Moji zvoki

Moji zvoki so samoglasniki a, e i, o u,

sta smeh in jok,

je šumenje v ušesih

subtilni zvok vdiha in izdiha

melodija v glavi, še neizpeta

je vibracija glasilk

tlesk z jezikom

udarjanje po bobnu in kongih

raztegnjen meh šruti skrinjice

blagi zvok zvončkov

potrkavanje cerkvenega zvona

zavijanje vetra

vrtinčenje listja

klopotanje mlinskega kolesa

brenčanje muhe na madežu politega vina

loputanje z vrati

kričanje

božanje z besedami

šviganje misli

glasna tišina kot odsotnost zvoka

školjka v mojem grlu.

Ta školjka je zibelka melodij.

Če hočem, jih uspavam

Če nočem da spijo, jih zbudim.

Moje bolezni

A lahko tudi bolezni imenujem takole ljubkovalno za »moje«? Seveda jih lahko, saj so prišle v moje življenje z namenom. Kakšnim? Da moja duša izkusi strah, nemoč, trpljenje in se potem odrine od tal in švisne v nebo. Če nikoli ne padeš, se tudi pobrati ne moreš. Ne bom ravno uporabila glagola, da se kaj »nauči«, ker nismo v šoli, ampak gre bolj za izkustvo, čutenje, odpiranje za empatijo, premagovanje negativnih stanj v pozitivni predznak. A se mi ni zadnjič na predstavitvi v domu Tabor dvakrat zareklo, da sem namesto »bolezen« rekla »ljubezen«? To je najboljše znamenje, da sem svojega raka podzavestno poimenovala za »ljubezen«, ljubezen do sebe, do drugih, do življenja, do vesolja?

Zdaj pa še odlomek iz literature o boleznih (za bolne, zdrave in tiste vmes):

Naše telo je nova priložnost, novo življenje, ki nam je bilo dano, da bi živeli in spoznali Ljubezen. Pogosto pa zaradi preteklih ran, bodisi iz otroštva ali iz nezavednih bolečin iz preteklih življenj, bežimo iz svojega telesa, v izmišljene mentalne, sanjske svetove, da se nam ne bi bilo potrebno soočiti z zdajšnjo, novo, realno stvarnostjo. Kadar bežimo iz svojega telesa in puščamo svoje bolečine nerazrešene, ustvarjamo idealne pogoje za razvoj bolezni.

Barbara Brennan, zdravilka, ki zdravi z uravnavanjem neravnovesij v energetskem polju (auri), pravi, da bolezni nastanejo zaradi določene izkušnje v življenju, ki nas je na nek način prizadela (smo jo doživeli/interpretirali kot negativno) ter povzročila, da se je v našem energetskem polju ustvarila nepravilnost, nekakšna luknja ali abnormalni vozliček, ki povzroča, da prične energija odtekati iz našega energetskega polja.

Če se za svojo energetsko in čustveno blokado dovolj dolgo ne zmenimo, povzroči odtekanje energije takšno oslabitev organa na mestu, kjer energija odteka, da se razvije bolezen.

Bolezen je torej posledica stalne izgube energije na določenem mestu v našem energetskem polju. Na katerem mestu bo energija pričela odtekati, je odvisno od vrste negativne izkušnje in vrste čustva, ki ga oseba ob njej doživi.

Barbara nas s svojimi spoznanji uči, da vsakič, kadar se znajdemo v situaciji, ki jo doživljamo kot strah zbujajočo, ogrožujočo, uničujočo itd, tako rekoč pobegnemo iz svojega telesa, energetsko popolnoma izpuhtimo in na nek način prepustimo svoje telo nevarnosti, ki se bliža – tako se odzivamo predvsem, ko smo otroci.

Takšen odziv je še posebej verjeten, kadar nosimo v sebi občutke nemoči, izdanosti, prevaranosti, zavržene naivnosti in nežnosti.

Človek, ki se zaveda tega fenomena in ki se zavestno sooči z njim, se v situacijah, ki jih njegova psiha dojema kot negativne, odzove s prisotnostjo – ostane v svojem telesu in ohranja energijo v svojem polju, pretočno. Takšnega obvladovanja se na primer učijo tisti, ki se urijo v bojevniških in borilnih veščinah. Bojevniki se učijo dojemati soočenje z grožnjo smrti – ki je v kolektivnem nezavednem tako globoko ukoreninjena kot negativna – kot nekaj ne-negativnega ter ostanejo prisotni, da so se zmožni bojevati.

