Used se gor na štango, bova tko hitrej pršla

Kdo bi si mislil, da bo kolo, to »međunožno guralo« po hrvaško, postalo simbol ulice odpora proti Janši. Ne pero, ne granitne kocke, ne rumeni jopiči, ampak kolo. Osebno ne bi šla na kolo in kričala »lopovi«, čeprav se ne strinjam z Janševimi pritlehnimi čivki o drhali iz ulice in odsluženimi prostitutkami … Ne rečem, da ni koronaepidemije speljal dobro, tako po vojaško, ko je bilo treba hitro ukrepati. Ampak v mirodobnem času so potrebne pač potrebne druge veščine, kot je spoštovanje svobodnega novinarstva in civilne družbe, samokritičnost, okoljska ozaveščenost, kultura dialoga itd.

Glede kolesarjev pa tole. Ne glede na to, da so vmes ljudje, ki so zraven kar tako, je to le izraz, da se ljudje spontano združujejo, ker so proti jemanju demokratičnih pravic in vojnemu dobičkarstvu, pa proti elitam, ki si polnijo žepe v teh težkih časih (no, saj najbrž vsakokratna ekipa na oblasti dela isto), proti temu, da je vse več revnih, lačnih, brezposelnih, vse več S.P.-jev na kolenih … A ne bi bilo fajn, da se enkrat združimo ZA in ne PROTI. Posameznik lahko na vodenje države vpliva le na volitvah ali z udejstvovanjem v civilni družbi. Pa poznam veliko ljudi, ki na volitve sploh ne grejo, znajo pa udrihati s svojih kavčev po vsakokratni oblasti.

Seveda pa bi nas morala politika združevati in ne razdvajati. Levi in desni, rdeči, zeleni in plavi, bi morali znati preseči ideološke razlike, kot rečemo v ezoteriki, ZA VIŠJE DOBRO. Ker če vsak vleče na svojo stran, se vrv pretrga.

Bom pa kar priznala, kako so »ideološke« razlike med nami, tudi v vsakdanjem življenju zelo pomembne. Kot da je ta del v možganih tako prisoten, da ga ne moremo preseči. Bom ilustrirala z dvemi primeri. S svojim dolgoletnim prijateljem, s katerim sva se odlično razumela o vsem, si bila edina proti reakcionarjem, imela rada iste filme, se strinjala o družbenih odnosih in odnosu moški-ženska, sva se naenkrat začela zapletati v ideološke spore. On je zagreto zagovarjal svoje, jaz sem iz svoje levičarske malhe še iz mladosti, ko sem bila ZSMS, vlekla protiargumente. Nardila sva klasično napako prepričevanja drug drugega, saj ima vsak pravico do svojega mnenja. Ampak ko fokus postane samo še »družbena kritičnost« in kdo ima prav, potem druženje pač nima več smisla.

Drug primer se je zgodil na jogi. Šlo je za pogovor o cepljenju ali necepljenju otrok. Kolegica s 4-letnim otrokom je zagovarjala svojo pravico do necepljenja, naš učitelj pa je dajal protiargumente ahimse (nenasilja) in odgovornosti zase in za druge. Počasi sta se vse bolj pregrevala, obrazne mišice so že kazale prizadetost. In je naslednjič počilo, tako da se je kolegica odločila, da kljub temu, da je z velikim veseljem hodila na jogo, te ne bo več obiskovala. Res je, da imamo vedno izbiro, ampak včasih zaradi takih »ideoloških« prepričanj izgubimo tudi tisto pozitivno. Pa hvalabogu, če smo potem prepričani, da smo naredili prav.

Iz inkubatorja

Po dveh mesecih spet v Stegnah, na svojem službenem mestu. Ker sem taktilna oseba, bi sodelavce kar vse po vrsti objemala, a kaj ko mi to preprečuje socialna razdalja. Tako samo po navijaško dvignem roke in zaukam, da smo spet tu. Sicer malo spremenjeni. Kot da bi prišli iz neke čudne »koronadežele«, v kateri smo naredili bilanco svojih odnosov.

Nekaj mojih korona spoznanj. Najprej: Moški so z Marsa, Ženske so z Venere. Je že zlajnano načelo, a takole od blizu 24 ur na dan sem res dojela, da se ženska ter moška psihologija in komunikacija polarizirata. Ženske smo zaradi limbičnega sistema možganov sposobne večje empatije, medtem ko so moški racionalni. Geometrijsko rečeno je zame ženska lepo tekoča elipsa, moški pa je bolj kvadrat. Ne obremenjuje se s podrobnostmi, se ne vživi v drugega, nekako fizikalno se odloči: »To je tako in potem hoče še drugega prepričevati, da ima prav. Ker ona pač ve. » Tudi moj oče, čeprav visoko duhovno bitje, je imel nekaj teh primesi, da je rad imel prav in rad predaval. Letos, 12. maja, je že 8 let, kar je preminil. Danes ponoči sem ga sanjala, kako smo sedeli v družbi in se pogovarjali. In čisto normalno se mi je zdelo, da je še živ. Hvala ti, lepa duša, za tale obisk.

Spoznanje št. 2: In Moški in Ženske so lahko paničarji ali optimisti. S paničarjem je težko živeti, ker stalno vleče navzdol. Takale korona preizkušnja je odlična hrana zanj, ker ima zdaj končno zunanjega, oprijemljivega sovražnika. Zato se strogo drži doma, še drugi bi rad zadržal doma, saj zunaj preži nevarnost, vi pa morate itak tudi name pazit, ker sem ogrožen …. 

Tudi to je šola življenja. To razumeti in se zaščititi, da te ne potegne navzdol. Se ne bom junačila in bom kar iskreno povedala, da me je energetsko dotolklo. Kljub dnevnim meditacijam in kozmičnemu polnjenju, se je moja energetska »elektrarna« izpraznila. Nihalo nad mojim telesom je obmirovalo. Nula. Zero. No energy. Bo treba na črpalko in naročiti: »Polno prosim!«. He, he. Hvala bogu, da me humor ni zapustil.

Tudi kozmično je tole obdobje zelo težko. Konjunkcija Saturna in Platona, retrogradni Venera, Jupiter in Mars. Čutim, koliko je psihičnega in preživetnega gorja, nasilja, negotovosti, obupa …

Pri tem ne pomaga niti umivanje rok, niti bicikliranje okoli Parlamenta.

Vsak izziv pa je vedno nova priložnost in veliko je odvisno od nas samih, kaj iz njega potegnemo.

Gremo naprej takole optimistično, z novim nahrbtnikom spoznanj!