Ozri se proti domu, angel

 Ozri se proti domu, angel

To je sicer naslov romana, ki pa nima zveza s tem zapisom. Kje je dom in kdo je angel? Dom je zame tista začetna točka bivanja, prapočelo, iz katerega prihajamo, prva zaigrana nota, prva misel, prva beseda… Pravibracija. Težko ga opišem. Občutim ga v meditaciji. Kot Mir. Ravnotežje. Odsotnost in Prisotnost. Nič in Vse. Toploto in Ljubezen. In Svetlobo, veliko svetlobe in mehkobe.

Kdo je angel? To smo mi vsi. Naša subtilnejša, zrelejša in bolj duhovna oblika bivanja. Vibracija brez jeze, žalosti, zamer, materialnosti …

V stavku iz tega naslova je zbrana vsa filozofija mojega življenja.

Maske gor, maske dol

Kupim si rogljiček. Spomnim se filma Sam doma, ko Kevin izziva svoje izgubljene starše, češ pridite pome, ležim v postelji in jem junk hrano. Spustim masko na vrat in si mislim: policaji, jem rogljiček, pridite pome in me oglobite!

Potem grem naprej po Celovški. V kateri lokal lahko sploh grem? K optiku. Sem že bila, ko sem uničila sončna očala, so mi prodali nove okvirje. 130 €, Bam. V Tkanino po pidžamo. Nak. Zaprto. V Papirnico po darilne kuverte. Nak. Zaprto. Končno najdem odprt lokal Bonboniera. Uau. Kolk kiča: angelčki, mucki, prtički, celo lep Klimtov servis je vmes. Kar brskam po artiklih in sem vesela nad asortimanom. Kupim malo tega in onega. Tudi masko z Vam Goghovim motivom zvezdnate noči. Naj saj maska bo malo sanjska, če že korona ni.

Moja nakupovalna duša je vsaj za nekaj časa potešena!

30. november 1986

Bila je nedelja, po dnevu Republike, 29. novembru, ki smo ga takrat še praznovali v Jugi. Rok za rodit sem imela prav na dan Republike. Ker z J-jem še nisva živela skupaj na podstrešju, sem pri njem prespala v spodnjem stanovanju. Zjutraj me začne črvičiti po trebuhu, točneje po maternici. To bo to, si rečem, začetek. V glavi brskamo po prebranih navodilih, kako dihati in meriti čas med popadki. Časa med njimi ni kaj veliko, recimo samo 3 minute in ni lepega veznega naraščanja iz 15 min in potem počasi vse pogosteje kot pri senzorjih za vzvratno vožnjo. Ker nisem kakšna organizirana ženska, ki ima že dolgo pripravljeno torbo s potrebščinami za v porodnišnico, na hitro zmečem skupaj nekaj najnujnejših pritiklin. Svežih hlačk nimam s sabo, bom vzela kar ene Jožetove, saj jih tam ne bom potrebovala. V porodnišnici pa veselica, močni popadki, ki ne naredijo svojega. Mal mi popadke zmanjšujejo, potem pa spet pospešujejo. Vmes bi kar odšla s postelje in se vrnila drugič nazaj. Pa pač ne gre. Treba je iti do konca, pritiskati, pritiskati mama. Končno s skupno močjo napritiskamo ven deklico, težko 3600 gramov. Kakšna sreča, rojstvo kot čudež, pa še za domov dobiš otroka, hihi.

 

Jesenske korona vinjete

 

Ležim na kavču in gledam TV

Ogledam si intervju z JJ. Rečem si: “Bodi odprta in si ustvari svoje mnenje o njem”.

Nikoli mi ni bil simpatičen, še takrat, ko je bil junak v zgodbi JBTZ ne. Ampak človek mora biti objektiven. Ko je sproščen in se nasmeje, še kar gre. Miselne funkcije tud, nimam pripomb. Osebnostno pa seveda control freak, z narcistično motnjo. Izjave: “Poznam Lizbonsko pogodbo, sam sem jo podpisal.”

“Evropska unija je navzven ena, v ozadju pa druga, samo vi (navadni zemljani) tega ne vidite. Jaz se borim za pravični mehanizem dodeljevanja pomoči državam članicam.”

“Najboljši odnosi z Ameriko so bili, ko sem bil jaz na oblasti.”!!?

Samo JAZ, JAZ, JAZ. Kot nekoč v Franciji sončni kralj Ludvik XIV, L’Etat c’est moi. Bog mi pomagaj, ampak taki osebnosti bi bilo treba odvzeti opravilno sposobnost, ker pod nobenim pogojem ne bi smela imeti oblasti.

Tudi med intervjujem mu izletijo cinične izjave. Pa mu jih niti toliko ne zamerim, ker vem, da vlada dela pod težkimi pogoji. Hotel je poudariti, da je najlažje nič delati in kritizirat. Samo vseeno imamo svojo glavo, s katero mislimo in imamo tudi pravico povedat svoje mnenje. Amen! Tolk o politiki.