Tantrično izročilo uči, da bolezni nastanejo, kadar se naša zavest ne identificira s telesom, ki ji je dano v tem življenju in takšno stanje nato izkoristijo breztelesna parazitska bitja – ki so bolezni same.

Tako kot Barbarini nauki tudi tantrično izročilo uči, da bolezen nastane, ko se nekako odpovemo svojemu telesu, ko ga zapustimo in prepustimo zunanjim silam. Telo postane posoda kaosa, neenotnosti in odsotnosti svetlobe.

Kadar pa se odpovemo svojemu telesu, se odpovemo svojemu življenju. Odpovemo se novi priložnosti, novi pomladi, ki nam je bila dana, da pozabimo na vse, se na novo rodimo ter se zlijemo z Ljubeznijo. Pobegnemo iz svojega življenja in ga začnemo prepuščati naključjem, zunanjim silam, drugim, sistemu, ki ima za nas že v naprej pripravljeno vlogo.

Samo če v celoti zaobjamemo svoje telo in ga začutimo, če si dovolimo v globine začutiti vse, kar telo nosi v sebi, lahko spoznamo svoje Poslanstvo.

Dano nam je bilo še eno življenje, še eno telo, še ena naloga – ne bežimo več in se soočimo s tukaj in zdaj. Tako ali tako je vse igra, kozmična igra Ljubezni in duhovnih zakonov.

S svojim telesom se lahko povežemo na veliko načinov. Važno pa je, da mu prisluhnemo in se zavemo vsega, kar čuti ter odstranimo iz njega vse, kar blokira njegovo pretočnost.

Moja Sicilija

Tole je rewind potovanja na Sicilijo, ki ga bom potrebovala pri morebitni slikovni predstavitvi svojih potovanj.

15. julij 2006

Sicilija – otok sonca, vulkanov in mafije

Boter bi rekel: Sicilia, mia madre. Govori se, da mafia pokoplje svoje mrtve na gradbiščih avtocest. No, jaz, Gea in Jan tega ne bomo preverjali na našem potovanju na Sicilijo, točneje v Giardini naxos zraven Taormine (takrat še nismo vedeli, da bo čez 11 let grški amfiteater prizorišče G7, na katerem se bodo postrani gledali nemška Mutti, Macron in Trump).

Rada imam vulkane in vulkansko pokrajino. Spominja me na čase, ko je bila Zemlja še deviška, sama zase in ko je še niso naseljevali homo sapiensi. Od daleč nas pozdravlja vulkan Etna, nekaj mističnega je na njem. Pokrajina je sončna in rodovitna, ljudje preprosti in prijazni. Z lastnikom hotelčka lomim svojo italijanščino. Namesto da bi govorila o vremenu in znamenitostih, kjer bi zadoščali klici: »si, certo, que bello, mi piace, dolce far niente…« se zapleteva v monetarno politiko in sprejemanje evra. Lastnik je tak človekoljub, slika se z vsemi svojimi gosti. Pozna nekaj Jugoslovanov, ki so hodili sem na morje.

Vročina pripeka kot nora. Gea pri prvem kopanju nabaše na meduzo. Ko lastnika vprašam, kaj narediti, zamahne z roko, češ »niente«.

Privoščimo si izlet na Eolske otoke. Kaj tako lepega še nisem videla. Čisto morje, zanimive oblike skal sredi morja, divja vulkanska pokrajina, vonj po žveplu…

Dve največji kulinarični ekspediciji v Giardini naxos sta najti špagete bolognese (najbrž so prepoceni za petične goste) in kolikor toliko spodoben kapučin. A ste Italijani že pozabili, da beseda pomeni kapica, ker mora biti na vrhu spenjeno mleko. No capisci? Meni prinašate skora vdrto kapo na mlačni kavni mešanici. Fej, to je najslabši kapucino, ki sem ga kdaj pila.

No, imamo pa vsaj nogometni finale svetovnega prvenstva. Ja, to je tista znamenita tekma, v kateri sta se prerivala Marco Materazzi in Zinadine Zidane po verbalni provokaciji prvega. Zmagali so Italijani in vso noč so prepevali in razgrajali, mi turisti smo pa tudi bili del tega dogajanja. Viva il football!