Glupi virus in bilanca svetlobe in teme

V tem letu smo doživeli marsikaj glupega, oo glupih davkov do glupega virusa, ki kar ostaja z nami in v tišini mutira ter se razmnožuje … To je njegovo poslanstvo, naše pa je, da ga v svojem življenju čim bolj omejimo, živimo mimo njega in si ne dovolimo, da bi nas razdvajal, nam preprečeval objeme in sanje.

Tale božični in novoletni čas je čas, da se dvignemo in napolnimo življenje z večjo globino, z novo kakovostjo. Ni naključje, da je velik del predkrščanskih bogov rojenih 25. decembra. 21. ali 22. decembra, ko je Sonce na najnižji točki svoje moči v letu, simbolično umre in se po treh dneh, torej 25. decembra, ponovno rodi. To rojstvo so obeleževala vsa stara poganska ljudstva. Krščanski božič je le eden od zamaskiranih poganskih praznikov, ki jih praznujemo v čast obujenih sil narave.

Sporočilo tega praznika je naslednje: prišla je odrešitev: sile teme so poražene, prihaja svetloba, življenje, optimizem in napredek.

Upanje je dar. Je predvsem stanje duha, ki ni vezano na to, da bi kdo nekaj imel ali dosegel, ampak da preprosto, da JE, da biva iz čiste zastonjskosti in darežljivosti. Charles Péguy, francoski pesnik, ki smo ga kar celo leto gulili na faksu v Aix-en-Provence je takole zapisal:

»Upanje je stvar s perutmi,

ki plahuta v duši in

poje melodijo brez besed.

In se ne konča – nikoli.«

Moje upanje je, da bi drobna lučka na Bokalcih še malo gorela. Da bi ljudje zaupali v luč in premagovali témo. Da ne bi bilo lakote in pomanjkanja, zaznamovanosti zaradi revščine, zaplankane zagledanosti v svoj prav, nasilja in zlorab. Vem, zveni kot želja misic, da bi bili vsi ljudje na Zemlji srečni.

Pa da se znova naučimo ČUDENJA, da vidimo svet čist in nepokvarjen, kot ob stvarjenju. Morda res zveni naivno, a sami si ustvarjamo možnost, da bomo v sebi zagrenjeni razočaranci ali pa bomo  znali tudi v slabem videti kaj dobrega!

VSEM MOJIM SLEDILCEM ŽELIM ZDRAVA PLJUČA V NOVEM LETU IN ČIM VEČ OPTIMIZMA!!

 

 

Ljubezen in vse kar paše zraven

    Pa ga imamo, slogan za Spar, v katerem je Magnifico povezal svojo pesem za sestre Lahko ti podarim samo ljubezen, s prednovoletno nakupovalno mrzlico. Kaj pa po Sparovo zraven paše? Seveda pri njih kupljena smrečica, okraski, darila, jedača in pijača, in vse to za Sparovo karrtico (Rabim, rabim,  tole tud rabim …)

    Je kar škoda, da pojem ljubezni tako zlorabljamo in banaliziramo. V komercialne namene ali pa kot devalvacijo v komunikaciji. V ameriških filmih se na koncu vsakega telefonskega pogovora poslovijo z “Ljubim te.”

    Pri jogi pa govorimo o ljubezni, ki je najvišja vibracija, ki je brezpogojna in pomeni odnos do sveta. Središče ljubezni je v srcu. Če povem po fizikalno, v srcu so nevriti, s katerimi razmišljamo, čutimo in se spominjamo. Srce je tako pomembno, da ga raziskujejo v kalifornijskem inštitutu HeartMath.

Citiram njihove ugotovitve: „Sprememba v srcu je torej pot, ki pelje do osebne pa tudi družbene in globalne skladnosti in zdravja,« zatrjujejo strokovnjaki. Imamo namreč tudi nekakšno duhovno srce – morda bi ga lahko vsaj malo primerjali z modernim mobilnim telefonom, ki nas nevidno poveže z velikanskim omrežjem informacij. Prav tako tudi srce oddaja in izžareva nevidno energijo, skozi njo pa smo ljudje popolnoma povezani z vsemi drugimi živimi bitji in z vsem ustvarjenim. Energijsko polje našega srca nas povezuje celo z zemljo in soncem, energija srca nas na skrivnosten način dobesedno spaja z drugimi in vsem stvarstvom. Srce vsake osebe prispeva delež svoje srčne energije v tako imenovano skupno okoljsko polje."

