Poslušam, kako najstniki niso zadovoljni s svojim videzom… Da se hočejo estetko predelati… Dekleta želijo biti čim bolj podobna druga drugi, imeti umetne trepalnice, nabotoksane ustnice in umetne nohte. Grozovita je ta zapoved generacijske uniformiranosti in lepote zunanjega videza. Seveda je veliko odvisno od staršev. Če je mama stalno pred ogledalom, nabotoksana in z dolgimi umetnimi nohti, ki so popolnoma nepripravni za vsakdanja opravila, je že prva točka zgleda, ki ga dobi najstnica. Potem so tukaj influencerke, med drugim tudi plačane za promocijo lepotnih izdelkov, in smo že na drugi točki vpliva. Tretja točka so vrstniki, ker po teorijo čredne filozofije ne smemo biti črne ovce.
Kaj se je zgodilo z naravnimi videzom človeške podobe, pa tudi če so naravni nohti kratki in krhki in ustnice malo ožje kot pri manekenkah? A ne zadostuje maskara za poudarjanje trepalnic? A ni več pomembna vsebina ampak samo še fasada in oplesk?
Tudi na področju športa ni dosti drugače. Presenetimo me je, ko sem na evropskih atletskih igrah v Munchnu opazila, da ima veliko atletinj umetne trepalnice in dolge umetne nohte, da jih pri teku težko postavijo v štartni položaj. Mamma mia, a res ne zadostuje več naravna ženska lepota??
Mi vsi kot družba bi se morali zamisliti nad našimi vrednotami. Najprej vsak sam kot starš, potem pa celotna falanga mind setterjev, influencerjev, šolskih psihologov in psihiatrov!
Kraj nesrečnega imena
Prešernu je bil ta kraj Trnovo, kjer je srečal Primičevo Julijo. Meni je ta kraj Krim. Sedemnajst let nazaj sem se na Krim pripeljala še z očetovim rdečim cliom, pri katerem se je med vožnjo po grabnastem makadamu prestavna ročka iztikala iz brzine. Z J-jem sva se ločevala in v glavi sem imela grenke občutke glede svojega nadaljnjega življenja.
Drugič je bil ta kraj nesrečnega imena pozimi pred petimi leti. Jan je ravno naredil vozniški izpit in sem ga kot ponosna mama gnala na poskusno vožnjo. Na cesti sneg in plundra, na vrhu pa snežni vihar. Ko smo se vračali v dolino, je na sredini poti dol že sijalo sonce, gor pa je še vedno vztrajalo slabo vreme. Res znam sinu postavljati izzive, hihi.
Tretjič je bilo to nedeljo. Ob 10h rečem, da bi rada šla na Krim. Doma naletim na opozicijo, da je treba dati meso pečt (kao da ne bomo prepozn jedl, kot da smo v vrtcu ali v bolnici??), pa da dons ne gremo, bomo šli jutr itd. Se utrmim in se ukopljem pred računalnik. Padajo težke besede, da nikol nikamor ne gremo. J uvidi, da je situacija resna in po premisleku vseeno pristane na izlet. Nisem najbolj zadovoljna, da si moram takole izsiliti enega redkih skupnih izletov, a zdaj res ne morem trmasto vztrajat, da ne bom šla. Na Krimu je bilo fajn, ni bilo prevroče, jabolčni in sirov zavitek pa fenomenalen. Pa tud meso smo potem uspešno spekli v pečici in pojedli ob pol treh, kar je kar krščanska ura za nedeljsko kosilo, a ne?
