spomnila Shana iz Mychi-a, ko je napovedovala današnji sončev mrk. Ob tem pojavu pride prihodnjost v sedanjost, pomembno je, da si naredimo načrt za prihodnost. To je sveti čas za transformacijo. Vprašajmo se, ali smo zadovoljni z življenjem, kakršnega živimo. Če ne, kaj moramo spremeniti. Kaj nas bo hranilo v prihodnosti? Pomembna je torej NAMERA. Posadimo semena. Ponastavimo kompase in pičimo naprej.

Stvar seveda ni tako lahka, kot se sliši takole  z ekrana, ko ti predava lepa in zgovorna Shana. Saj se spomnite, kako težka je pot v filmu Gospodar prstanov. Mali Frodo se mora bojevati z raznimi strahovi in odvisnostmi, napadajo ga strašna bitja, na koncu se le stežka loči od prstana, ko ga vrže v vulkan na Gori Pogube.

Tako je tudi z nami, polni smo šibkosti in odvisnosti, prepuščamo se čutnim nasladam, egu, da nas zapeljuje … In to nas vse bolj oddaljuje od našega poslanstva tukaj ...od naše duše. Pojdimo  v svojo tiho kamrico, v meditacijo in se srečajmo s svojo čisto, brezmadežno dušo. Prisluhnimo ji, kaj nam govori. Nadenimo si prstan ljubezni, vere in predaje in bodimo njegov gospodar!

Jutri grem domov

Te besede lahko spregovorimo v različnih situacijah.

V času koronavirusa smo v tujini in nam dobri Andrej Šter organizira vračanje v domovino).

Mati rodi otroka v porodnišnici in se potem vrne domov.

Otrok živi v internatu in se ob koncu tedna vrača domov.

Ameriški vojaki iz Vietnama ali Iraka se v krstah vračajo domov.

Uslužbenci se po končani službi vračajo domov.

Te besede pa imajo zadnji mesec zame še posebej boleč pomen. Mama, ki že od avgusta leži nepokretna na Bokalcah, jih izreče meni in sestri na vsakem obisku. Rečem, da ji bom naslednjič prinesla krofe in odgovori tako, zelo prepričljivo: »Ampak jaz grem jutr domov!« Kaj lahko sploh na to odgovorim? Prvič sem se še nekaj izmotavala in jo spraševala, kdo ji je to rekel. Zdaj samo še skrušeno prikimam, kot da razumem. Jasno mi je, da si želi ven iz te hiše starčkov, ven iz te rutine in dolgčasa,  iz tega utrujenega fizičnega telesa, ki jih služi le še za ležanje,…. v svoj pravi DOM, kot ga imenujeva z Ivanko. Tam, kjer je svetlo in lepo, kjer nič več ne boli…

Neki svežga, neki frišnga

Te dni je težko prezreti lik Magnifica, ki vneto dela reklamo za Spar s kuhovnicami in raznimi gegi. No, priznam, da kljub temu, da se je prodal v reklamne namene, ohranja  svoj tradicionalni videz  malo robustnega, simpatičnega odštekanca.

Preletim Facebookove objave, seveda je veliko pljuvanja po levih in desnih. Hvalabogu, da smo izenačeni vsaj na družabnih medijih, da lahko vsakdo čivka in blati, kakor mu drago. Imamo vse : od zagrizenih radikaliziranih ideologov do psiholoških mojstrov, FDV-jevcev, novinarjev, pisateljev itd. Še najbolj me veselijo kolumne Mihe Mazzinija, je vsaj duhovit in ima širok nabor tem, od psihoprofila nas Slovencev, naših narodnih junakov ter lepega in praznega predsednika do fenomena »slovenskega Pravičnika«.

Na omrežjih se je razplamtela tudi debata o slovenski kulturi. Za Romano Tomc, političarko SDS, ki nas zastopa v »presvitli« Evropi mora biti kultura dostopna in razumljiva narodu in meni, da predstavljajo višek takšne všečne kulture Modrijani?!

 A je potem kaj čudnega, če se morajo naši avantgardni umetniki izstreliti iz tega povprečnega prostora v tujino, kjer dobijo zasluženo priznanje. Pa naj pri tem omenim Laibach in NSK, Dragana Živadinova, Ireno Grafenauer, Tomaža Pandurja, Lilo Prap, Hanno Slak in še in še.

Neki svežga in neki frišnga so bile demonstracije kulturnikov pred minstrstvom za kulturo. Korona spodbude so se našle za gospodarstvo, s.p.-je, prevoznike, kultura, ki je znanilka samobitnosti naroda, pa je ostala mačehovsko prezrta. Ministru se ni zdelo vredno, da pride ven iz svojega brloga in jih nagovori. V znak protesta so posamič pred vhod ministrstva odlagali rekvizite, med katerimi je bilo opaziti več računalniških mišk, slušalke, mikrofon, slikarsko paleto, čopiče, barve, knjige, plakate, lasuljo, piščali in kose oblačil…. Torej njihova osnovna sredstva.

Na koncu so šli »še do nazga«, ko sta igralec Primoža Bezjako in igralka Katarina Stegnar, sicer tudi članica istega igralskega kolektiva Beton Ltd, slekla obleko in jo  nalepila na vrata ministrstva. (A ni hudič, da je Bojan Požar za Novo 24 TV izjavil, da sta ta dva igralca redno zaposlena v SMG in da imata na mesec 2500 EUR plače. Tako, zdaj veste vse).

Vsak protest je legitimen in mu je treba prisluhniti.  Ko ti zmanjka drugih sredstev, moraš uporabiti tudi skrajne ali pa inovativne metode. Podobno kot lepljenje stopinj pred parlamentom ali risanje po tleh… Na žalost pa te legitimne oblike protesta dobijo sodni epilog v obliki izrečenih glob, kot se je zgodilo protestnici Sanji Fidler in še kar nekaj protestnikom, ki so jih legitimirali organi pregona in jih bodo preganjali kot prekrškarje.

Pa še pripis o tem, kako protesnike vidi JJ. Na spominski slovesnosti ob breznu v Kočevskem rogu je izjavil: »Tistim, ki po ulicah in trgih Ljubljane javno grozijo s smrtjo, je treba zato zelo jasno povedati: “Ne bomo vam dovolili, da Slovence znova pahnete v bratomorno divjaštvo«.

Hja, narod si piše sodbo sam!