Skrivno življenje dreves

Z viškega pokopališča zavijem na levo in pozdravi me napis:          Share magic moments. Glej, glej, kaj mi sporoča univerzum. Malo naprej najdem nekaj zanimivih brez, ena ima zanimiv črno/bel zebrast vzorec, druga ima oko, s katerim opazuje nas, ljudi.

Spomnim se na knjigo Skrivno življenje dreves. Gozdar Peter Wohlleben pravi, da drevesa govorijo med seboj, se opozarjajo pred škodljivci in spremembami vremena, se učijo od drugih, in ko so ranjena, čutijo bolečino. Med seboj ne tekmujejo za svetlobo in vodo, kot nas učijo tradicionalni gozdarji, ampak so kot velika družina, ki podpira vse svoje člane. Neka znanstvenica je na TED-u predstavila svojo videnje, da je pod zemljo še en svet, svet neskončnih bioloških stezic, ki jih povezujejo ter drevesom omogočajo medsebojno komuniciranje in obnašanje kot en sam organizem (če ni to kot v filmu Avatar?)

Star Germani so v gozdovih videli svoje bogove. Se spomnite dreves velikanov iz Gospodarja prstanov? Tudi zame je gozd nekaj čarobnega. Naslednjič, ko boste vstopili v njegov svet, se potopite v njegovo mogočnost ter tišino in morda vam bo izdal kakšno starodavno skrivnost in modrost.

Moji ljudje

Moji ljudje

Tako kot imajo ptice ista obzorja, jih imamo tudi ljudje. Se spomnite legendarne knjige Jonatana Livingstona Galeba? Pri Bachu je letenje metafora življenja in življenje je iskanje proces stalnega učenja in ponovnega odkrivanja tistega kar človek od nekdaj zna in ni tega pozabil.

Z ljudmi z istega obzorja se počutimo doma. Energetsko, miselno, čustveno. Druži nas bližina in povezanost. Pred svojimi ljudmi se ni treba naprezati in blefirati. Ni si treba nadeti novih oblačil in make-upa, ko greš v njihovo družbo. Vklopimo poslušanje in sočutje (ljudje imamo dvoje ušes in ena usta, kar pomeni, da je modro dvakrat več poslušati, kot pa govoriti). Ni potrebno veliko besed, dovolj je, da si čuječ in blizu. Ne glede na spol, število, barvo kože ali spolno usmerjenost. Če si odprt, začutiš povezavo in potem poletimo skupaj.

Saj veste, kako pravijo: Ljudje smo kot angeli z eno perutjo, če hočemo leteli, se moramo objeti!

Kot te pokličejo škratje ali koseška impresija

Ko te pokličejo škratje, si obuješ čudežne čeveljce in stečeš z njimi po gozdnih poteh, med trate in praproti. Če obnovim svoje znanje škratologije: trole sem srečala na Norveškem, kjer so tudi nacionalna maskota, poleg volnenih štumfov in norveškega vzorca. So kar mal zlobčkani. Na Irskem se imenujejo leuprechani, so rdečelični, z zeleno bradico, zelenim plaščkom in kapico. Skrivajo zaklad na drugi strani mavrice. Legenda pravi, da škratu ukradeš mošnjiček z denarci, tako da mu pološčiš čeveljce, ker so radi lepi. Takrat pogledajo dol, ti pa jim izmakneš mošnjiček. Kakšni so pa kaj naši škratje? A so morda oblečeni v narodno nošo?

Slovenska besedaškrat (tudi škratelj, škratec) izvira iz starovisokonemške besede scrato »gozdni demon«, kar je sorodno s staroindijanskim scrat(i). Poleg škratov obstajajo tudi škratice. 
Po Wikipediji povzemam tale zanimiv opis: Odrasel možiček tehta 300 gramov odrasla ženička pa 250-275 gramov. Škratje nosijo koničaste kape, srajce, hlače z naramnicami, usnjen pas, na nogah pa imajo obute polstene škornje, čevlje iz brezove skorje ali lesene coklje. Vsak škrat ima tudi gosto brado, rahlo privihan nos in rdeča lička.

Škratovo srce je relativno veliko, koronarne žile so široke in odlične kakovosti, količina krožeče krvi in prostornina možganov so večje kot pri človeku, pljuča so velika in globoka, vezno tkivo je skrajno suho in trdo, lasje zgoraj posivijo, žolčnih kamnov ne pozna, konice prstov so občutljive kakor pri slepem človeku, zenica je zelo prožna in njegov bobnič ušesu je vedno čist.

No, da se vrnem k sami vadbi Teka s škrati, ki jo vodi Aleksander. Ima blago, ljubečo energijo, ki ni pocukrana. Zaprem oči in se sprašujem, kako čutim njegovo energijo. Odgovor srca, iz katerega delujem, je da ga čutim kot brata, morda sina?

Ker so mi zlobni škratje odvzeli moč teka (gre za staro poškodbo gležnja na Jahorini, ki me na stara leta vse bolj ovira) caplam za skupino, ki v lahnem drncu teče skozi gozd. Usedemo se na jasi in imamo meditacijo na čakre. Božajo nas zahajajoči sončni žarki, diši po praproti in zgodnje jesenskem gozdu. Odprte imamo vse čute. Tudi okus. Kakšen je okus pretočnosti in umirjenosti po meditaciji? Kot da jem črno čokolado s pomarančo, ki jo poplaknem s šampanjcem. Mnm,mnm.