Naša osebna čustvena naravnanost je torej izredno pomembna za vse stvarstvo (ne zgolj za naše zdravje), saj se skozi polje elektromagnetne energije širi na vse bivajoče.

    Priznavam edino tako ljubezen in zato ni potrebna nobena kartica!

Žurka s kostanjem in zdravniške peripetije

    Pretekla dva tedna mi spet dogaja na zdravstvenem nivoju. Najprej mi je dermatolog Fabjan (tam se vsi pišejo Fabjan) izrezal bradavico na nosu. Ko je rezal, so predvajali skladbo Bon Jovija in je zraven veselo zapel. Bravo, to je kirurška podlaga za moje rokersko srce. Rana se mi je kar razbolela in sem morala vzeti analgin.

    Potem je bil na vrsti poživitveni odmerek. Namesto da bi me poživil, me je sesu. Roka me ni bolela samo na mestu pika ampak povsod, pod pazduho in vse dol do prstov. Sem spet posegla po kemiji: lekadolu. Pa moči mi je pobralo, sem kot ena cunja.

    Zdravniških obiskov še ni konec. Ker se mi maje spodnja enica bo treba še k zobozdravniku in sigurno bo padlo še kakšno ruvanje. Pri meni je že tako, da je vedno vse na kupu.

    Še dobro, da imam Sparovo kartico, da si malo izboljšam razpoloženje.

    Če ne drgač, bom šla pa še v Staro Ljubljano na kakšen kostanjev žur!

 

 

Hvaležnost in ponižnost

Tega ni izrekel kakšen indijski modrec, ampak nemška Mutti v svojem poslovnilnem nagovoru. Že prej se je velikokrat izkazala kot modra ženska, ki išče dialog v tem razdvojenem svetu, kjer veliko držav vleče na svojo stran, namesto da bi iskale sinergije. Na obrazu je imela čisto drugačen izraz kot pri državniških govorih, tak spravljiv in malo ganljiv pa tudi nagajiv, ko je pihalni orkester igral skladbo kontroverzne punk rokerice Nine Hagen, hita katere se tudi jaz spominjam (I wonna go to Africa to the black jah rastaman, I will do things like my black friends do it).

Si predstavjate našega viteza teme, da bi se takole zahvalil, da lahko vlada narodu, ki ga spoštuje in do katerega čuti odgovornost? Vedno me gane, ko vidim pripadnost svojemu narodu npr. Angležev, Hrvatov ali Monegaskov. Mi Slovenci se pa delimo na bele in črne, na modre in zelene, na cepilce in proticepilce, na bogate in revne, na materialne in duhovne, na javne in zasebne, na osnovnošolke z dolgimi umetnimi nohti in tiste naravne deklice, ki lepoto vidijo v naravnem, pa še in še…

Hvaležnost in ponižnost sta tudi dve duhovni vrednoti, ki bi ju moral gojiti vsakdo od nas. Sesuti zveličaven ego, ki vse ve in zna in si jemlje pravico soditi in kraljevati. Iskati tantrične približke odnosov med moškim in žensko, pa tudi širše, kjer vlada spoštovanje in težnja po združitvi v eno.

 Kako svobodno vi živite svoj spol? Tudi vi ste lezbijka?

Tako je nagajivo vprašala silikonsko predelana Miša Molk igralko Mia Skrbinac v nedeljskem intervjuju. Res je, da gre za težko temo spolne zlorabe predatorjev na AGRTF, ki si s pozicije moči jemljejo pravico nadlegovanja mladih igralk. Vsa čast Mii, ki je sprožila to temo in celo vložila kazensko ovadbo proti svojemu nadlegovalcu. Zagotovi ji ni lahko, ker profesorski in gledališki lobi sigurno ne bo stal križem rok in ji bo kolikor bo mogel oteževal kariero.

Ampak če se vrnem na intervju. Miina komunikacija je bila zelo težka, s polno premori in gestikulacijo telesa, ki nakazuje na nelagodje. Miša pa je triumfirala, hotela izpasti, kakšna džekica in svobodomiselna ženska je, malo pokroviteljsko, malo žensko solidarno. (Pa ravno ona, za katero pravijo, da je po “žensko” izkoristila spolne potrebe režiserjev, da so ji dodelili vloge. Morda tudi zdaj, na jesen svoje kariere, da še dajo v eter njen “jokerski” obraz, naj mi bo oproščeno). Pa ji strokovno nič ne očitam, ker intervjuje kvalitetno pripravi.