No, kadar ne ležim na kavču in gledam TV, še vedno hodim v naravo. Za razliko od spomladi, ko sem poznala vsako krošnjo, preden se je olistala, se zdaj kot sončnica obračam za soncem. Okrog štirih je sonce že nizko na zahodni strani, tako da mu kot narkoman drogi sledim v smeri njegovega gibanja. Taka sem, brez svetlobe ne morem. Mehr licht, bi rekel Goethe.

Ples za dva

Stopite bliže. Ramo dol, brado k meni, nič po svoje. Dvignite desno roko.Objemite ročko. Mirno.

To  niso plesni koraki ampak navodila pri mamografiji. Vsakoletni pregled mi spet splošči prsno maso, ampak kar je treba, je treba. Če že med letom velikokrat pozabim na prebolelega raka, se pa ob vsakokratnem pregledu spet spomnim nanj. V Svitanjih sem napisala, da Onkologija spominja na vesoljsko ladjo, kjer po zvočniku odmevajo imena poklicanih. Letos je pogled še bolj znanstveno fantastičen. Na vratih te popiše delavka v skafandru z vprašanji: ste bili, niste bili, je bil kdo od vas? Pri jemanju krvi, sem kar mal odsotna. Ko mi krvojemalka reče, naj pritisnem vatko, se sploh ne odzovem, ker je ne slišim. “Ste kar odtavala”, mi reče.

Ja, hm, to sem jaz. Precej v oblakih in v svojem svetu. Ampak ko me pa pokličejo na REIKI POMOČ, potem pa vzamemo svoj rešilno torbo in sem tukaj zdaj.

Petek 13 ali Korona vsak dan

Včeraj je bil Petek 13. Moj nekdanji direktor pri Renaultu je rekel: Nisem vraževeren, ker to prinaša nesrečo. Petki so na splošno pri meni stresni, ne vem, ali je to zaradi preobremenjenosti mojega čustveno-fizičnega “stroja” ali tudi nekih čudnih telekomunikacijskih povezav, ker mi velikokrat pade dol internetna povezava v službi in moram potem lepo do BTC-ja in resetirat računalnik.

Sicer pa trenutno kar vsak dan živimo po temle zgornjem seznamu: don’t go swimming, don’t have sex, don’t go out, turn on the stupid light before entering the room … Če malo pomislim, kje sem zares prikrajšana zaradi koronanorije. Še najmanj zaradi zaprtih štacun in bifejev ali pa zaradi kulturnih prireditev (npr. moj omiljeni Liffe). Kot deloholik imam tudi dovolj dela, ki ga opravljam od doma. Morala sem se edino navadit, da imam zadaj vedno slušno zaveso poročil o koroni, ker J vsa poročila vneto spremlja, kljub našemu prigovarjanju, da bolj razmišljaš o tem, bolj boš bolezen pritegnil v svoj svet. Živim tudi v svojem “mehurčku”, ko se vsak dan hodim sproščat v naravo, tako da je to tudi oK.

Seveda, kar pa mi manjka, je BLIŽINA. Tista spontanost, da objameš prijatelje in prijateljice, da ne razmišljaš, česa ne smeš, ampak samo greš …Moj zbiralnik oksitocina je poln, ker ga več proizvajam, kot ga lahko porabim. Dobr, delam reiki in se kopam v rozavijolični svetlobi. Z drago osebo meditiram in me to tudi čustveno hrani, ampak vseeno, to NI ZADOST. 

Um razume, a srce boli. Bolijo me človeške stiske, ki jih je povzročila epidemija, boli me, ko opazujem, kako se v ljudeh prebuja nasilje, da koljejo in streljajo. Eni glasno, vsem na očeh, drugi trpijo tiho za zaprtimi vrati. Vsi smo eno, zato se to dogaja vsem nam. Pri jogi pravimo, da ima vse svoj namen. Kolikor jaz lahko doumem namen tele koronice je obrniti se vase in v družino kot osnovno celico, postati čim bolj samooskrben, naučiti se skromnosti in hvaležnosti s tistim, kar imaš. V makro perspektivi pa vidim, da je to razgalilo vso bedo političnih in zdravstvenih sistemov. Zbudili so se ekonomski profitaši, ki se hranijo s strahom in stisko, kot vedno bo profitiral farmacevtski lobi, bogati bodo še bolj bogati, revni še bolj revni … Kaj pa starejši občani? No, oni so pa itak že godni za na oni svet. Saj se spomnite tistih “hitrih zdravstvenih ekip”, ki so starostnike razvrstile po stopnjah odpisanosti v primeru potreb po zdravniški oskrbi.

Dobrodošli v Krasni novi svet. Naj si ga vsakdo zgradi po svoje!