Jesen vsako
leto v novembru prinese v naše kraje filmski festival Liffe. Letos je že 30. po vrsti. Kaj je v Slovencih, da tako vneto polnijo
filmske blagajne in dvorane?
Sama festival
obiskujem že vsaj 14 let, ker sem, bom kar priznala, zaprisežena filmoljubka.
Ta medij me popolnoma začara, ker deluje na čustveno, čutno in umsko čakro. Liffe
omogoča vpogled v svetovno kinematografijo, v koktail evropskih, ameriških in
azijskih dosežkov najrazličnejših zvrsti. Nekaj časa sem vztrajala na malo
odbitih skandinavskih filmih, potem na slovanskih, tu in tam sem si ogledala
kakšnega liričnega japonskega, zadnja leta pa ostajam pri evropskem filmu,
večinoma francoskem, ker mi je blizu srca. Že po prvih taktih filma lahko po glasbi in vrsti posnetka zaznam, ali bo šlo
za srce parajočo dramo, artizem, umska razpredanja, aktivizem itd.
Bom
ponazorila z dvema začetkoma filmov, ki sem si jih ogledala do danes. Prvi je
"Moj najboljši profil "z odlično Juliette Binoche. Prvi posenetek je nekaj
sekundni posnetek njene glave pod vodo, brez glasbe. Šlo bo torej za iskanje
naše identitete, odvrgli bomo maske in se potopili vase. Potem nas skozi ves
film spremlja originalno režirana ambientalna glasba s poudarjenimi ritmi in
godali. Kamera je nekako žametna, da te nežno poboža po srcu, seveda pa je
glavna nosilka drame igra junakinje,
petdesetletne profesorice francoščine, ki mora najti svojo pomenopavzno
identiteto. V sebi je še živa in strastna, po ločitvi potrebuje človeške dotike
in toplino, boji se samote (mi je znano). Kako daleč bo šla v tej svoji
lakoti po odnosih?
Drugi film je
francosko-belgijski z naslovom Semiš jakna. Začne se s posnetkom glavnega junaka
v avtu nekako 10 let nazaj z glasbo Joe Dassina iz leta 2009 Si tu n'existait
pas dis moi pour qui j'existerais …Takoj dobiš občutek, da je junak en »odbitek«
, da kamera samo beleži dogodke v stilu nanizanke. Potem se zgodba odvije
popolnoma absurdno, da postane glavna junakinja semiš jakna, ki želi biti edina
na svetu, torej je treba pobiti vse ljudi v vasi in zakopati njihove jakne v
jamo. Edini smiseln stavek celega filma
izgovori montažerka, da je jakna prispodoba za naše ovoje, v katere skrivamo
svoje jedro. Bof, bi rekli Francozi, Slovenci pa »hm«.
Kaj pa kroglica bisernega ješprenčka?
To je bil
eden od hodov znamenitega koalicijskega kosila pri Šarcu. Se ti kar obrača, kaj
so predsedniki in predsednica strank izjavili pred kosilom. Da pričakujejo, da
se bodo dobro najedli in pogovorili, da
upajo, da so dobro skuhali, da na kosilu ne bo »soljenja« pameti.
Zdi se, da so
se res dobro najedli in da se jim kroglica bisernega ješrenčka ni zataknila v
grlu.
V teh dneh
res potrdili proračuna za leti 2020/21. Zanj so glasovali tudi nekoalicijski
poslanci SNS in tudi Jelinčič, ki se trka po prsih, da vedno stori, kar
obljubi. A res?
Dva zanimiva poudarka
iz proračuna: namenili so 400 tisoč evrov za obnovo planinskih domov na
Korošici in Okrešlju in celo pol milijona evrov za sistem dolgotrajne oskrbe
(torej toliko kot za obnovo planinskih domov??). Pa še super novica za
knjigoljube, veljavna splošna 22-odstotna stopanj in znižana 9,5% se bo znižala na, pazi, 5%. To pa je pridobitev!
Ni komentarjev:
Objavite komentar