Potem pa je sledilo tisto vprašenje. Kako svobodno vi, Mia, živite svoj spol? Tako, by the way, kot ali imate raje bel ali črn kruh? Mia je kar oledenela, si začela popravljati oblačilo s kapuco in ji odkrito povedala, da jo je presenetila z vprašanjem. 

 

 

Ne verjamem, da je bilo to zrežirano, ker je že ves intervju potekal v težkem vzdušju razkrivanja travm. Miša se ne da in nadaljuje: “Vi ste lezbijka, avtirali ste se že.” Vse za dober intervju! Tudi če je širše občestvo zdaj izvedelo za Miino istospolnost, to ni bila tema tega pogovora. Sploh če intervjujanka na vprašanje ni bila pripravljena in sploh v kontekstu spolne zlorabe s strani moškega, ker bi potem lahko v tej perspekitiv zlahka sklepali: “Jasno, da ti ni pasalo, če te je napadal moški, ti lezbača”.

Drgač pa obema in vsem vam želim čim več razumevanja in soglasnih spolnih in tudi vseh drugih odnosov!

Kdo si upa na morje?

 

V izjemno težkem času, ko na TV vsak dan poročajo, koliko intenzivnih postelj je še ostalo na voljo, ko nekateri odkrivajo prenovljeno grobnico Rudolfa Meistra, ko se v Parlamentu odvija interpelacija proti Dikavčiči, ki po navedbah opozicijske poslanke ne bi bil dober niti za vratarja, ko cene živil in energentov letijo v nebo …

se vseeno odločimo, da bomo zapravili turistične bone 2020 in jo mahnemo na morje.

Vsako potovanje se začne s kovčkom

 

 

 

Lahko uporabimo kolo, sprehajalno palico, zrcalo za namišljeno potovanje

 

 

 

Zadane me lepota pogleda na modre širjave.

 

 

 

 

Cerkev Sv. Jurija je sicer zakljenjena z žično ograjo., a ko se približam, zaslišim angelsko petje. Joj, imam prisluhe? se mi je odprlo tretje oko ali uho? Ne, vrli duhovnik vzdržuje mistično vzdušje zamaknjenosti svojih vernikov.

Za vogalom ravno še ujamem zadnji sončni žarek

Potem najdemo prazno klopco v prvi vrsti

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Bogato dogajanje na nebu. Vsakih 10 minut obzorje bolj krvavi. 

 

 

 

Kažipot kaže na vse strani. Bomo znali iti po pravi poti?

 

Potem je treba jesti/piti in v neki galeriji na tale nenavaden akt naleteti

Od akta pa k Belemu križu nad Strunjanom. Paradoksalni umetnik Marko Brecelj ga je leta 2002 ovil v alu folijo in zažgal. Ker beton ne gori, je ostal nepoškodovan.

Potem pa po kozji stezici navzdol do Mesečevega zaliva. Joj, kolk so visoke stopnice in joj, kako me bolijo kolena. A je vredno. Toliko časa sem si že želela videti ta posebni zaliv! Čeprav ni sonca (to je pač ostalo v Ljubljani, fuj in fej), je vzdušje enkratno. Po tleh zlizani prodniki, posušena debla, morje bonaca, sivo in tiho, pa tudi malo zlovešče. Vsake toliko se iz morja prikaže kakšno belo jadro ali iz daljave zasliši brnenje motorja, ker je morje redko brez obiskovalcev.

Na skali stoji igračka tigra. Oranžen kontrast na sivi skali. Kam gleda? Morda kaže na kraj, kjer je treba kopati za skritim zakladom. Joj, Darja preveč filmov gledaš …

 

Nazaj v naš apartma, ki ga vodi Rus, ki je že 4 leta v Sloveniji. Ni čudno, da je v sobi tako mrzlo, Rusi so navajeni na polarno podnebje. Šele ko spakiram našo prtljago, zagledam napis nad posteljo v spalnici, na katerem mi Buda sporoča:

What you think you become,

what you feel you attract.

Hvala Buda za tole modrost, ki je morala počakati čisto do zadnjega dneva, da jo dojamem.