Ne dotakni se me

Koronavirus se nadaljuje. Včasih se sprašujem, ali ni vse to računalniška igra in smo le avatarji, ki nas poganja kakšen inteligentni vesoljček …

V nedeljo v Tovoliju na eni bolj skriti lokaciji izvajam tai chi. Od zgoraj me pri Bellevue-ju gledajo 3 mlajše ženske. Ko končam, mi zaploskajo. To me osreči, ker je ploskanje izraz soglasja in podpore. Zahvalim se jim s hindujskim pozdravom.

Janševci stiskajo obroč in nam ožijo pravice. Sem si rekla, da o politiki ne bom razpravljala na svojem blogu. Nekoč mi je nekdo rekel, da je odkril, da ko je bil z mano, je bil »v postelji s komunistko«, zato si najbrž predstavljate, na kateri strani je bil on in na kateri sem bila jaz.

Lahko vplivam samo nase in na svoj odnos do sveta. Glede dotikanja je Kristus rekel Mariji Magdaleni: Noli me tangere (Ne dotakni se me). Kako lahko današnja družba, ki je kar odvisna od dotikov, to razume. Zdravnica Sanela Banović nas je ravno naučila, kako pomembni so objemi za človeka. Kot mati se spominjam, kako nezamenljiv je fizični stik med materjo in dojenčkom. Ali med dvema ljubimcema? Ali energetska masaža? Ali božanje umirajočega?

Vida Žabot, nekdaj redovnica, zdaj pa klinična psihologinja, lepo pojasni, da »ne dotikaj se me« pomeni, da sva v različnih dimenzijah. Ti si še v tretji, kjer te telo vabi, da potrdiš stik z dotikom. Jaz sem že v peti, kjer je vse bolj eterično in se energije mešajo kot mavrica.

Lepo in verjamem, da ko si tako visoko, ne potrebuješ več dotikov.

Zaenkrat pa smo še v tej dimenziji in dokler se ne bomo mogli spet fizično objeti, vam kličem: Save all the (kisses) hugs for me 
in vam pošiljam nekaj virtualnih objemov:

Komu zvoni

Če se le da, se vsak dan odpravim v bližnji tivolski gozd. Opazujem, kako raste čemaž in kako se napenjajo popki. Krošnje se potiho olistavajo, popki bodejo ven in kmalu se bodo razpočili. Zato vam kličem, da se ne dajte k(o)roni, ki bi vam jo radi poveznili na glavo. Pojdite v gozd, bodite zraven v tem ključnem trenutku pred velikim pokom zelene eksplozije. Zdaj je najlepše, tisti trenutek PRED. To je kot erotika, tista napetost, preden se zgodi. Potem je itak tko kot je.

Svoj imunski sistem napnem kot netopir. Enako sem se počutila pri drugi nosečnosti v starosti 41 let. Če si pozitivno naravnan, si zavarovan. Tako me npr. čebele nikoli ne pičijo, ko v Iški pobiram po tleh gnilo sadje.

Veliko se te dni govori o samoizolaciji in o frustracijah zaradi omejitve gibanja. Ljudje smo svobodna bitja, radi imamo, da nas noben ne omejuje, da gremo kamor želimo in kadar želimo. Pa ste kdaj pomislili na Stephena Hawkinga, ki je kar lep del življenja preživel priklenjen na invalidski voziček in v posteljo? Vseeno je bilo v njegovi glavi celo vesolje. Naš duh je svoboden in lahko leti kljub ujetemu fizičnemu telesu. Podobno je v sanjah, mi letamo po astralnem svetu, naše telo pa lepo počiva na blazini. Zjutraj se spet ujameta in gresta v nov dan.

Je pa res, da je vse človeštvo povezano. Skupaj si delimo tale naš "začasni dom". Ameriški dijaki, ki so prišli žurirat v Kalifornijo, so še ne dolgo nazaj prisegali, da jim ena taka koronica že ne bo pokvarila zabave. Danes je v Ameriki že 82.000 okuženih in 1200 mrtvih!!

Za konec pa tale lep uvod Ernesta Hemingwaya v knjigo s pomenljivim naslovom: Komu zvoni:

Noben človek ni otok, popolnoma sam zase; vsak človek je kos celine, del kopnega; če morje odplavi grudo zemlje, se (Evropa) svet zmanjša, kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno; smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti; in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni; zvoni tebi.

Rolica papirja in brezdomci

V teh dneh so si ljudje nabavili kar nekaj rolic papirja, misleč, če ne bomo imel za jest, si bomo pa vsaj r… brisali. Človeška požrešnost nima meja, po trgovinah si trgajo iz rok zadnje kose zaščitne opreme, se prerivajo in so nesramni en do drugega. Če pogledate po mojih omarah, imam na zalogi 2 paketa rolic, ko bosta pošli, bomo žrebali, kdo gre v trgovino po nove. A veste, da obstaja celo toaletni papir, ki sveti v temi. Če nam zmanjka še elektrike, si bomo lahko svetili z njim in opravljali potrebo tudi v temi. Svašta.

Pomislim na brezdomce, ki so na obrobju družbe. Kdo skrbi zanje, za njihovo zaščitno opremo? Včeraj je bil na TV presunljiv dokumentarec o 40 milijonih brezdomcev v Ameriki, npr. v Los Angelesu. Na eni strani bogatija, na drugi strani življenje v raztrganih šotorih. Po smeteh je prepovedano brskati, ker so last mesta?? Tisti malo bolj ozaveščeni meščani plačajo 40 $ za seminar iz brezdomstva, en dan in eno noč morajo preživeti kot brezdomci in se sami znajti preživeti.

Bogati so že pred dnevi odleteli na otoke, kjer kao ni koronavirusa. Je pa tale virus res demokratičen. Okužil je tudi modrokrvne, kot npr. princa Alberta in Charlesa. 

Kje si zdej Elon Mask, da nas odpelješ na Mars, katerega površino boš obdelal s terraformingom?

Zato danes samo zahvala:

da imam streho nad glavo,

da mi je toplo,

da imam kaj jesti,

da imam službo,

da smo zaenkrat zdravi,

da sem danes lahko govorila z mamo na Bokalcih,

da mi je Gea pred vrati pustila darilo za materinski dan

da mi Jan vsako leto podari isto papirnato rožo, ki jo je pred leti sam izdelal …

A ni to vse, kar si lahko človek poželi?