Agatha Christie v meni

 

Enkrat mi je grafologinja rekla, da bi bila dobra kriminalistka. A ni čudno, kako lahko to ugotovi iz načina izpisa črke j. To moje navdušenje nad opazovanjem podrobnosti in intuitivnim ugotavljanjem storilcev je najprej prišlo na dan pri Umorih na podeželju, ko sva se z J-jem poskušala kosati z odličnim Barnabyjem. Potem sem začela gledat francoske kriminalke (najraje imam tiste, ki se dogajajo v Provansi in Marseillu, kaj češ: la nostalgie). Liki so lepo profilirani, taki navadni, s ceste, zgodbe niso preveč zapletene, narava je prelepa …

Nato se je s Tadejem Golobom zgodil slovenski “revival” kriminalnega žanra z mrkim Tarasom Birso. Krajinske scene okoli jezera odlične, interpretacija pa manj odlična, ali pa smo morda nevajeni svojega jezika v kriminalkah. Leninov trg, na primer. Ritem zgodbe je po nepotrebnem prepočasen, kamera snema kriminalista v hrbet med pogovorom, toliko je enih stranskih zgodb, ki nimajo veze s primerom (Tarasov skok čez plot se zaključi z besedami: Zdejle res nimam časa za to… Potem scena s hčerkino nosečnostjo?? Izginuli pes detektiva?

Bom pa vsekakor prebrala Tadejeve knjige, da mu ne bi delala krivice glede kakvosti njegovih romanov.

Sej krimiči so kar primeren žanr za tole obdobje glupega kovida, ko smo že siti vseh prepovedi in večino časa preždimo doma. Jaz se na primer 5 ur pred računalnikom, potem 1 uro pred štedilnikom, če je lepo vreme 1 uro zunaj na sprehodu. Popoldne je pa že čas za krimi serijo na TV in branje. Sem se lotila branja znamenitega norveškega pisca kriminalk Jo-a Nesboja. Ščurki se dogajajo med norveškimi diplomati v Bangkoku. Kolk sem uživala v opisih tega mesta, ki sem se ga naužila pred 4 leti. Jo je inteligenten pisec, načitan in duhovit, tako da bom res uživala v branju saj še kakšnih 5 njegovih prevedenih del. Norvežani so mi na splošno všeč kot narod, so razgledani, ravno prav prijazni in govorijo lepo angleščino. Kot je bil na primer najin landlord v Bergnu, ko sva z Majo pri njem najeli Bed and Breakfast na potovanju po Norveški.

Ko komuniciramo samo še z očmi

Mama je imela izliv krvi v možgane in od takrat govori zelo težko in nerazločno. Ker ni mogla požirat, je dobila še sondo za prehranjevanje. Samo nemočno lahko opazujemo njeno pešanje in kot pravi dr. Lundrova, male smrti. Prej smo se lahko saj kaj pogovorili, čeprav je bolj poslušala, vendar je sledila pogovoru. Zdaj tudi če želi kaj povedat, ne razumem in ne vem, kako naj se odzovem. Podobna je mali punčki, ki nas gleda s tistimi velikimi plavimi očmi. Vem, da je že v nekem svojem drugem svetu. Lahko jo samo pobožam po licih, ji zmasiran noge, jo držim za roko in ji pošiljam reiki vibracijo ljubezni. To zagotovo čuti … Potem težkega srca odidem in nikoli ne vem, kdaj bo zadnjič …

Za zidovi

Kaj vse se dogaja za zidovi? Tam je žalost in veselje, smrt in življenje. Kot tudi drugod, samo da je to za zidovi …

 

Komedija (tragedija) zmešnjav

V Šentjurju so cepili s fiziološko raztopino. Jaša  Jenull je dobil račun za postavitev ograje (ki je seveda ni naročil) na petkovih protestih in za varovanje policije (psi, konji in druge policijske storitve!?).

Pravi, da izstavljeni računi za prekrške znašajo že cca 15.000 EUR.!!

Kapo dol pred petkovimi protestniki, ki inovativno in konstruktivno vztrajajo že kar eno leto s svojimi protesti. 

Med njimi je tudi moj prijatelj, nekdanji lutkar, čigar papirnate domislice Protestivala lahko vidite po TV. 

Na politični sceni čakamo, kam bo priletel Golob. Janša pravi, da je kriv komunistični režim, da se ljudje ne cepijo. O madona, nič se ne spomnim, da bi Marx ali Lenin kaj govorila o nasprotovanju cepljenju. A se mogoče zato, ker smo se morali toliko časa podrejati režimu enoumja zdaj toliko bolj zavedamo, da lahko sami odločamo o svojem telesu? Ali pa smo mi Balkanci v primerjavi z jedrnimi evropskimi državami še vedno bolj zaplankani?

Ko že govorimo o nasprotnikih cepljenja, se me je dotaknila zgodba Novaka Đokoviča, v kateri se meša tako politika, nacionalizem, ideologija, šport, denar sponzorjev, junaštvo in žrtvovanje …

Ni mi všeč, da so Đokoviča zvabili na turnir s pomočjo izjeme od splošno veljavnih pravil o covidu 19. Ni mi pa tudi všeč, da je Nole mutil in spreminjal zgodbo o prebolelosti (je bil pozitiven, pa ni še vedel, se pojavljal v javnosti brez maske in kao v času ko bi moral biti v karanteni, ni mogel odreči intervjuja francoskemu novinarju).

Ker pa rada na stvari pogledam z vseh strani, sem si ogledala intervju z Noletom, ki ga močno priporočam, da si ustvarite sliko o njem kot osebnosti. Je visoko napredovano duhovno bitje, ki se ukvarja z jogo in reikijem, meditira in moli. Pripoveduje, kako se je na svoji poti boril s svojim egom in visokimi ambicijami. Ugotovil je, da se moraš z egom spoprijateljiti in delati skupaj z njim in ne proti njemu. Pravi, da ni bilo lahko na tej poti, da sta se z ženo dopolnjevala, da se zdaj učita od svojih otrok.

Pa mu vseeno včasih zadeve uidejo iz rok in impulzivno meče lopar, kadar mu ne gre na teniškem igrišču. Saj vemo: It ain’t over until it’s over. In osebna rast je stalno delo (Nema odmora, dok traje obnova, hihi)!